VSRS Sodba U 1524/94-9

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 18.4.1994, s katerim je bil zavržen njen predlog za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijski zadevi vrnitve podržavljenega podjetja C.J. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da tožnica sicer ni navedla pravne podlage za predlagano začasno odredbo, toda upoštevajoč predlagano vsebino začasne odredbe: "za zavarovanje zahtevka na družbenih sredstvih ..., v višini 1,200.000 DEM, ki naj se ob lastninskem preoblikovanju v korist upravičenca prenesejo na Sklad Republike Slovenije za razvoj", pa je bil predlog podan po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93). Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP je potekel 7.6.1993 (11. člen) in ker je tožnica vložila predlog šele 7.12.1993, je organ prve stopnje prepozno vložen predlog pravilno zavrgel. Če predlog za izdajo začasne odredbe ni vložen v zakonskem roku, se namreč podjetje lahko lastninsko preoblikuje (2. odstavek 15. člena).

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe brez navedbe materialne podlage, zato bi organ prve stopnje v dvomu moral šteti, da je bila predlagana izdaja začasne odredbe po 68. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 55/92). Po navedenem zakonu je namreč prav tako možna začasna prepoved razpolaganja s premoženjem, ki se vrača po tem zakonu. Ker ZDen ne določa roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pomeni, da je bil predlog vložen pravočasno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Zavezanec kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je predlagana začasna odredba po vsebini vezana na ZLPP, zato glede rokov veljajo določbe tega zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Točno je sicer, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka za vračilo podržavljenega premoženja ni navedla pravne podlage za njeno izdajo. Toda glede na vsebino predlagane začasne odredbe "da se zavezancu ... nalaga, da ob lastninskem preoblikovanju v korist upravičenca prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj delnice v vrednosti 1,200.000 DEM v tolarski protivrednosti", je predlog jasen in sta ga oba organa pravilno obravnavala kot predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Po presoji sodišča je odločilna vsebina predloga za izdajo začasne odredbe, saj stranka niti ni dolžna navesti pravne podlage. S predlagano vsebino pa je začasno odredbo bilo mogoče izdati samo po 12. členu v zvezi s 14. členom ZLPP. Po tem zakonu je rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe potekel 7.6.1993 (1. odstavek 11. člena), kot to pravilno ugotavljata oba organa, tožnica pa ne izpodbija ugotovitve, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložila šele 7.12.1993. Rok iz ZLPP je prekluziven rok in navedeni zakon v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku določenem s tem zakonom ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. V tem primeru se namreč podjetje lahko lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, upravičencu pa pripada le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena). ZLPP, ki je bil sprejet kasneje kot zakon o denacionalizaciji, je v poglavju zavarovanja pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (9. do 16. člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, zato na uveljavljani pravni podlagi ni mogoče izdati predlagane začasne odredbe.

Uveljavljani tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).