VSRS Sklep I Up 994/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 418/2003-6 z dne 25.7.2003.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod 1. točko izreka na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnice zoper sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 5.6.2003. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožničin ugovor zoper sklep Višjega sodišča v Kopru, s katerim je bila na podlagi ugotovitve, da sodnica ne ustreza sodniški službi (1. odstavek 32. člena Zakona o sodniški službi, ZSS), izdelana ocena sodniške službe za tožnico kot okrajno sodnico pri Okrajnem sodišču v P.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti upravnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena ZUS), o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS), o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS), pa tudi o sporih med lokalnimi skupnostmi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo in zakonom določeno drugo sodno varstvo (3.odstavek 2. člena ZUS). Po 2.

odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Izpodbijani sklep tožene stranke ne šteje med akte, ki se jih po določbah 1. in 2. člena ZUS ter po 2. odstavku 157. člena Ustave lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni spor je spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim je odločeno o pravici posameznika oziroma s katerim je poseženo v ustavne pravice posameznika. Sklep, ki ga tožnica izpodbija še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic, zato za odločanje v upravnem sporu ni podlage niti v 2. odstavku 157. člena Ustave. Po 35. členu ZSS izdela oceno sodniške službe pristojni personalni svet. Sodnik, ki se z oceno ne strinja, lahko po 36. členu ZSS ugovarja pri personalnem svetu neposredno višjega sodišča, ki lahko zahteva od pristojnega personalnega sveta ponovno izdelavo ocene z upoštevanjem mnenja personalnega sveta višjega sodišča. Če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu po 1. odstavku 33. člena ZSS preneha sodniška funkcija. Po 2. odstavku 33. člena ZSS je treba oceno sodniške službe pred njenim učinkovanjem predložiti sodnemu svetu. Po 1. odstavku 74. člena ZSS sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, med drugim, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (7.točka). Šteje se, da je razlog iz 7. točke nastopil z dnem, ko sodni svet potrdi oceno sodniške službe. Iz navedenih določb ZSS izhaja, da ocena sodniške službe, ki jo izdela pristojni personalni svet ter sklep personalnega sveta neposredno višjega sodišča, ki je odločil o ugovoru, nista akta, ki bi se lahko samostojno izpodbijala v upravnem sporu. O pravici posameznika se odloči šele z odločitvijo sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe.

Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, navedenih v 72. členu ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da izpodbijani akt ne spada med akte, ki se jih po določbah 1. in 2. člena ZUS ter po 2. odstavku 157. člena Ustave lahko izpodbija v upravnem sporu. Zoper izpodbijani sklep ni imela pritožbe, zato je dokončen. Kršena je bila njena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 49. člena Ustave. Personalni svet višjega sodišča in Personalni svet vrhovnega sodišča sta nepravilno uporabila določbo 1. odstavka 31. člena ZSS in 49. člena Ustave, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno delovno mesto. Kršena je tudi pravica do poštene obravnave iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če tožnica s pritožbo ne bi uspela in izpodbijani akt ne bi bil odpravljen, bo izdan akt sodnega sveta v njeno škodo. Sodni svet namreč odloča na podlagi pravnomočne ocene sodniške službe.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi samo odloči oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja še enkrat. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nima samostojnega pravnega varstva zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o njenem ugovoru zoper oceno sodniške službe. Z izpodbijanim sklepom namreč še ni bilo odločeno o kaki tožničini pravici. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje se o pravici posameznika odloči šele z odločitvijo sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe.

Pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Tožnica v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Na obstoj tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato se v presojo dejanskega stanja ni spuščalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.