VSRS Sodba X Ips 602/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.12.2001, s katero je ta spremenila odločbo Davčnega urada Brežice z dne 18.5.2001, tako, da je odločila, da se tožničin predlog za izrek ničnosti sklepa prvostopnega organa z dne 2.2.2000 zavrne, ker ne obstojijo ničnosti razlogi.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je, da sklep o prisilni izterjavi ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 279. člena ZUP, da bi ga bilo mogoče izreči za ničnega, saj se z njim ne odloča o vsebinskih vprašanjih, temveč zgolj o prisilni izterjavi dolga na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odl. US, 82/98, 91/98 in 108). Poleg tega pa tudi ni podan zatrjevani ničnostni razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, namreč, da se tega sklepa ne da izvršiti.

Zoper prvostopno sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je izkazalo, da se izpodbijanega sklepa ne da izvršiti, ker ni bilo mogoče ugotoviti, kako je prišlo do takega izračuna dolga. Upravni organ je ta znesek kasneje večkrat preračunaval, a je vedno prišel do drugačnega izračuna. Ni pa pomanjkljiv samo sklep o prisilni izvršbi, temveč tudi dolgovni seznam, na katerem temelji. Do izdaje izpodbijanega sklepa ni prejela nobene odmerne odločbe ali druge odločbe o določitvi davčne obveznosti. Sklicuje se na svoje navedbe v tožbi. Tožena stranka ji vse do vložitve pritožbe ni izdala odmerne odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče izpodbijani sklep za ničen ter naloži toženi stranki odpravo vseh posledic, ki so iz tega sklepa nastale.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Prvostopna sodba pa je glede na 2. odstavek 107. člena ZUS-1 s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na navedene določbe ZUS-1 vrhovno sodišče kot nedopusten zavrača uveljavljani razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi bile v tem upravnem sporu storjene, zato v tem delu revizije glede na določbo 86. člena ZUS-1 ni mogoče preizkusiti.

Tožnica ne navaja izrecno, katere določbe katerega materialnega predpisa naj bi bile z izpodbijano sodbo kršene. Zato je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava, vendar zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Tožničine navedbe, da do prejema sklepa o prisilni izterjavi ni prejela odmerne odločbe, da ni pravilen dolgovni seznam, na katerem sklep temelji, in da tudi znesek, naveden v tem sklepu, ne drži, pa na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. V tem upravnem sporu se presojata le pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je zavrnila predlog tožnice, da se sklep o prisilni izterjavi izreče za ničnega, presoja se je torej, ali obstojajo razlogi iz 279. člena ZUP, da se sklep o prisilni izterjavi izreče za ničnega. Glede tega pa je prvostopna sodba jasna in v obrazložitvi vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. S temi razlogi pa soglaša tudi vrhovno sodišče. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.