iuris
§ zakonZakon o igrah na srečo · ZIS · velja od 3. 6. 1995

68. člen ZIS

Sodna praksa: 5 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 7. 2016Vse odločbe ↓
  • VSRS Sodba III Ips 35/2016Vrhovno sodišče RS · 2016

    Ker postopek za zamenjavo lokacije opravljanja dejavnosti že dodeljene koncesije, za katero je že sklenjena tudi koncesijska pogodba ter pridobljeno obratovalno dovoljenje, ni posebej predpisan, interpretacija navedene določbe v takšnih primerih ni povsem jasna. Skladno z ustaljeno sodno prakso vsaka nepravilnost v postopku pred državnim organom še ne pomeni protipravnega ravnanja in s tem temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Kršitev mora biti groba, odločitev državnega organa pa arbitrarna, izven povsem jasne razlage zakonske določbe oziroma mora neobrazloženo odstopati od ustaljene prakse.

  • UPRS sklep III U 310/2014Upravno sodišče RS · 2015

    Akcesorni akt, v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti ter sporočila o tem, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ga je pa možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v konkretnem primeru o zahtevi za dodelitev koncesije. Glede na to, da je bil postopek zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o stvari po umiku tožbe tožeče stranke pravnomočno ustavljen, v zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje upravnega spora zoper akcesorna akta.

  • UPRS sodba III U 271/2013Upravno sodišče RS · 2014

    ZIS v 68. členu – ta se v tej zadevi, ker gre za pridobitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, uporablja na podlagi 100. člena ZIS –, predpisuje, da mora vlada pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Iz navedene določbe izhaja, da gre za primer akcesornega odločanja v smislu 209. člena ZUP. Ker torej akcesorni akt – v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti – ni samostojen akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj z njim še ni bilo odločeno o tožnikovi pravici oziroma pravni koristi, ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za dodelitev koncesije.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 3. 6. 2014
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Različice besedila · 2
  1. od 14. 10. 2003 · trenutno
  2. 22. 10. 2001 – 13. 10. 2003

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Sodna praksa

5 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 7. 2016
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–5 od 5
  • VSRS Sodba III Ips 35/2016
    Vrhovno sodišče RS · 19. 7. 2016

    Ker postopek za zamenjavo lokacije opravljanja dejavnosti že dodeljene koncesije, za katero je že sklenjena tudi koncesijska pogodba ter pridobljeno obratovalno dovoljenje, ni posebej predpisan, interpretacija navedene določbe v takšnih primerih ni povsem jasna. Skladno z ustaljeno sodno prakso vsaka nepravilnost v postopku pred državnim organom še ne pomeni protipravnega ravnanja in s tem temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Kršitev mora biti groba, odločitev državnega organa pa arbitrarna, izven povsem jasne razlage zakonske določbe oziroma mora neobrazloženo odstopati od ustaljene prakse.

  • UPRS sklep III U 310/2014
    Upravno sodišče RS · 8. 12. 2015

    Akcesorni akt, v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti ter sporočila o tem, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ga je pa možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari, v konkretnem primeru o zahtevi za dodelitev koncesije. Glede na to, da je bil postopek zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o stvari po umiku tožbe tožeče stranke pravnomočno ustavljen, v zadevi niso podane procesne predpostavke za vodenje upravnega spora zoper akcesorna akta.

  • UPRS sodba III U 271/2013
    Upravno sodišče RS · 3. 4. 2014

    ZIS v 68. členu – ta se v tej zadevi, ker gre za pridobitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu, uporablja na podlagi 100. člena ZIS –, predpisuje, da mora vlada pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Iz navedene določbe izhaja, da gre za primer akcesornega odločanja v smislu 209. člena ZUP. Ker torej akcesorni akt – v konkretnem primeru odklonitev soglasja lokalne skupnosti – ni samostojen akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj z njim še ni bilo odločeno o tožnikovi pravici oziroma pravni koristi, ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za dodelitev koncesije.

  • VSRS Sklep I Up 174/2004
    Vrhovno sodišče RS · 22. 2. 2007

    Če je v zakonu določeno, da odloča en organ s poprejšnjim soglasjem drugega organa, se izda odločba po tem, ko da drugi organ soglasje. Ker je z ZIS predpisana pridobitev soglasja lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju pred dodelitvijo koncesije, zavrnitev soglasja lokalne skupnosti ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

  • UPRS sodba U 1178/2004
    Upravno sodišče RS · 6. 11. 2006

    Na podlagi 68. člena ZIS je potrebno pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju kot tudi mnenje sosednjih lokalnih skupnosti, kar predstavlja pogoj, ki mora biti izpolnjen pred odločitvijo tožene stranke po prostem preudarku (3. odstavek 8. člena ZIS). Tožena stranka, ki se v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovih ugovorov glede omenjenega pogoja in s tem ni zadostila zakonskim kriterijem za pravilnost obrazložitve, te kršitve določb upravnega postopka ni mogla odpraviti z zavzetjem stališč v odgovoru na tožbo v upravnem sporu.