9. člen KZ

Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ. Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena

Neoporečna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čas storitve kaznivega dejanja november 2007 in oktober 2008, ko sta bila izdana sklepa o dedovanju, s katerimi je naknadno najdena zapuščina pokojne C. F. K. prešla na njuna dediča, sedaj oškodovanca M. K. in J. K. Glede protipravne prilastitve kuponov obresti, ki so zapadli pred izročitvijo obveznic, pa je pravilno naziranje prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre v tem primeru za generične stvari (obveznice brez serijske številke), pri katerih ni mogoče slediti tezi obrambe, da naj bi obtoženka obveznice pripadajoče upravičenki C. F. K. prodala že v letih 2000 oziroma 2001.

Kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem in prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika, ki je bilo izvrševano v daljšem časovnem obdobju, je bilo dokončano z zadnjo pridobitvijo premoženjske koristi v tem času in ne šele na dan, ko je banka, v skladu s pogodbo, izvedla obračun plačil, ki jih je na podlagi uporabe kreditne kartice izvedla banka.

Če gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja.

Preiskovalno dejanje, ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika še pred pričetkom kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve določenega kaznivega dejanja, je procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona, saj je usmerjeno v pregon storilca (zasleduje obsodilno sodbo, ne glede na kasnejše rezultate preiskovalnega dejanja).

Če se je nadaljevano kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v čas veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi je novi zakon za storilca strožji.

Kaznivo dejanje "čekovne goljufije", ki ga storilec stori z izročitvijo več čekov, je storjeno z dnem, ko obdolženec izroči čeke, če je podan njegov namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, ne pa z dnem, ko posamezni čeki dospejo v plačilo.

Pri kaznivem dejanju nezakonite vselitve gre za trajajoče kaznivo dejanje, kjer storilec ves čas protipravnega stanja napada zavarovano dobrino in je kaznivo dejanje končano šele, ko protipravno stanje preneha. Pri tem pa velja, da se zastaranje pri kaznivih dejanjih, pri katerih storilec z izvršitvenim dejanjem povzroči protipravno stanje z nenehno obnavljajočo se posledico, začne šele s prenehanjem tega stanja.

Če določenega dokaza ni mogoče izvesti, s tem niso kršene pravice obdolženca do zaslišanja take priče. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja. Ob spremembi kazenskega zakona se uporabi tistega, ki je milejši za storilca, kar pomeni, da se ne primerjajo le abstraktni zakonski znaki, ampak se najprej presoja, ali konkretno dejanje izpolnjuje zakonske znake po obeh zakonih, in če jih, se presoja, kateri zakon predpisuje milejše sankcije.

Nadaljevano kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je bilo storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo teh kaznivih dejanj. Ker iz konkretnega opisa obdolženčevega ravnanja izhaja, da naj bi kaznivo dejanje izvrševal od marca 2000 do decembra 2002, je čas storitve december 2002 in od takrat začnejo teči zastaralni roki.

Procesne ugovore zoper zapisnik mora obramba podati sproti oziroma najpozneje ob nadaljevanju končanega zapisnika, sicer velja domneva, da zapis v celoti odraža dogajanje na glavni obravnavi. Kaznivo dejanje vdora v računalniški sistem lahko stori kdorkoli in ne samo oseba, ki od zunaj vdre v računalnik, torej tudi oseba, ki program upravlja v okviru svojih delovnih dolžnosti.

Tako se v primeru, če se je vršitev nadaljevanega kaznivega dejanja začela v času, ko je veljal stari kazenski zakon (kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 183. čl. KZ), nadaljevala pa v času ko je že veljal nov zakon, za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti uporabi novi zakon.

Če se je nadaljevano kaznivo dejanje ali kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši.

Obsojenec je z lažnivim prikazovanjem izmamil od oškodovancev podpisane čekovne blankete kot pogoj, da jim bo sploh uredil posojilo. Ker je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in ne kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ, se vprašanje, ali je šlo pri podpisanih čekovnih blanketih za ček po določbah Zakona o čeku, ne nanaša na enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Neposredni stik storilca z oškodovanci ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. S tem ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja povsem druga dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedencem, kot je navajal med sojenjem na prvi stopnji, to pomeni vsebinsko spremembo dokaznega predloga. V takem primeru pa ne gre več za uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena URS, ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, ampak za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nujen sestavni del opisa vsakega kaznivega dejanja je tudi čas storitve kaznivega dejanja. V kolikor opis kaznivega dejanja časa storitve le-tega ne vsebuje, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. člena ZKP, saj je izrek v tolikšni meri nerazumljiv, da ga ni mogoče preizkusiti.