VSRS Sodba U 1574/94-9

Tožba se zavrne.

V denacionalizacijski zadevi vrnitve podržavljenega premoženja podjetja je Sekretariat za gospodarstvo občine na podlagi 11., 12. in 14. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) izdal začasno odredbo, s katero je zavezancu v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka, prepovedal lastninsko preoblikovanje podjetja v višini 1,418.463,17 USD preračunano v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.1.1993, kar znaša 140.441.896,62 SIT (2. točka izreka). Navadne delnice v vrednosti 140,441.896,62 SIT je zavezanec dolžan prenesti na Sklad Republike Slovenije za razvoj (3. točka izreka, v nadaljevanju: Sklad). O sorazmerju med zavarovanim lastninskim deležem na družbenem kapitalu zavezanca in vrednostjo podjetja po otvoritveni bilanci bo odločeno v 15 dneh po prejemu določitve razmerja s strani zavezanca (4. točka). Pritožba ne zadrži izvršitve odredbe (5. točka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi zavezanca in odpravila odločbo prve stopnje v opisanem delu pod 2., 3., 4. in 5. točko izreka. V obrazložitvi ugotavlja, da za izdajo začasne odredbe mora biti dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. V obravnavani zadevi le-ta po obsegu ni verjetno izkazana, saj je pri izdaji začasne odredbe bila upoštevana tudi vrednost blagovne znamke. Iz dokumentacije v spisih ni razvidno, da bi na strani aktive med podržavljenim premoženjem bila posebej ovrednotena blagovna znamka. Blagovna znamka je pravica in ne premoženje; nosilcu omogoča določena upravičenja (materialne in moralne pravice), ki so predmet odškodninskega prava. Odškodninski predpisi se v postopku denacionalizacije uporabljajo, če niso v nasprotju z zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), po katerem pa se odškodninski zahtevki iz naslova neuporabe premoženja ne priznavajo (72. člen). Višine ugotovljene vrednosti podržavljenega premoženja, za katero je bila odrejena prepoved lastninjenja, tudi ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazloženo, na kakšni podlagi je bilo ugotovljeno, da znaša valorizirana vrednost podržavljenega premoženja 1,418.463,17 USD, saj so v spisih o tem različni podatki. Ugovore zavezanca glede pasivne legitimacije je zavrnila z obrazložitvijo, da se podržavljeno premoženje nahaja med sredstvi zavezanca, zatrjevana "transformacija" podjetja pa je bila opravljena po uveljavitvi ZDen.

Tožniki v tožbi navajajo, da zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja v obliki ustreznega lastninskega deleža v podjetju zavezanca. V postavljenem zahtevku 1,418.463,17 USD je zajeto tudi vrednotenje goodwilla (to je blagovne znamke, znanja, izkušenj itd.), katerega je sodni izvedenec finančne stroke ocenil na 905.638,20 USD. Vrednotenje goodwilla je bilo opravljeno v skladu z določili ZDen in določbo 1. odstavka 5. člena navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: navodilo, Uradni list RS, št. 23/92). Pri vrednotenju kapitalskih deležev oziroma kapitalskih družb se poleg golih knjigovodskih podatkov upoštevajo tudi nematerialne vrednosti, ki ne izhajajo iz knjigovodskih podatkov in prav to je goodwill nekega podjetja. Goodwill ne zajema samo blagovne znamke, ampak vključuje tudi znanje, izkušnje podjetja, tržišče, ki ga obvladuje in vse druge elemente, ki kažejo na položaj podjetja na tržišču. Vsi ti elementi v večini primerov niso knjigovodske postavke ampak vrednosti, ki jih priznava tržišče v primeru prodaje deleža ali kapitalske družbe kot celote. Tožniki bodo dobili vrnjeno dejansko vrednost podržavljenega premoženja z izhodiščem 31.12.1947 samo, če jim bo priznana vrednost goodwilla, ki kot postavka ni razvidna iz bilance stanja iz leta 1947. Tožniki torej zahtevajo vrnitev dejanske vrednosti odvzetega premoženja v času nacionalizacije in ne odškodnine za čas od nacionalizacije do uveljavitve ZDen, kot to napačno zaključuje tožena stranka. Za izdajo začasne odredbe zadostuje, da je zahtevek verjetno izkazan. Pojem verjetno izkazan je potrebno razlagati v korist denacionalizacijskih upravičencev, saj je v primeru zavrnitve zahtevka pravni interes zavezanca zavarovan z določbo 2. odstavka 14. člena ZLPP, zato mu z izdajo začasne odredbe ne more nastati nikakršna škoda. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke glede verjetnosti izkazane višine zahtevka, saj bi tako organ prve stopnje že pri izdaji začasne odredbe moral natančno ugotoviti dejansko stanje, kar ni namen začasne odredbe. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da v denacionalizacijskem postopku ni mogoče upoštevati tržne vrednosti podržavljenega podjetja ampak vrednost, ki jo izkazujejo verodostojne listine ali druga dokazila.

Zavezanec kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je vrednost podržavljenega premoženja v postopku ugotavljala z dvema izvedencema in sicer je izvedenec A.B. ocenil vrednost na 481.463,17 USD, izvedenka J.M. pa na 37.199,72 USD in oba sta tudi vztrajala pri podanem mnenju, tretji izvedenec pa ni bil postavljen. Sporna začasna odredba je nato bila nekritično izdana na podlagi zahtevka upravičencev, kateri obsega tudi vrednost blagovne znamke, temu pa zavezanec v celoti nasprotuje. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne in zavezancu prizna stroške odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sporna začasna odredba v zavarovanje zahtevka na vrnitev podržavljenega premoženja je bila izdana na podlagi 11., 12. in 14. člena ZLPP. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je na tej podlagi mogoče izdati začasno odredbo, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana (12. člen). V obravnavani zadevi je sporen predlagani obseg zavarovanja zahtevka. Tožbeni ugovori sodišču na vzbujajo dvomov v ugotovitev tožene stranke, da ni mogoče preizkusiti izdane začasne odredbe po višini, saj ni obrazloženo, na kakšni podlagi je bilo ugotovljeno, da vrednost podržavljenega premoženja znaša 1,418.463,17 USD, za kolikor je bila odrejena prepoved lastninskega preoblikovanja zavezanca in prenos navadnih delnic na sklad. Tožena stranka namreč pravilno ugotavlja, da so v upravnih spisih o vrednosti podržavljenega premoženja različni podatki. V postopku postavljena stalna sodna izvedenca J.M. (ekonomske stroke) in ing. A.B. (premičnine in nepremičnine) sta različno ocenila vrednost podržavljenega premoženja in sicer J.M. na 37.199,72 USD, ing. A.B. pa 481.463,17 USD in oba sta pri dani oceni tudi vztrajala. Tožniki oziroma izvedenec, ki so ga sami angažirali, pa je vrednost podržavljenega premoženja ocenil na 1,418.463,17 USD. V navedeni višini je bilo tudi predlagano zavarovanje zahtevka, kateremu je organ prve stopnje v celoti ugodil, ne da bi to obrazložil. Za izdajo začasne odredbe res zadostuje, da je dejanska podlaga zahtevka po vsebini in obsegu samo verjetno izkazana. Vendar verjetnosti zahtevka ni mogoče razlagati tako široko, da zato zadostuje že ocena stranke, ampak mora to ugotoviti organ, ki vodi postopek in izkazano verjetnost zahtevka tudi obrazložiti.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno in ker so bila kršena tudi pravila postopka, je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo prve stopnje in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Odločitev je torej pravilna. Tožniki sicer zatrjujejo, da bodo dobili vrnjeno dejansko vrednost podržavljenega premoženja samo, če bo pri vrednotenju premoženja upoštevan t.i. goodwill podjetja. Slednji res ne zajema samo blagovne znamke, ampak vključuje tudi znanje, izkušnje, tržišče, ki ga podjetje obvladuje in njegov položaj na tržišču. Ne gre torej za odškodninski zahtevek, kot je to obravnavala tožena stranka, ampak za to, ali je t.i. goodwill podržavljenega podjetja vplival na vrednost podržavljenega premoženja, ki se vrača. Kaj je mišljeno s premoženjem, ki se vrača, ZDen opredeljuje v 8. členu, po katerem se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Ob takšni opredelitvi premoženja, ki se vrača, pa t.i. goodwilla podjetja ni mogoče upoštevati kot samostojnega elementa vrednotenja podjetja. Goodwill podjetja kot samostojni element vrednotenja podjetja pride do izraza le v tržnem gospodarstvu na tržišču kapitala, vendar je splošno znano, da tega ob podržavljenju ni bilo. Zato tega ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja, ker se vrednost premoženja določi po stanju v času podržavljenja (1. odstavek 44. člena ZDen).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

O povrnitvi stroškov postopka tožeče stranke in zavezanca sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.