VSRS Sodba I Ips 260/2007

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile kršene določbe prvega odstavka 310. člena KZ.

Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej ker ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, oprostilo obdolženega I.S., da je dne 6.2.2003 doma hranil strelno in hladno orožje ter strelivo. Ugotovilo je, da ga je pridobil v času od leta 1990 do 1995, ko ga je "sprejel v hrambo", torej pridobil v posest in je bilo s tem kaznivo dejanje dokončano, odtlej pa teče čas za zastaranje pregona, torej pregon zaradi zastaranja ni dopusten.

Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo državnega tožilstva zaradi kršitve določb kazenskega zakona o zastaranju pregona in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču, da je kaznivo dejanje hrambe orožja storjeno takrat, ko ga je storilec prejel v hrambo in zato doba hrambe ni pomembna. Na podlagi tega stališča je ugotovilo, da hramba orožja v času, ko ga je hranil obdolženec, ni bila inkriminirana, saj je bilo to storjeno šele leta 1999, zato bi moral obdolženec biti oproščen na podlagi 1. člena KZ, ne pa zaradi izključitve pregona zaradi zastaranja.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca uveljavlja kršitev določb 111. in 112. člena KZ o zastaranju in določb 310. člena KZ-A. Navaja, da obtožba očita obdolžencu hrambo orožja dne 6.2.2003, torej v času, ko se vprašanje zastaranja in časovne veljave zakona sploh ne more pojaviti, zato sodbi zmotno temeljita na uporabi določb o zastaranju pregona in ugotovitvi, da hramba orožja pred aprilom 1999 ni bila inkriminirana. Obe kršitvi sta posledica zmotnega pravnega stališča, da je hramba orožja trenutno, ne pa trajajoče kaznivo dejanje, ker storilec ta način storitve kaznivega dejanja izvršuje ves čas, ko ima orožje v hrambi, to je tudi še 6.2.2003, kot je to navedeno v izreku sodbe. Zaradi tega zmotnega pravnega stališča je izrek sodbe sodišča prve stopnje, da se obdolženca oprosti, ker kaznivo dejanje ni dokazano, v nasprotju s trditvijo v obrazložitvi, da je kazenski pregon zastaran. Tudi izrek sodbe pritožbenega sodišča, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, je v nasprotju z izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, saj je oprostitev obdolženca utemeljila s 1. členom KZ, ne pa s pomanjkanjem dokazov in pregonom zastaranja. Zahteva uveljavlja kršitev določb 111. in 112. člena KZ ter 310. člena KZ na način, predviden v 3. in 4. točki 372. člena ZKP, torej ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in ali je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Predlaga, da se ugotovi, da je bil kazenski zakon kršen.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila vročena obdolžencu, ki se o njej ni izjavil.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Osrednje pravno vprašanje, ki ga postavlja zahteva, zadeva razlago pojma hrambe, ki je zakonski znak ene od alternativno predpisanih oblik storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po 310. členu KZ. Ta izvršitvena oblika je bila inkriminirana z dopolnitvijo KZ uveljavljeno dne 23.4.1999.

Obe sodišči sta na stališču, da je hramba orožja trenutno kaznivo dejanje, dokončano takrat, ko ga je storilec sprejel v hrambo oziroma v posest in je torej dokončano ne glede na kasnejši čas shranjevanja. Sodišče prve stopnje tega stališča ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ga je utemeljilo s tem, da so tudi druge izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja trenutna kazniva dejanja in da je tako stališče sprejela tudi sodna praksa. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.6.2005, opr. št. I Kp 1686/2004, zavrača pa sklicevanje pritožbe državnega tožilca na stališče Ustavnega sodišča v odločbi z dne 28.10.2004, opr. št. U-I-98/2002, da je hramba mamil pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ trajajoče, ne pa trenutno kaznivo dejanje, kot neprimerno, ker je hramba mamila kazniva samo, če je namen prodaje, pri hrambi orožja pa tak namen ni predpisan.

Vrhovno sodišče meni, da je navedeno stališče izpodbijanih sodb zmotno, razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče utemeljuje to stališče, pa neprepričljivi.

Za pravilno uporabo zakona služi več metod razlage, s katerimi določa smisel zakonske določbe. Prvenstveno se uporablja jezikovna razlaga, ki v skladu z "besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravne norme" in hkrati "določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti" (Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1998, stran 54 in 55). Če se z jezikovno razlago ne da določiti pomena norme, jo je treba preveriti in dopolniti z drugimi metodami (logično, sistematično, zgodovinsko, teleološko). Pri besedni razlagi se praviloma besedam v zakonskem tekstu daje pomen, ki ga imajo v splošnem pogovornem jeziku, razen če gre za posebni strokovni, zlasti pravni jezik, v katerem imajo določene besede drugačen pomen kot v splošnem pogovornem jeziku (prav tam, stran 59 in 60). To pravilo je sprejeto tudi v mednarodnem pravu (glej prvi odstavek 31. člena Konvencije o pogodbenem pravu, Dunaj, 1969).

V splošnem pogovornem jeziku je glagol hraniti nedovršna oblika glagola, istopomenka za shranjevati, shranjati, tudi glagolnik hranjenje in samostalnik hramba označujeta stanje časovnega trajanja. Hraniti pomeni spravljanje, shranjevanje česa za kasnejšo uporabo, v dovršni obliki pa je glagol shraniti, sprejeti ali dati v hrambo, ki pomeni, dati nekaj na določeno mesto za kasnejšo uporabo. Razlikovanje nedovršne in dovršne oblike tega glagola je enako v splošnem pogovornem jeziku kot tudi v pravnem jeziku, tako v besedilu 310. člena KZ, pa tudi drugih, na primer pri neupravičenem prometu z mamili po prvem odstavku 196. člena, pri pranju denarja po prvem odstavku 252. člena, pri pridobivanju pripomočkov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 309. člena KZ. Podoben pomen kot hraniti ima izraz poseduje, ki je tudi nedovršni glagol, na primer pri kaznivem dejanjem posesti pornografskega gradiva v tretjem odstavku 187. člena ali pri posesti jedrskih snovi po prvem odstavku ali tretjem odstavku 319. člena KZ.

Vrhovno sodišče je na stališču, da je uporaba glagola hraniti (orožje, mamila ali karkoli drugega) kot nedovršni glagol in samostalnik hramba, ki označuje trajajoče stanje ne pa hipni dogodek, splošno in enopomensko sprejeta tako v pogovornem in knjižnem jeziku kot tudi v pravnem jeziku KZ.

V kazenskih normah se uporabljajo tako nedovršni glagoli kot tudi dovršni, upoštevajoč voljo zakonodajalca, da inkriminira trenutno aktivnost storilca ali njegovo ponavljajoče ravnanje ali protipravno stanje kot posledico njegovega ravnanja. Ni mogoče izključiti, da zakonodajalec pri uporabi pojmov ni vedno povsem dosleden in natančen in je zato v dvomu potrebno z drugimi razlagalnimi metodami določiti pravi smisel norme. Pri kaznivem dejanju hrambe orožja po 310. členu KZ ni videti podlage, ki bi kazala na nedoslednost ali nenatančnost, zaradi česar bi bilo treba dati pojmu hraniti drugačen pomen, kot ga ima v splošnem pogovornem jeziku. Ta inkriminacija je bila sprejeta posebej, potem ko so bili zakonski znaki drugih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja že več let v uporabi, tako da je bila inkriminacija hrambe orožja posebej uveljavljena. Zato je možnost spregleda razlike med trenutnim in nedovršnim glagolom zanemarljiva. Namen inkriminacije je očiten: olajšati pregon imetnikov strelnega orožja, ki zanj nimajo predpisanih listin, ker je bilo večkrat težko ali nemogoče ugotoviti, kdaj so ga pridobili. Tudi logična razlaga izključuje stališče izpodbijanih sodb: že prvotno besedilo (in tudi sedanje) prvega odstavka 310. člena KZ inkriminira pridobitev strelnega orožja kot trenutno kaznivo dejanje, zato bi bila inkriminacija hrambe kot trenutnega kaznivega dejanja, dokončanega s pridobitvijo orožja v posest, nesmiselno podvajanje inkriminacije enakega dejanja.

Argument pritožbenega sodišča, da so druge izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja izražene z dovršnimi glagoli, ni točna, ni pa tudi prepričljiva. Tudi glagol "menja" je nedovršni glagol, sicer pa je v več alternativnih dispozicijah označena aktivnost storilca z dovršnimi in nedovršnimi glagoli (na primer prvi odstavek 309. člena, drugi odstavek 311. člena, prvi odstavek 312. člena, prvi odstavek 252. člena, prvi odstavek 255. člena, prvi odstavek 251. člena, tretji odstavek 260. člena KZ itd.).

Tudi sklicevanje na sodno prakso z navajanjem le ene sodbe Višjega sodišča v Ljubljani ni prepričljivo. Res je isto sodišče enako stališče zavzelo tudi v sodbi ... in Višje sodišče v Kopru v sklepu z dne 25.1.2006, toda Vrhovno sodišče je v svojih sodbah z dne 7.12.2006, opr. št. I Ips 313/2006 in z dne 15.2.2007, opr. št. I Ips 101/2006 zavzelo nasprotno stališče, torej, da je hramba orožja trajajoče kaznivo dejanje. Enako stališče ima tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-98/2002, da je hramba mamil trajajoče kaznivo dejanje. Dodatni posebni namen prodaje mamila pri inkriminaciji hrambe mamil, ki po stališču pritožbenega sodišča odločilno vpliva na razlago pojma hrambe, da iz trajajočega kaznivega dejanja napravi trenutnega, po stališču Vrhovnega sodišča ne more imeti takega vpliva, saj povsem neživljenjsko posega v normalni pomen izraza "hraniti" v kontekstu kaznivega dejanja prometa mamil. Namen prodaje mamila je pač nujen atribut, ker so prav vse oblike prometa mamil (prodaja, ponujanje, posredovanje ali kakršna koli druga oblika dajanja mamila v promet) kaznive le pod tem pogojem, ki pa pri kaznivi pridobitvi orožja ni predpisan. Vrhovno sodišče se torej sklicuje na svoje stališče v omenjenih odločbah, ki ga podpira tudi stališče Ustavnega sodišča, da je kaznivo dejanje hrambe orožja po prvem odstavku 310. člena KZ trajajoče kaznivo dejanje (delictum continuum), ki se v smislu določb prvega odstavka 8. člena in prvega odstavka 9. člena KZ izvršuje ves čas od sprejema v hrambo do prenehanja hrambe (ker je bilo orožje zaseženo, ker ga je storilec odtujil ali vrnil lastniku, ker mu ga je kdo vzel, ali je bilo uničeno itd.). Izpodbijani sodbi sta zato zmotno razlagali in uporabili hrambo kot zakonski znak kaznivega dejanja po 310. členu KZ kot to uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, čeprav ne na način iz 3. ali 4. točke 372. člena ZKP, kot zahteva uveljavlja, pač pa na način po 1. točki istega člena ZKP.

Uporaba določb 111. in 112. člena KZ o zastaranju kazenskega pregona, katerih kršitev zahteva tudi uveljavlja, je zgolj posledica napačne razlage in uporabe zakonskega znaka hrambe v določbi prvega odstavka 310. člena KZ. Določb o zastaranju sodišče ni zmotno razlagalo, je pa odločitev oprlo nanje, kot to izhaja iz obrazložitve, čeprav za to ni bilo pogojev.

Zahteva tudi omenja, vendar tega ne uveljavlja kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njenim izrekom, ker je bil obdolženec po navedbah v izreku oproščen zaradi pomanjkanja dokazov, v obrazložitvi pa se trdi, da se sodišče sploh ni ukvarjalo z dejanskim stanjem, in ker čas storitve v opisu dejanja v izreku izključuje možnost uporabe določb o zastaranju. Ker zahteva za varstvo zakonitosti teh formalnih napak sodbe ni uveljavljala kot bistvene kršitve postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, jih Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni preizkušalo.