VSRS Sodba I Ips 97/94

Ob ugoditvi zahtevi zagovornika obs. A.B. za izreden preizkus pravnomočne sodbe in po uradni dolžnosti se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delu, nanašajočem se na obs. A.B. in se zadeva v tem obsegu pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje.

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedena v uvodu, je bil A.B. spoznan za krivega v izreku pod tč. I/b kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 167. člena KZ RS in pod tč. II kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 165. člena KZ RS in sta mu bili za ti kaznivi dejanji določeni posamezni kazni enega leta zapora in enega meseca zapora, sočasno pa mu je bila še preklicana pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS z določitvijo kazni dva meseca zapora in preizkusno dobo dveh let, nakar mu je bila z upoštevanjem vseh navedenih kazni izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, je bila pritožba zagovornika obs. zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri ob sklicevanju na kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo po 2. točki 365. člena ZKP uveljavlja, da z obsojenčevo prištevnostjo še zdaleč ni vse tako kot je napisano v sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Obsojenec je že s svojim nastopom pred razpravljajočim senatom pokazal, da je v bistvu neozdravljivi bolnik, vendar pa so bile iz neznanih razlogov njegove razumske zmožnosti ocenjene drugače in to brez sodelovanja zdravnikov. Da z obsojencem nekaj ni v redu, kaže že to, da se naenkrat začne rezati z nožem po rokah in ima tako po obeh rokah vidnih mnogo grdih in velikih brazgotin. Sicer pa je v spisu tudi medicinska dokumentacija, v kateri je že bil obsojenec ocenjen kot emocialno nezrela in duševno zaostala oseba. Na to dokumentacijo, ki jo je izdala komisija vojaških zdravnikov v zvezi z odločanjem o obsojenčevi nesposobnosti za služenje vojaškega roka, je obramba še posebej opozarjala tudi v svoji pritožbi. Obsojenec je torej bil nedvomno ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven, v najslabšem primeru pa bistveno zmanjšano prišteven. Zagovornik v zahtevi predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je utemeljena.

Zagovornikovi zahtevi je treba pritrditi v tistem delu, ko ob prikazovanju zmotnih in nepopolnih ugotovitev sodišča o obsojenčevi prištevnosti, kar samo po sebi sicer še ni razlog, iz katerega bi se po zakonu smelo vložiti tako izredno pravno sredstvo, tudi smiselno nakazuje, da sta sodišči prve in druge stopnje s popolnim neupoštevanjem predloga obrambe, da se obdolženec pregleda po izvedencu psihiatru, kršili pravice obdolženca do obrambe oz. kršili določbe o pritožbenem postopku. Iz spisa se vidi, da je zagovornik po predhodni predložitvi zdravstvene dokumentacije z navedenimi podatki o tem, da je bil obsojenec odpuščen s služenja vojaškega roka zaradi sociapatije in mentalne insuficience, na glavni obravnavi pred zaključkom dokaznega postopka predlagal, naj obsojenca zaradi preveritve njegove prištevnosti pregleda izvedenec psihiater, senat pa je ta njegov predlog zavrnil. Z navedbo v zapisniku o glavni obravnavi "dokazni predlogi po predlogu zagovornika se zavrnejo kot nepotrebni" ni bila pravilno upoštevana določba 5. odstavka 292. člena ZKP, po kateri se morajo sklepi senata - in v tem je razlika do sklepov, ki jih sprejema sam predsednik senata - po razglasitvi tudi vpisati v zapisnik o glavni obravnavi s kratko obrazložitvijo. Glede na to, da mora vsaka obrazložitev vsebovati razloge o stališčih sodišča do določenih predlogov strank, omenjene navedbe v zapisniku o glavni obravnavi ni mogoče ovrednotiti kot pravilno obrazložitev. Namreč iz te navedbe ni mogoče razbrati niti tega, ali je senat sploh ocenjeval predlog za pregled obsojenca po izvedencu psihiatru. Opozoriti je treba, da tudi v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, v kateri bi po določbi 7. odstavka 357. člena ZKP moralo biti med drugim zlasti navedeno, iz katerih razlogov ni bilo ugodeno posameznim predlogom strank, ni nikjer omenjena ocena sodišča o tem zagovornikovem predlogu. Sodba sodišča prve stopnje sicer v obrazložitvi pojasnjuje, zakaj se sodišče ni odločilo zaslišati izvedenca psihiatra, vendar to izključno samo v mejah vprašanja, v kolikšni meri sta bila obsojenca alkoholizirana in kako je to vplivalo na njune duševne sposobnosti razumevanja in obvladovanja. To se je lahko nanašalo kvečjemu na predhodni zagovornikov predlog, ki ga je senat zavrnil že na prejšnji glavni obravnavi, ne pa na nov predlog, ki ga je podal z navajanjem novih dejstev in predložitvijo zdravstvene dokumentacije na glavni obravnavi. Ko je obsojenčev zagovornik v pritožbi ponovil svoje stališče glede potrebnega pregleda obsojenca po izvedencu psihiatru, tudi sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe na to ni odgovorilo, se pravi, da ni ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 388. člena ZKP, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe "presodi navedbe pritožbe". Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje se namreč samo sklicuje, da je že sodišče prve stopnje v svoji sodbi pravilno ovrednotilo upravičenost predlogov za zaslišanje izvedenca psihiatra, le-to pa glede na prej prikazano vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje lahko samo pomeni, da se tudi sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do zagovornikovega predloga na glavni obravnavi. S tem, da sta sodišči prve in druge stopnje kratkomalo obšli zagovornikov predlog brez kakršnegakoli vsebinskega pojasnila, je objektivno gledano, bila obramba obdolženca negirana v samem svojem temelju. Po tej plati je torej nepravilno uporabo določbe 5. odstavka 292. člena in 7. odstavka 357. člena ZKP treba ovrednotiti kot kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi, pomanjkljivo obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki ni v skladu z določbo 1. odstavka 388. člena ZKP, pa kot kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku.

Predlog zagovornika za pregled obsojenca po izvedencu psihiatru nikakor ni bil nepomemben za varstvo koristi obdolženca v kazenskem postopku in sicer za potrebno vsestransko razjasnitev dejanskega stanja. Duševna zaostalost, na katero se je sklicevala obramba, je v kazenskem zakonu izrecno navedena poleg trajne ali začasne duševne bolezni in začasne duševne motnje kot "biološki" vzrok za neprištevnost (1. odstavek 12. člena KZ SFRJ) ali bistveno zmanjšano prištevnost (2. odstavek 12. člena KZ SFRJ). Če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi kateregakoli teh bioloških razlogov, torej tudi zaradi duševne zaostalosti, bila prištevnost izključena ali zmanjšana, mora sodišče v kazenskem postopku odrediti psihiatrični pregled obdolženca (1. odstavek 258. člena ZKP). S tako ureditvijo se zagotavlja, da so odločitve o prištevnosti oz. neprištevnosti vedno sprejete izključno na podlagi dejstev, ugotovljenih s pomočjo psihiatrije kot stroke, ki se sicer ukvarja s pojavi duševnih abnormnosti in zato tudi prazpolaga s potrebnim znanjem ter metodami za njihovo raziskovanje. Pri omenjeni ureditvi kazenskega postopka je treba še posebej opozoriti na podrobnost, da je treba odrediti pregled obdolženca po izvedencu psihiatru že pri sumu, da je bila prištevnost kakorkoli zmanjšana, torej ne samo pri bistveno zmanjšani prištevnosti. V sodbi sodišča prve stopnje razloženo stališče, da je ugotavljanje neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti bilo upravičeno zavrnjeno, se očitno ne sklada s stališčem zakona o potrebnosti zaslišanja izvedenca psihiatra. Sodba sodišča druge stopnje dejansko stanje očitno drugače ocenjuje kot sodba sodišča prve stopnje, ko navaja, da obsojenčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja niso bile zmanjšane ali okrnjene. Glede na to, da sodba sodišča prve stopnje izrecno ne izključuje možnosti zmanjšanja prištevnosti obsojenca, ki pa ni bila bistvena, sodba sodišča druge stopnje pravzaprav v svoji obrazložitvi prihaja sama s seboj v nasprotje, ko ob drugačni lastni oceni o nikakršnem možnem zmanjšanju prištevnosti sočasno potrjuje oceno sodišča prve stopnje kot pravilno. V vsakem primeru pa je nerazumljivo, kako je sploh mogoče pri osebi, ki se pri 30. letih ne zna niti podpisati in ki je bila po izvedencu psihiatru že ocenjena kot mentalno manj razvita, brez sodelovanja izvedenca psihiatra zanesljivo ugotoviti dejansko stanje glede tega, da je možnost kakršnegakoli zmanjšanja prištevnosti izključena oz. da je to zmanjšanje lahko le nebistveno.

Senat Vrhovnega sodišča RS je ob reševanju zagovornikove zahteve še ugotovil, da sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi nepravilno razlagata določbe kazenskega zakona. Duševna nenormalna stanja in njihovi vplivi na zavedanje in obvladovanje, ki so navedeni v 12. členu KZ SFRJ, so strogo individualne narave in je zato povsem nepravilno, da sodba sodišča prve stopnje kar pavšalno za oba obsojenca hkrati prikazuje, kako zaužiti alkohol "ni vplival na voljnost njunega ravnanja v smeri izključitve ali zmanjšanja prištevnosti" oz. da "vinjenost ni vplivala na njun psihični odnos do dejanja". Prištevnost oz. njeno zmanjšanje ali izostanek se vedno ocenjuje posebej v povezavi s posameznim kaznivim dejanjem, zato sprejemanje enotnih stališč ni pravilno tudi s tega vidika, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne upoštevata razlike v kaznivih dejanjih, katerih sta bila obs. spoznana za kriva. Za uporabo kazenskega zakona je pomembna le prištevnost storilcev v času storitve kaznivega dejanja, zato je povsem nerazumljivo povezovanje tega vprašanja v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje z zaznavami tega sodišča, kako je obdolženec "na obravnave hodil (razen enkrat) sam, celo brez posebnih vabil, ko je bila obravnava preložena na določen čas".

Pravnomočno sodbo, ki temelji na nepravilno uporabljenih določbah ZKP glede načina dokazovanja in ki opredeljuje prištevnost v nasprotju z vsebino tega pojma po določbah kazenskega zakona, ni mogoče potrditi kot pravilno. V celoti je izražena taka kršitev kazenskega zakona kot je zajeta v razlogu iz 3. točke 427. člena ZKP, to je, da so bile kršene pravice obdolženca do obrambe na glavni obravnavi in storjene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, te kršitve pa so tudi vplivale, da ni bila izdana pravilna sodba. Kolikor se zahteva smiselno sklicuje tudi na ta razlog, ji je bilo treba ugoditi.

O vprašanju, ali je bila storjena v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 365. člena ZKP v škodo obsojenca v tem pomenu, da bi ob pravilni uporabi zakona morala biti izdana zanj ugodnejša sodba, senat vrhovnega sodišča ni mogel odločati. Glede tega, kakšna uporaba kazenskega zakona bi bila v danem primeru pravilna, se namreč ni mogoče določno izreči, ker je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev za presojo o prištevnosti, neprištevnosti, zmanjšani prištevnosti oz. bistveno zmanjšani prištevnosti pomanjkljivo ugotovljeno. Zaradi tega je senat vrhovnega sodišča v tej zadevi ob ugoditvi zagovornikovi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi uporabil pooblastilo iz 429. člena v zvezi s 1. odstavkom 424. člena ZKP (te določbe in tudi vse ostale določbe ZKP in tudi KZ SFRJ iz obrazložitve te sodbe se uporabljajo v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije), po katerem sme v položaju, ko zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev ni mogoče odločiti o vloženem izrednem pravnem sredstvu, razveljaviti pravnomočno sodbo po uradni dolžnosti in odrediti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje.