VSRS Sodba I Ips 245/98

Zahteva zagovornika obd. D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 7.10.1998 zavrnil predlog zagovornika obd. D.G., da se iz spisa izloči zapisnik o zaslišanju obdolženca z dne 2.9.1998 (list. štev. 80-85). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 3.11.1998 pritožbo zagovornika obdolženca zoper sklep preiskovalnega sodnika zavrnil kot neutemeljeno.

Odvetnik S.V.K. iz K., ki po uradni dolžnosti zagovarja obd. D.G., je dne 11.11.1998 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (v jeziku, ki komajda spominja na slovenski jezik in v kateri so številne slovnične napake). V uvodu zahteve navaja, da uveljavlja vse v 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naštete razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni in odloči, da se zapisnik o zaslišanju obd. D.G. izloči iz spisa ter da se izločijo iz spisa vsa opravljena dejanja na njegovi podlagi, podrejeno pa predlaga, da pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne senatu Okrožnega sodišča v Kopru v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obd. D.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena (pravilno: 371. člena) Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Res je sicer, da po določilu 2. odstavka 18. člena ZKP, na katero se zagovornik obdolženca sklicuje, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zagovornik obdolženca neutemeljeno zatrjuje, da obd. D.G. preiskovalni sodnik ni poučil po 4. členu ZKP, pri čemer v zahtevi niti ne navaja, o čem obdolženec ni bil poučen. Obdolženec je bil že ob pridržanju seznanjen z razlogi za odvzem prostosti in poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, poučen pa je bil tudi o pravici do zagovornika. Tudi pred zaslišanjem dne 2.9.1998 ga je preiskovalni sodnik poučil, česa je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, poučen je bil tudi, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja ter da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Poučen je bil tudi o pravici do zagovornika in o navzočnosti le-tega pri njegovem zaslišanju, po takem pouku pa je obdolženec izjavil, da bo zagovor podal sam brez zagovornika, ki mu je bil nato, ko je bil zoper njega odrejen pripor, postavljen po uradni dolžnosti. Preiskovalni sodnik je torej obd. D.G. pred zaslišanjem poučil v skladu z določili 4. in 5. člena ZKP, zaradi česar niso podani razlogi iz 204. in 10. odstavka 227. člena ZKP za izločitev zapisnika o zaslišanju obdolženca iz spisa. Le zato, ker iz zapisnika o zaslišanju obdolženca ni razvidno, da bi ga preiskovalni sodnik poučil tudi o pravici, da lahko zahteva, da se o odvzemu prostosti obvestijo njegovi najbližji, o čemer pa je bil obdolženec poučen že ob pridržanju, niso podani razlogi za izločitev zapisnika o zaslišanju obdolženca iz spisa. Obdolženec je bil torej ob privedbi preiskovalnemu sodniku in pred zaslišanjem poučen v skladu z določbami ZKP, pri čemer je potrebno še pripomniti, da je zmotno mnenje njegovega zagovornika, ko navaja, da bi moral biti pouk zapisan z zakonskimi določili člena. Ni namreč bistvena številka člena, pač pa vsebina pouka obdolžencu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo zahtevo zagovornika obd. D.G. za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje v zahtevi (425. člen ZKP).