VSRS Sklep I Up 707/2001

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1335/2000-10 z dne 23.5.2001, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2000. Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave Š., z dne 22.2.2000, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi vsakršnega razpolaganja podjetju L. - H., d.d., L., s podržavljenimi, v sklepu navedenimi nepremičninami.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Iz izpodbijanih aktov in upravnih spisov je razvidno, da so bila sporna zemljišča podržavljena oziroma odvzeta iz posesti pravnemu predniku tožnika z dvema razlastitvenima odločbama, izdanima na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi in na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih ter Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Zemljišča so bila odvzeta za gradnjo oziroma razširitev in izpopolnitev obrata podjetja L. Gre za enoten proizvodno - upravni kompleks podjetja, ki je bil predviden že ob razlastitvi zemljišč, v katerem so objekti med seboj zaradi proizvodnega in upravnega procesa povezani in se ta kompleks v prostorskih planskih in prostorskih izvedbenih aktih obravnava kot celota. Po 3. odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa se lahko v naravi upravičencu (torej prejšnjemu lastniku) vrnejo le zemljišča, ki so bila oddana za gradnjo najmanj dve leti pred uveljavitvijo ZDen, pa se do uveljavitve ZDen na njih ni začelo graditi. V obravnavanem primeru pa je kompleks tovarne L. zgrajen, torej vračanje po 3. odstavku 32. člena ZDen ne pride v poštev. Zemljišča so pozidana z objekti oziroma so funkcionalno namenjena dejavnosti, ki niso v lasti oziroma ni dejavnost denacionalizacijskega upravičenca, zato jih tudi glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti v naravi. Zato po presoji sodišča prve stopnje za zavarovanje zemljišč pred privatizacijo ni mogoče izdati začasne odredbe v smislu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), saj verjetnost vračanja v naravi ni izkazana.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zoper izpodbijano sodbo. Navaja, da je nad družbo L. - H. d.d. bil v letu 1998 začet stečajni postopek, v katerem je tožnik prijavil svoj izločitveni zahtevek v skladu z določili 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 39/97). Iz predmetnega stečajnega spisa je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku pravočasno zavaroval svoj izločitveni zahtevek. Ves čas postopka utemeljeno zatrjuje, da na večjem delu spornih zemljišč gradnja dejansko ni bila začeta in da ta zemljišča dejansko niso pozidana, kar pomeni, da ne obstajajo ovire za vrnitev teh nepremičnin tožniku v last in posest (3. odstavek 32. člena ZDen). Temeljno načelo citiranega zakona je namreč vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (2. člen ZDen), katerih delov nepremičnin pa zaradi ovir, ki jih določa zakon, v naravi ni mogoče vrniti, pa je potrebno v postopku natančno ugotoviti. Glede tega pomembnega vprašanja in ugotavljanja dejanskega stanja niti upravni organ prve stopnje niti tožena stranka nista izvajala ustreznega dokaznega postopka. Na vse okoliščine bi lahko tožnik opozoril tudi na glavni obravnavi pred upravnim sodiščem, kar je predlagal, vendar sodišče njegovemu predlogu ni sledilo. To pa je po njegovem mnenju vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe po 12.

členu ZLPP, kar je predmet obravnave v tem upravnem sporu, se presoja le, če je dejanska in pravna podlaga takega predloga verjetno izkazana. Odločanje o začasni odredbi pa ni dokončna, ampak le predhodna faza v denacionalizacijskem postopku ter ne more nadomestiti denacionalizacijske odločbe, s katero upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo o zavrnitvi izdaje predlagane začasne odredbe, v času, ko je že veljal Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur.l.RS, št. 30/98, ZZLPPO), na podlagi katerega je prenehal veljati ZLPP, ki ga sodišče prve stopnje navaja kot pravno podlago v izpodbijani sodbi. Po izrecni določbi 48. člena ZZLPPO se pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen, pri izvedbi privatizacije upoštevajo na način, določen v tem zakonu. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo citiranih zakonskih določb, je napačno uporabilo materialno pravo.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tudi opraviti glavno obravnavo, ki jo je tožnik zahteval že v tožbi. Ker sodišče prve stopnje temu tožnikovemu predlogu ni sledilo, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.