VSRS Sodba I Ips 104/2008

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.K. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu B.K. zaradi kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dve leti zapora in preizkusno dobo štiri leta, s posebnim pogojem, da v roku dveh let povrne oškodovani gospodarski družbi 2.662.548,50 SIT škode.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje ne navaja dokazov, na podlagi katerih je ugotovila višino škode, da jo je naklepoma povzročil obsojenec in za ugotovitev, da določeni kupci niso zahtevali „storno računa oziroma zamenjave artiklov“. Sodišče ni upoštevalo pisnega zagovora, ker ga sploh ni štelo za njegovo obrambo, s čemer je bistveno kršilo postopek po 11. točki prvega odstavka 371. člena in 17. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta sodba tudi nima razlogov o oceni verodostojnosti N.K. Sodbi sodišča druge stopnje očita, da ima nejasne razloge za zavrnitev pritožbenih navedb o tem, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nejasen, ker navaja samo skupni poneverjeni znesek, ne pa posamičnih; da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obsojenčevega pisnega zagovora, da je nedolžen; da dejanje časovno ni dovolj natančno opredeljeno; da kot skladiščnik ni imel svoje „storno“ kartice in zato ni mogel vstopiti v računalniški sistem in stornirati računov; o verodostojnosti L.H. in o izsiljenju obsojenčeve izjave, da bo vrnil dolg. Sodba naj ne bi imela razlogov o pritožbeni trditvi, da obtožba očita kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin. Sodbi naj bi kršili materialno pravo, ker da iz njiju ni razvidno, kateri so zakonski znaki kaznivega dejanja, kaznivo dejanje mu ni dokazano, saj ni imel „storno kartice“. Navaja tudi, da je izrečena sankcija previsoka. Predlaga, da se „napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje“.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da zahteva svoje trditve o nejasnosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje utemeljuje z zavračanjem dokaznih zaključkov, ne pove pa, kateri razlogi so nejasni in zakaj. Opis kaznivega dejanja vsebuje vse potrebne konkretizacije zakonskih znakov poneverbe, časovne in krajevne okoliščine, zaupanost denarja, način storitve in tudi način prikrivanja kaznivega dejanja. Za nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe zadošča navedba skupnega zneska poneverjenega denarja. Zagovornik je prebral svojo pisno vlogo, to pa ni zagovor po določbah 227. do 233. člena ZKP. S trditvami, da obsojenec kot skladiščnik ni mogel storiti tega kaznivega dejanja in da je izjavo o priznanju dolga podpisal pod prisilo, zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in prevzemnici zagovornikove odvetniške pisarne, in sta se oba o njej izjavila. Obsojenec trdi, da ni kriv in mu kaznivo dejanje ni dokazano, saj ga pri storniranju računov niso zasačili, izjavo o plačilu dolga pa je dal zaradi prisile, v času ko so bili nekateri računi stornirani, sploh ni bil na delu, nekateri kupci so kupnino poravnali negotovinsko in si teh kupnin ni mogel prilastiti, nekateri računi pa niso verodostojni. Primanjkljaj blaga ni bil ugotovljen z inventuro. Izpovedbe prič D.P. in N.K. pa niso verodostojne.

Zagovornica navaja, da vztraja pri stališču, da izreka sodbe ni mogoče preizkusiti, da sodba ni navedla dokazov, na podlagi katerih je ugotovljena višina škode in da jo je naklepoma povzročil obsojenec. Pritožbeno sodišče ni navedlo jasnih razlogov za zavrnitev pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje onemogočalo obsojenčevo obrambo. Odgovor vrhovnega državnega tožilca ima nasprotujoče si razloge o konkretizaciji prilaščenih zneskov. Zahteva je vložena zaradi bistvenih kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP „ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava“ in da se „velikokrat očitek kršitve določb postopka in zmotna ugotovitev dejanskega stanja prekrivata“. Nejasnost in nezadostnost dokazov pomeni kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo v korist obtoženca zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da sodba sodišča prve stopnje ne navaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in višino poneverjenega zneska. Sodba za ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in znesek poneverjenega denarja, navaja izpovedbe I.R., D.P., N.K., L.H., obsojenčevo izjavo, da je v času od 1.8.1999 do 16.7.2001 „oškodoval podjetje P.d.o.o. pri delu na blagajni za okvirni znesek 15.000 DM, ki jih bo vrnil do 30.7.2001“ (priloga C1), obsojenčeve pologe dnevnih iztržkov, za višino poneverjenega zneska pa tudi izpovedbo D.U., ugotovljene razlike med zneski v plačanih računih in v celoti ali delno storniranih zneskih v teh računih. Da posamezni kupci niso zahtevali storniranja računov ali dela računov je sodišče, kot se navaja na četrti strani sodbe, ugotovilo na podlagi časovnih podatkov o izdaji posameznih računov in njihovega storniranja ter originalnih računov, ki so jih posamezni kupci dejansko plačali in jih je oškodovano podjetje od njih pridobilo.

Neutemeljena je trditev zahteve, da se je obsojenec zagovarjal in izjavil, da je nedolžen; iz zapisnikov o njegovem zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi jasno izhaja, da je obsojenec po pouku, da se ni dolžan zagovarjati, izjavil, da se ne bo zagovarjal. „Pisni zagovor“, ki ga je sestavil in na glavni obravnavi prebral zagovornik, ni zagovor obtoženca v smislu 227. člena ZKP, o čemer je bil zagovornik pravilno poučen na glavni obravnavi in v sodbi sodišča prve stopnje (v prvem odstavku obrazložitve na drugi strani).

Neutemeljena je tudi trditev, da sodišče prve stopnje navedb v tej vlogi ni upoštevalo; pravilno jo je ocenilo kot opredelitev obrambe do navedb v obtožbi (prvi in drugi odstavek obrazložitve na drugi strani sodbe).

Ocena verodostojnosti N.K. je v drugem odstavku na peti strani sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče ni jasno presodilo relevantnih pritožbenih navedb in da to predstavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi relevantne navedbe pritožbe in svoje stališče obrazložiti. Kršitev teh določb je bistvena kršitev postopka samo, če je vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Iz zahteve je očitno, da zagovornik šteje za nejasne tiste presoje pritožbenih navedb, s katerimi se sam ne strinja. Zahteva ne pojasni, iz katerih razlogov zaključuje, da so razlogi za zavrnitev pritožbenih navedb nejasni; Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje o tem jasne in nedvoumne razloge tako glede vprašanja, ali se je obsojenec zagovarjal in kakšen je pomen „pisnega zagovora“ (v zadnjem odstavku na drugi in prvem odstavku na tretji strani), o nedoločni časovni opredelitvi kaznivega dejanja, o posameznih zneskih in skupni višini premoženjske koristi (v drugem odstavku na tretji strani), o tem, da je bil obsojenec sprejet na delo v skladišče ne pa kot prodajalec (v tretjem odstavku na tretji strani, prvem in četrtem odstavku na četrti strani in prvem odstavku na peti strani). Glede pritožbene trditve, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o pomenu izpovedbe L.H. „nesklepčni“, se je pritožbeno sodišče izjavilo v zadnjem odstavku na četrti strani sodbe, kjer je umestilo pomen in s tem tudi verodostojnost izpovedbe te priče. Torej ne drži trditev zahteve, da o tem nima razlogov.

Pritožbeno sodišče je v drugem odstavku na četrti strani in v prvem odstavku na peti strani svoje sodbe pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ter tehtnim in prepričljivim razlogom njegove sodbe, večino pritožbenih navedb pa je zavrnilo s še posebnimi razlogi.

Pritožba zagovornika je navajala, da je treba obtožbo, da je obsojenec „storniral artikle in račune“, razumeti kot obtožbo za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin. Pritožbeno sodišče zavrnitve te pritožbene navedbe ni posebej obrazložilo, ampak je to storilo s sklicevanjem na razloge sodbe sodišča prve stopnje. Sicer pa ta pritožbena navedba smiselno uveljavlja, da bi moral biti obsojenec obtožen in obsojen, poleg kaznivega dejanja poneverbe, še za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ v steku, kar bi bilo v škodo obsojenca, zato te pritožbene navedbe sodišče prve stopnje niti ne bi moglo upoštevati. Pritožbeno sodišče v zvezi s to pritožbeno navedbo torej nikakor ni moglo zagrešiti bistvene kršitve postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Zahteva zatrjevane kršitve materialnega zakona ni določneje opredelila. Utemeljuje pa jo z razlogi, s katerimi se izpodbija pravilnost in popolnost dejanskega stanja, zato tudi v tem pogledu zahteva ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja tudi neprimernost izrečene sankcije. Odločbo o sankciji je mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti samo, če je sodišče z njo prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. V tej zadevi tega ni storilo in zahteva tega niti ne uveljavlja.

Ker zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere (ima primeren poklic, je zaposlen z rednimi dohodki, nima preživninskih obveznosti) in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je komaj še določljivo uveljavljala več kršitev postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in odločbo o kazenski sankciji.