VSRS Sklep I Ips 362/2008

Zahteva oškodovanca kot tožilca D.S. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 14.9.2007 na podlagi prvega odstavka 435. in prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena istega zakona zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca D.S. z dne 11. in 16.7.2007, dopolnjen dne 24.7.2007, vložen zoper obdolženo Suzano Črešnar zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan nositi svoje stroške in izdatke, nastale v zvezi s tem kazenskim postopkom. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo oškodovanca kot tožilca zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je oškodovanec kot tožilec D.S. zaradi kršitve določbe drugega odstavka 355. člena ZKP, ki hkrati pomeni tudi kršitev pravic po 22., 23. in 29. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave), vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po prvem odstavku 420. člena ZKP po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti iz razlogov, ki so v zakonu taksativno navedeni. Po prvem odstavku 421. člena ZKP smejo to izredno pravno sredstvo vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Oškodovanec kot tožilec zahteve za varstvo zakonitosti ni upravičen vložiti, saj te pravice nima. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP njegovo zahtevo zavrglo kot nedovoljeno.