VSRS Sodba U 419/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Oddelka za prostorsko planiranje in varstvo okolja Občine Ruše št. ... z dne 18.5.1994, s katero je ta na podlagi 2. odstavka 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožnikovo pritožbo proti svoji delni odločbi z dne 19.4.1994, s katero je bila upravičenki A.K. vrnjena stanovanjska hiša s pripadajočim dvoriščem in stavbiščem. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbene navedbe tožnikov, da sodita v krog oseb, ki se zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi lahko udeležujeta postopka denacionalizacije. Navaja, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 60. členu določa, da ima v postopku denacionalizacije položaj stranke tudi pravna ali fizična oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, toda tožnika sta najemnika stanovanja v hiši, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena upravičenki. Tožnika svojo pravno korist utemeljujeta z interesom, da stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) odkupita, če nepremičnina ne bi bila vrnjena. Po stališču tožene stranke gredo tožnikoma pravice iz najemnega razmerja, ki so varovane v 1. odstavku 24. člena ZDen. Po tej določbi na obstoječa najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, vrnitev nepremičnin ne vpliva. Z vrnitvijo prostorov, ki jih imata v najemu, ostaja njun položaj v celoti nespremenjen. V postopku denacionalizacije se ne odloča o pravicah in pravnih koristih najemnikov stanovanj, zato tožnika nimata položaja stranke.

V tožbi tožnika ponavljata pritožbene navedbe, da sta stranki v postopku denacionalizacije po 1. odstavku 60. člena ZDen in zatrjujeta, da gre v obravnavanem primeru za varstvo njunih pravic in pravnih koristi. Če denacionalizacijski upravičenki stanovanjska hiša, v kateri stanujeta že več desetletij, ne bi bila vrnjena, bi jo smela odkupiti po določbah in olajšavah SZ, sicer pa jima takšna pravica ne gre. Stališče obeh upravnih organov je po mnenju tožnikov nepravilno, kajti pravni interes tožnikov je širši od zagotovitve pravice do nadaljnjega najema stanovanja. Pravni nasledniki upravičenke so tudi že povečali najemnino. Tožnika še navajata, da pokojna upravičenka ni bila nikoli državljanka Jugoslavije in Slovenije. Ni jasno, kdo in na kakšen način je pridobil pokojni upravičenki jugoslovansko državljanstvo, kar vzbuja vsesplošno negodovanje in ogorčenje v kraju. Ljudje ne morejo razumeti, da bi lahko bonitete uživali potomci osebe, ki je v veliki meri odločala o usodi zavednih Slovencev med vojno. To sicer niso pravna izvajanja, te navedbe pa se podajajo le zaradi tega, ker je matični urad pošteno povedal, da pokojna ni bila jugoslovanska državljanka, državljanstvo pa je bilo nato izposlovano. Te navedbe tožnika ponavljata v pripravljalnem spisu, v katerem dopolnjujeta tožbo.

Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in tožnikoma prizna lastnost stranke v denacionalizacijskem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je sporno, ali imata tožnika kot najemnika v stanovanjaski hiši, ki je bila vrnjena upravičenki v last, položaj stranke v denacionalizacijskem postopku. Obstoja najemne pogodbe tožnika ne izpodbijata. Res je sicer, da ZDen v 60. členu določa, da ima v denacionalizacijskem postopku položaj stranke tudi pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, toda oba upravna organa sta pravilno ugotovila, da tožnika kot najemnika stanovanja v postopku denacionalizacije ne varujeta svojih pravic ali pravnih koristi.

Glede na določbe 1. odstavka 24. ter 2. in 3. odstavka 29. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen,Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92-odločba US, 13-603/93-odločba US in 31/93) ni bilo podlage za udeležbo tožnikov kot strank v postopku denacionalizacije. Oblika vrnitve stanovanjske hiše z vzpostavitvijo lastninske pravice (vrnitev v last) ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače (1. odstavek 24. člena ZDen). Stanovanjske hiše oziroma stanovanja, glede katerih obstoji najemno ali temu podobno razmerje, se vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah (2. odstavek 29. člena ZDen). Pravice in obveznosti med upravičenci kot najemodajalci in najemniki teh nepremičnin ureja stanovanjski zakon (2. odstavek 29. člena ZDen). Zato najemniki stanovanj svojih pravic in pravnih koristi glede odkupa ali najema stanovanj in stanovanjskih hiš ne morejo uveljavljati v postopku denacionalizacije po ZDen in tega tudi Stanovanjski zakon (SZ, Uradni list RS, št. 18/91-I, popravek 19/91-I, 9-370/94-odločba US, 21/94, 23/96, 24-1467/96-odločba US in 44-2776/96-odločba US) ne omogoča, temveč daje najemniku možnost uveljavljanja nakupa in pravic najemnika na druge načine (zlasti 125. člen). Tožnika tudi tožbenega ugovora proti ugotovitveni odločbi o državljanstvu upravičenke do denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena ZDen ne moreta uveljavljati, poleg tega pa ravno ta določba omogoča po pristojnem organu ugotovitev državljanstva upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, organi v postopku denacionalizacije pa morajo upoštevati pravnomočno odločbo o tem.

Ker je bila torej v obravnavani zadevi nepremičnina vrnjena samo v last in se tako v denacionalizacijskem postopku ni odločalo o nobeni pravici ali pravni koristi tožnikov, jima ne gre položaj stranke v postopku denacionalizacije.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2.

odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97). Določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).