3. člen ZIS

Države članice področje igralništva urejajo po načelu subsidiarnosti, ki veleva, naj EU ne izdaja predpisov, če se lahko nek cilj doseže bolje na nacionalni (decentralizirani) ravni, ter po načelu sorazmernosti, ki pravi, da ukrepi, ki jih sprejme neka država za doseganje svojih ciljev, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja, ali povedano drugače, države članice imajo pravico urejati področje igralništva glede na zastavljene cilje, ki jih zasledujejo na tem področju, pod pogojem, da upoštevajo temeljne principe in določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Stališče sodne prakse in teorije je jasno: tuji prireditelji iger na srečo prirejajo igre na srečo v RS nelegalno, ne poslujejo po ZIS, ne plačujejo koncesnine in davkov ter povzročajo nekemično odvisnost ter s tem RS tudi enorme družbene stroške. Spletne igre na srečo niso omejene samo na ozemlje, kjer dejansko deluje prireditelj iger v smislu lokacije svojega sedeža, saj splet ni teritorialno omejen na posamezno državo, zato je lahko izvajanje teh iger uresničeno tudi izven meja države prireditelja spletnih iger ter da je tehnično možnost dosto

Iz določb ZIS izhaja, da tako o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo kot tudi o njenem podaljšanju pristojni organ odloča po prostem preudarku, pri obeh odločitvah pa upošteva ista, v določbi tretjega odstavka 3. člena ZIS primeroma našteta merila oziroma kriterije. Iz te določbe je razvidno, da gre tudi pri podaljšanju koncesije za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. Glede na navedeno je zmotno tožbeno stališče, da se izpolnjevanje vseh kriterijev iz tretjega odstavka 3. člena ZIS presoja zgolj pri odločanju o dodelitvi nove koncesije in da se pri odločanju o podaljšanju koncesije presojajo le kriteriji iz 2., 4., 5. in 6. točke tretjega odstavka 3. člena ZIS. Kriteriji za odločanje po prostem preudarku o podaljšanju koncesije so predpisani z zakonom in jih drugačna navedba v Poročilu ne more omejiti ali določiti drugačnih kriterijev oziroma meril za to odločanje.

Toženka je prekoračila meje prostega preudarka, ko je odločila, da tožnici zavrne zahtevek za dodelitve koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnem salonu. Prav tako je po mnenju sodišča prosti preudarek uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V izpodbijani odločbi je namreč kot druge okoliščine za odločanje v zadevi navedla neuradne, javno dostopne informacije.

V obravnavanem primeru je pritožnik vložil začasno odredbo s ciljem, da doseže podaljšanje veljavnosti koncesijske pogodbe z dne 29. 10. 2007 do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi. S takim predlogom pa ni zahteval ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora namreč ni presojanje zakonitosti koncesijske pogodbe (ta se v skladu s tretjim odstavkom 63. člena v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZIS sklene na podlagi dodeljene oziroma podaljšane koncesije), niti ni predmet morebitno prenehanje koncesije pred potekom časa, za katerega je bila dana. S tožbo zahtevano sodno varstvo se nanaša na zavrnitev tožnikove zahteve za pridobitev koncesije za bodoče petletno obdobje, saj gre – navkljub drugačnemu poimenovanju – pri podaljšanju za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. To izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, na podlagi katerega se o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju odloča po prostem preudarku, pri čemer se pri obeh odločitvah upoštevajo ista, v nadaljevanju te določbe primeroma našteta merila oziroma kriteriji. Sodišče bi moralo za izdajo predlagane začasne odredbe presojati z

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo. Sodišče ugotavlja, da ima odločitev o podaljšanju koncesije za posledico dovoljeno izvajanje posebnih iger na srečo. Gre za odločitev, ki je tožeča stranka ne more pričakovati z gotovostjo, ampak je njena pričakovana pravica opravljati koncesionirano dejavnost negotova. Samo izpolnjevanje pogojev, ob izrecni določbi, da tožena stranka odloča o prostem preudarku, namreč še ne pomeni, da tožena stranka ne more zavrniti prošnje za podaljšanje koncesije. Navedeno v nadaljevanju pomeni, da bi sodišče, če bi odločilo o predlagani začasni odredbi, moralo presojati, ali so podani pogoji za podaljšanje koncesijskega razmerja in tako prevzeti odločanje, ki je na podlagi Ustave RS in ZIS (načelo delitve oblasti) pridržano (izključno) toženi stranki, torej bi njegova odločitev presegla okvir odločanja o izdaji začasne odredbe.

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku je mogoče odločiti le ob pogoju, da ni potrebno kakšno posebno dejanje postopka za ugotovitev pravno pomembnih dejstev (npr. stranka navede vsa dejstva in dokaze, potrebne za odločbo; odloča se le na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; dejansko stanje se da ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ...). Besedilo "oziroma dejstev, ki so organu znana", je treba razlagati v smislu "splošno znanih dejstev" in ne dejstev, ki jih organ izve oziroma se z njimi seznani na podlagi opravljenega dejanja postopka.

Po mnenju sodišča „zgodovina pravne osebe“ nedvoumno vsebuje navedbo in opis dejavnosti, ki jih je vlagatelj opravljal do vložitve vloge, torej izkušnje. Navodilo naj vlagatelj predloži drugo dokumentacijo za katero meni, da bo na njeni podlagi izkazal svojo primernost in pozitivni vpliv na razvoj dejavnosti, ki jo želi prevzeti/izvajati, pa po mnenju sodišča vsekakor vsebuje tudi priporočila.

Tožena stranka je analizirala stanje igralništva v Sloveniji in na Krasu, ocenjevala, ali je obstoječa ponudba zadostna in kaj bi pomenila dodatna ponudba ter presojala vplive igralništva na lokalno okolje. Na ta dejstva je tudi oprla svojo odločitev, vendar pa tožeče stranke pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o njih ni imela možnosti izjaviti.

Ocena tožene stranke, da prirejanje posebnih iger na srečo na isti lokaciji, pri čemer se obseg prirejanja iger na srečo ne bi bistveno spremenil, v večji meri ne bi pripomoglo k zagotavljanju usklajenega, optimalnega in trajnostnega razvoja dejavnosti prirejanja iger na srečo v navedeni turistični destinaciji, je pravilna. Dejstvo, da se na navedeni lokaciji že prirejajo posebne igre na srečo v igralnem salonu ne daje nobenega zagotovila, da je na isti lokaciji mogoče prirejati tudi posebne igre na srečo v igralnici, saj gre za drugačen tip koncesije, pri kateri za razliko od prirejanja posebnih iger na srečo v igralnem salonu, število igralnih avtomatov ni omejeno. Pri koncesiji za igralnico gre torej za zahtevnejši tip koncesije, oziroma za zahtevnejšo obliko prirejanja posebnih iger na srečo.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje revidentkinega predloga za obnovo postopka, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Vsebina obravnavane zadeve je presoja zakonitosti sklepa o zavrženju revidentkinega predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, končanega z odločbo ponudniku storitev informacijske družbe, v katerem je bila na podlagi tedaj veljavnega devetega odstavka 107. člena ZIS izdana odločba, s katero se (po drugih osebah) izvršuje odločba z dne 17. 8. 2006 o prepovedi prirejanja iger na srečo v RS (izvršilni naslov), ker revidentka ni sama izpolnila obveznosti, naloženih s tem izvršilnim naslovom. Z vprašanji revidentka dejansko utemeljuje dovoljenost predloga za obnovo izvršilnega postopka (in posledično nepravilnost izpodbijane odločitve o zavrženju) s pravnim interesom, ki ga je nesporno imela v postopku, v katerem ji je bila (po njenem neupravičeno) izdana prepovedna odločba (izvršilni naslov). Zoper to odločbo je imela na voljo učinkovita pravna sredstva, v okviru katerih se je lahko sklicevala tudi na pravo EU. Če z njimi ni uspela ali jih sploh ni vložila, to ne pomeni, da ima (tudi

Zakonski monopol na področju prirejanja športnih stav je določen s ciljem visokega varstva potrošnikov, preprečevanja goljufij, preprečevanja čezmerne porabe in boja zoper zasvojenost. Tožena stranka je uspela dokazati, da število ponudnikov omejuje zato, da se državi omogoči opravljanje učinkovitega nadzora in usmerjanja te dejavnosti v nadzorovane okvire zaradi varstva potrošnikov pred goljufijami gospodarskih subjektov.

Ugotovljena dejstva (posredna 100 % last tuje družbe, obstoj večih s tožečo stranko povezanih oseb, ki imajo ali so zaprosile za pridobitev koncesije oz. za izdajo soglasja) sicer predstavljajo okoliščine, ki ji mora organ pri odločanju o izdaji soglasja za pridobitev deleža koncesionarja za prirejanje posebnih iger na srečo, upoštevati. Vendar po presoji sodišča same po sebi še ne zadoščajo za sklep, da so v določbah ZIS podane ovire za izdajo zahtevanega soglasja.

Prosti preudarek je upravni organ uporabil na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je namreč na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin pojasnila, zakaj meni, da gre v regiji za zasičenost ponudbe iger na srečo ter zakaj bi morebitno dodatno obremenjevanje družbenega okolja s prirejanjem posebnih iger na srečo v regiji še poslabšalo socialno stanje prebivalstva.

Redna sodišča niso pristojna za ocenjevanje skladnosti notranjega pravnega reda s pravom ES. Nimajo pravice ne uporabiti zakona, ki bi ga morala uporabiti pri sojenju. Zgolj na podlagi dodeljene izključne koncesije za opravljanje določene dejavnosti koncesionar brez posebnega pooblastila ne pridobi tudi pravice do izvajanja nadzora nad področjem, katerega sestavni del so tudi ukrepi v zvezi s preprečevanjem nedovoljene konkurence. Okoliščina, da država s svojimi nadzornimi institucijami pri preprečevanju nedovoljenega prirejanja iger na srečo ni uspešna, ne more predstavljati podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke niti v razmerju do koncesionarja in še manj v razmerju do tožečih strank, ki sta zgolj upravičenki do deleža koncesnine.

ZIS v 3. odstavku 3. člena določa, da o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju, izdaji dovoljenja in soglasij ter o zadevah iz 53., 81. in 5. odstavka 92. člena tega zakona odločata Vlada Republike Slovenije in minister, pristojen za finance, po prostem preudarku, pri čemer upoštevata zlasti merila, ki so v nadaljevanju tega člena primeroma našteta. Tožena stranka je pri zavrnitvi prošnje upoštevala kriterij izkušenj in priporočil za prirejanje iger na srečo, kriterij dejavnosti, dosedanjega ravnanja in finančne bonitete pravne osebe oziroma z njo povezanih oseb in kriterij izpolnjevanja davčnih, koncesijskih in drugih javno-finančnih obveznosti, ki jih imajo pravne osebe in njeni lastniki. Ugotovila je, da je imela tožeča stranka bilančno izgubo, da je celotni kapital izkazoval negativno vrednost, da je kapitalsko neustrezna, da so bile ugotovljene nepravilnosti, povezane z blagajniškim poslovanjem, ker je vzpostavila dodatno tako imenovano interno blagajno ter da ima evidentirane zapadle neporavnane javno-finančne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje konc

Če je v zakonu določeno, da odloča en organ s poprejšnjim soglasjem drugega organa, se izda odločba po tem, ko da drugi organ soglasje. Ker je z ZIS predpisana pridobitev soglasja lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju pred dodelitvijo koncesije, zavrnitev soglasja lokalne skupnosti ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Sama prepoved prirejanja iger na srečo brez ustreznega dovoljenja že po naravi stvari ne pomeni težko popravljive škode.