VSRS Sklep I Up 174/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločitev tožene stranke o zavrnitvi soglasja o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na 68. člen Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95 in 54/02, ZIS) in 1. in 3. odstavek 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da je odklonitev soglasja tožene stranke sestavni del odločbe, ki jo izda Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo in je zato akt tožene stranke kot sodelujočega organa v razmerju do odločbe Urada Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo akcesorni akt. Odklonitev soglasja tožene stranke zato nima lastnosti samostojne upravne odločbe in jo je zato mogoče izpodbijati samo s pravnimi sredstvi zoper zbirno odločbo, to je odločbo, katero bo izdal Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo na podlagi 3. odstavka 209. člena ZUP. Ker odklonitev soglasja s strani tožene stranke nima lastnosti samostojne upravne odločbe, takšna odklonitev ni upravni akt oziroma upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, tudi ni podlage, da bi opravilo glavno obravnavo na podlagi 1. odstavka 50. člena ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep napačen. V postopku za pridobitev koncesije za prirejanje iger na srečo Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo ne izdaja nobenih odločb, kot to napačno navaja izpodbijani sklep. Samo soglasje lokalne skupnosti je samostojni akt, ki odloča o pravici do prirejanja posebnih iger na srečo v igralnih salonih na področju lokalne skupnosti in bi moral biti izdan v formalni obliki odločbe, saj neposredno odloča o pravici stranke. V obravnavani zadevi je bilo zavrnilno soglasje izdano samo v obliki dopisa, čeprav gre za zakonsko določeno obveznost lokalne skupnosti, sama odločitev pa se neposredno nanaša na pravico stranke. Prvostopenjsko sodišče bi moralo o zadevi meritorno odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, je v 3. točki 1. odstavka 34. člena določal, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno postopalo, ko je v postopku predhodnega preizkusa tožbe slednjo zavrglo, saj v obravnavani zadevi odklonitev soglasja za opravljanje igralniške dejavnosti v zvezi z vlogo tožeče stranke za dodelitev koncesije za igralni salon na lokaciji v L., ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo, niti ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. ZIS v 2. odstavku 3. člena določa, da se igre na srečo lahko prirejajo le na podlagi dovoljenja oz. koncesije pristojnega organa. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZIS pa o dodelitvi koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo odloča Vlada, koncesijsko pogodbo z delniško družbo iz 55. člena tega zakona pa sklene minister, pristojen za finance. Po določbi 68. člena ZIS pred dodelitvijo koncesije mora Vlada pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da se o dodelitvi koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo odloča s posebno odločbo, za katero je treba predhodno pridobiti soglasje lokalne skupnosti. Če je v zakonu določeno, da odloča en organ s poprejšnjim soglasjem drugega organa, se izda odločba po tem, ko da drugi organ soglasje. V vseh primerih takega akcesornega odločanja pa mora biti v skladu z 209. členom ZUP obveznost pridobitve oz. izdaje navedenih akcesornih aktov pred odločitvijo pristojnega organa predpisana z zakonom. V obravnavani zadevi pa je prav z ZIS predpisana pridobitev soglasja lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju pred dodelitvijo koncesije. Zato po presoji pritožbenega sodišča navedena zavrnitev soglasja tožene stranke glede na citirane zakonske določbe ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavni zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZUS. Pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.