VSRS Sodba I Ips 89/99

Zahteva zagovornikov obt. D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.11.1998 odločilo, da se predlogi zagovornikov obtožencev za izločitev celotnega predkazenskega in kazenskega postopka pred avstrijskim sodiščem zoper M.K., vključno s pravnomočno sodbo, ter poročila Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, zavrnejo kot neutemeljeni. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4.12.1998 pritožbe zagovornikov obtoženih D.V., D.Z. in T.H., vložene zoper sklep prvostopnega sodišča, zavrglo kot nedovoljene.

Zagovorniki obt. D.V. so dne 7.12.1998 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.12.1998, dne 18.12.1998 pa so priporočeno po pošti vložili še dodatek k zahtevi za varstvo zakonitosti, kar vse je bilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predloženo dne 13.4.1999. V uvodu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se listine, katerih izločitev je bila zahtevana, izločijo iz spisa. V zahtevi navajajo, da je Višje sodišče v Ljubljani napačno interpretiralo določilo 3. odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v dopolnitvi zahteve pa se sklicujejo na komentar Zakona o kazenskem postopku, avtorjev dr. Tihomirja Vasiljeviča in dr. Momčila Grubača iz leta 1987, kjer je navedeno, da je dovoljena pritožba zoper sklep, s katerim se dovoli izločitev, kot tudi na sklep, s katerim predlogu za izločitev ni bilo ugodeno.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno, ker se sme po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti vložiti šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahteve za varstvo zakonitosti ni zavrglo, upoštevaje pri tem določilo 86. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Ur. list RS, štev. 72/98 z dne 23.10.1998), po katerem se postopek v zahtevah za varstvo zakonitosti, vloženih pred uveljavitvijo tega zakona, izvede in dokonča po dosedanjih določbah zakona o kazenskem postopku.

Zagovorniki obt. D.V. so namreč vložili zahtevo za varstvo zakonitosti dne 7.12.1998, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku, ki je pričel veljati dne 23.1.1999.

Pač pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornikov obt. D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Po določilu 3. odstavka 340. člena ZKP senat na glavni obravnavi, ko je končan dokazni postopek, odloči tudi o izločitvi listin, na katere se sodba ne sme opirati, če o njihovi izločitvi ni bilo že prej odločeno. Zoper sklep o izločitvi zapisnikov in listin je dovoljena posebna pritožba. Iz navedenega določila torej ne izhaja, da je tudi zoper sklep, s katerim senat ni ugodil predlogu strank, da se zapisniki ali listine izločijo iz spisa, dovoljena posebna pritožba. Stališče pritožbenega sodišča v sklepu, s katerim je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, da je odločanje sodišča na glavni obravnavi o zavrnitvi predlogov strank za izločitev zapisnikov, listin ali obvestil iz spisa v skladu z določili 299. člena ZKP predmet procesnega vodstva glavne obravnave ter da se tak sklep na podlagi 5. odstavka 299. člena ZKP le razglasi in s kratko obrazložitvijo vpiše v zapisnik o glavni obravnavi, je pravilno. Taki sklepi se lahko po določilu 3. odstavka 399. člena ZKP izpodbijajo samo v pritožbi zoper sodbo. Ne le na podlagi gramatikalne, temveč tudi logične razlage določila 3. odstavka 340. člena ZKP, se pokaže, da zoper sklep, s katerim senat na glavni obravnavi ni ugodil predlogu strank za izločitev listin iz spisa, ni dovoljena posebna pritožba. Posebna pritožba je dovoljena le zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi listin iz spisa, saj gre v takem primeru za meritorno odločitev, zoper katero zakon daje pravico do posebne pritožbe, saj bi sicer lahko bile iz spisa izločene listine, ki ne bi smele biti izločene. Glede na to, da je predmet procesnega vodstva tudi odločanje o predlogih za izločitev listin iz spisa, je torej pravilno stališče, da lahko stranka, katere predlogu za izločitev listin iz spisa ni bilo ugodeno, le v pritožbi zoper sodbo izpodbija tako odločitev, zlasti pa ima možnost uveljavljati bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če meni, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z enim od temeljnih načel kazenskega postopka, in sicer v nasprotju z določilom 15. člena ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi (425. člen ZKP).