VSRS Sodba I Up 241/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2596/97-13 z dne 12.1.2000, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 12.9.1997, odpravi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97)

zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.1997, s katero je ta zavrgla pritožbo, s katero je tožnik izpodbijal izbris iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije kot nezakonit. Pritožbo je zavrgla na podlagi 1. odstavek 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ker ima po ZUP/86 stranka pravico do pritožbe le zoper akt, ki ima naravo konkretneg-a upravnega akta. To pa izbris iz registra ni, temveč je le akt poslovanja upravnega organa, ki ga je dolžan storiti po uradni dolžnosti.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrnilo in se pri tem sklicevalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in ponovilo razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla že tožena stranka.

Tožnik v pritožbi navaja, da Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO) ne ureja pravice do stalnega prebivališča, ki ga po 32. členu Ustave RS lahko svobodno izbere vsakdo, temveč ureja le evidenco o stalnem prebivališču. Napačno in brez pravne podlage je izenačevanje statusa državljana s statusom stalnega prebivališča. Še posebej zgrešeno pa je stališče sodišča, da je imel tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo v okviru postopka za izdajo stalnega oz. začasnega prebiva-lišča. Če bi imel tožnik drugo sodno varstvo, bi bilo treba njegovo tožbo zoper dejanje na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS zavreči. Pa tudi sicer v teh postopkih ne bi mogel dobiti kontinuiranega stalnega prebivališča, temveč bi ga ob izpolnitvi predpisanih pogojev lahko dobil le na novo. On pa zahteva odstranitev izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in posledic, ki iz tega izbrisa izhajajo. Nadaljnja napaka sodišča je, da je obravnavalo tožnikovo tožbo kot tožbo zoper odločbo, ki pa ni bila tako vl-ožena, saj je tožnik izrecno navedel, da vlaga tožbo zoper dejanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ne glede na to, da je tožnik v tožbi dejansko navedel, da jo vlaga zoper dejanje v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave RS, to pa zato, ker je bilo v odločbi tožene stranke navedeno, da je izbris iz registra akt poslovanja, in je zato menil, da zoper tak akt ne more sprožiti rednega upravnega spora, pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče vloženo tožbo pravilno obravnavalo kot tožbo zoper odločbo tožene stranke, saj ima tožnik v obravnavnem primeru glede na razloge te sodbe, podane v nadaljevanju, sodn-o varstvo v upravnem sporu zagotovljeno na tej podlagi, torej po 2. odstavku 1. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča bi morala namreč tožena stranka tožnikovo pritožbo zoper izbris iz registra prebivalstva obravnavati kot vlogo za izdajo potrdila iz navedenega registra. Ker gre za uradno evidenco, je imel tožnik pravico zahtevati izdajo potrdila, da je vpisan v register stalnega prebivalstva. Tako potrdilo izda upravni organ na podlagi 171. člena ZUP/86. Zato bi morala tožena stranka, kolikor tega potrdila ni mogla oz. hotela izdati, tožnikovo vlogo-pritožbo zavrniti in ne zavreči. Odloč-ba o zavrnitvi izdaje potrdila iz uradne evidence pa je upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče meni, da bi morala tožena stranka tožniku omogočiti dokazovanje dejstev, od katerih je odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva, in ta dejstva ugotavljati po pravilih dokaznega postopka, vključno z upoštevanjem pravice tožnika do udeležbe v postopku (143. člen ZUP/86).

Odločilna pravna podlaga, na katero sta tožena stranka in prvostopno sodišče oprla svojo odločitev, je 81. člen Zakona o tujcih (ZTuj). V zvezi s to zakonsko določbo pa je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999, ugotovilo, da je ZTuj v neskladju z Ustavo RS zaradi protiustavne pravne praznine. Z razlago 81. člena ZTuj, kakršna je vsebovana v izpodbijani sodbi in odločbi tožene stranke, je bil tožnik postavljen v neenak položaj v primerjavi s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik nekd-anje SFRJ, pa so imeli v času uveljavitve ZTuj v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožniku s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS, ki se v postopku odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika kaže kot kršitev 22. člena Ustave RS.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo (3. točka 2. odstavka 77. člena ZUS). Tožena stranka pa bo morala pri svojem odločanju v ponovnem postopku poleg pravnega stališča iz te sodbe upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 (Uradni list RS, št. 36/03).