VSRS Sklep X Ips 282/2006

Revizija se zavrže.

Dosedanji potek postopka 1 V postopku prijave znamke VIKKI, za blago iz razredov 03 in 05 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Ur. l. SFRJ-MP, št. 51/74 ter Ur. l. RS, št. 9/92 - v nadaljevanju NK), je tožeča stranka vložila ugovor kot imetnica prej registriranih znamk: VIKI v sliki in besedne znamke VIKI, za blago iz razreda 30 NK. Tožena stranka je z odločbo z dne 29.07.2003 zavrnila prijavo znamke VIKKI za blago iz razreda 05 NK - dietetske snovi za medicinsko uporabo in hrana za dojenčke. Za preostalo blago iz razredov 05 in 03 NK pa je odločila, da se postopek registracije nadaljuje. Tožeča stranka v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke v delu, v katerem je tožena stranka dopustila nadaljevanje postopka registracije znamke VIKKI in ugovoru tožeče stranke ni ugodila.

2 Upravno sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo, ker je zaradi kršitve načela zaslišanja stranke ugotovilo bistveno kršitev določb postopka. Odločbo tožene stranke je v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

3 Tožena stranka v pritožbi (ki se obravnava kot revizija) zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi sodbo Upravnega sodišča ter potrdi odločbo tožene stranke oziroma podredno, vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4 Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in prizadeti stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Razlogi za zavrženje revizije 5 S 01.01.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US - ZUS-1). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 in se zato obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 01.01.2007 pravnomočna.

6 Na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da je revizija dopustna le zoper tiste sodbe, s katerimi je bil postopek odločanja v upravni zadevi zaključen, ne pa tudi kadar je s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke, kar velja tudi v obravnavani zadevi (npr. sklepa upravnega oddelka Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 287/2007 ter X Ips 1104/2006). Takšno stališče upravni oddelek Vrhovnega sodišča argumentira z naslednjim:

a) V primerih, ko se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika še ni (dokončno) odločeno. Za take primere je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čimprej zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 tožniku tudi omogoča, da sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen).

b) Upravni organ je v ponovljenem postopku sicer vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), vendar ima po presoji vrhovnega sodišča možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge, k čemur ga zavezuje načelo zakonitosti.

c) V primeru vrnitve zadeve upravnemu organu v ponovno odločanje ostaja izid do nove odločitve pristojnega organa negotov in zato še ni mogoče ugotoviti, kdo bo imel posledično pravni interes do sodnega varstva. Pravni interes za revizijo je podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima revident položaj organa, ki je po zakonu pristojen za ponovno odločanje v zadevi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Poleg tega bi bilo nedopustno tudi opisano podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem. Revizija zato skladno s tretjim odstavkom 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7 Navedeno stališče se je v praksi povsem ustalilo. Odstop od take prakse bi se utegnil izkazati za arbitrarnega glede na prakso Ustavnega sodišča (22. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 68/2006 s spremembami). Zato ji je sledil tudi ta senat in je revizijo kot nedovoljeno zavrgel (89. člen ZUS-1).