VSRS Sklep X Ips 287/2007

Revizija se zavrže. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.6.2005, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana, z dne 23.9.2004. S to odločbo je prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2003, ter ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker je menilo, da je v njej zmotno uporabljena določba 13. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93 in nadaljnji), pri čemer je bila razlaga te določbe in ustaljena praksa s strani tožene stranke vse do odmere dohodnine za leto 2003 drugačna, in gre torej za spremembo razlage navedene določbe ter upravne prakse brez utemeljenega razloga. S tako spremenjenim stališčem pa davčni zavezanec tudi ni bil seznanjen pravočasno, torej pred začetkom davčnega leta 2003, kar pa je v nasprotju s temeljnimi načeli pravne varnosti, predvidljivosti urejanja pravnih razmerij in določnosti predpisov. Prvostopno sodišče se sicer strinja z razlago tožene stranke, da v tem primeru ne gre za dohodek iz več preteklih let, vendar je ta razlaga nova in izhaja iz novele Zakona o gospodarskih družbah iz leta 2003 - ZGD-F in Pravilnika, katerega sestavni del je obrazec napovedi dohodnine s pojasnili, ki ga je izdal minister za finance, ki pa je bil objavljen šele v Uradnem listu RS, št. 1/04, torej po preteku leta, za katerega se dohodnina obračunava. Torej davčni zavezanec - tožnik s spremenjenim stališčem o tem, kaj se šteje za dohodek, ki izvira iz preteklih let, ni bil seznanjen pravočasno.

Tožena stranka je zoper prvostopno sodbo vložila revizijo po 1. in 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) in v zvezi z njo predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 84. člena ZUS-1. V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnik v tem primeru prejel dividende, ki izvirajo iz preteklih let. Kot izhaja iz prvostopne sodbe se z razlago prava, kot sta jo zavzela tožena stranka in prvostopni upravni organ strinja tudi prvostopno sodišče, vendar je kljub temu odpravilo odločbo tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa mora tožena stranka na podlagi izpodbijane sodbe izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje prvostopnega sodišča glede materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka. Iz izpodbijane sodbe pa ni razbrati stališča, ki ga mora tožena stranka v ponovnem postopku upoštevati. Iz nje bi utegnilo izhajati, da mora odločiti po prej ustaljeni praksi, čeprav je ta v nasprotju z zakonom (61. člena ZGD vključno z novelo ZGD-F, in 13. člen ZDoh). Zato odločitev v prvostopni sodbi ni pravilna in ni zakonita. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da kot pravilno in zakonito potrdi odločbo tožene stranke.

Do svoje odločitve v stvari pa naj izda začasno odredbo po 2. odstavku 84. člena ZUS-1, s katero naj odloži izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča. Z izvršitvijo izpodbijane sodbe bi bila namreč bolj prizadeta javna korist kakor pa bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. Ker navodila prvostopnega sodišča niso jasna, bi tožena stranka ponovno izdala odločbo, ki bi bila predmet novega upravnega spora. Če bi upoštevali očitane kršitve temeljnih načel pravne predvidljivosti, bi morala izdati nezakonito odločbo, saj upravni organ po ZUP odloča na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov. Če pa bi odločili v skladu z razmišljanji prvostopnega sodišča, bi morali tožniku izdati ugodno odločbo in mu vrniti preplačano dohodnino, z zamudnimi obrestmi, kasnejša ugodna rešitev revizije pa bi povzročila težko popravljivo situacijo, saj bi bilo treba dohodnino ponovno izterjati. Dohodnina je plačana, saj je bila odločba prvostopnega organa že izvršena in tožniku zaradi izdaje začasne odredbe ne bo nastala težko popravljiva škoda.

Na predlog za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka po svoji odvetnici odgovorila. V obsežnem odgovoru izpodbija argumentacijo tožene stranke za izdajo začasne odredbe in predlaga, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

K 1. točki izreka:

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožnika in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je bila prvostopna sodba izdana 11.12.2006, toženi stranki pa je bila vročena 26.1.2007, je zanjo v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep ZUS) postala pravnomočna z dnem vročitve. Tožena stranka pa je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno revizijo.

Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta (druge stopnje) so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Za take primere pa je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočno sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka), zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen).

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopnega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena URS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča.

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča.

Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K 2. točki izreka:

Po 2. odstavku 84. člena ZUS-1 lahko revident predlaga revizijskemu sodišču izdajo začasne odredbe do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je v tem primeru revizijsko sodišče revizijo zavrglo in je ta odločitev pravnomočna, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe.

Zato je revizijsko sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z 2. odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedopusten.