VSRS Sklep II Ips 1008/2007

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je delno zavrglo predlog za denacionalizacijo, delno pa ga je zavrnilo. Zavrglo ga je v tistem delu, ki se je nanašal na denacionalizacijo delov bivše parc. št. 2925 k.o. ..., ker je ocenilo, da sta predlagatelja zahtevo za denacionalizacijo te parcele podala šele s pripravljalno vlogo 25.11.1999, to je po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/1991 - 18/2005). V preostalem delu je predlog za denacionalizacijo bivših delov parcele št. 5 k.o. ... zavrnilo. Zaključilo je, da določeni deli te parcele sploh niso bili predmet odpisnega dovoljenja, ki naj bi po navedbah predlagateljev predstavljal temelj denacionalizacije v smislu 5. člena ZDen, sicer pa se je s tem odpisnim dovoljenjem le uredilo zemljiškoknjižno in dejansko stanje parcel. Za odločitev o denacionalizaciji delov bivše parcele št. 6 k.o. ... se je sodišče izreklo za nepristojno, ker ta parcela ni prešla v državno last na podlagi pravnega posla, zoper tretjega nasprotnega udeleženca pa je postopek ustavilo zaradi umika predloga.

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem, da je odpisno dovoljenje predstavljalo uskladitev zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi in da ni šlo za pravni posel, ki bi bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo trditvi pritožbe, da je bil že v prvotnem predlogu za denacionalizacijo vsebovan tudi zahtevek za vrnitev dela parcele št. 2925 k.o. ..., vendar s tem, ko je sodišče prve stopnje glede določenih parcel zahtevo za denacionalizacijo zavrglo in ne zavrnilo, po njegovi presoji ni postopalo v škodo predlagateljev.

Zoper sklep sodišča druge stopnje vlagata predlagatelja pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter predlagata, da vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Menita, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, da je sodišče zavrglo in ne zavrnilo denacionalizacijski zahtevek in da sodišče prve stopnje ni postopalo v škodo predlagateljev. Sodišče druge stopnje namreč ni pravilno ločilo procesnih predpostavk od vprašanj utemeljenosti zahteve. Zmotno je stališče, da predlagatelja nista izkazala temelja denacionalizacijskega zahtevka, to je, na kakšen način je bilo doseženo in podano odpisno dovoljenje. Sodišče druge stopnje je povsem nekritično povzelo zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi pravni prednik s tem odpisnim dovoljenjem prejel del parcele 2925 k.o. ... v izmeri 1813 m2. Izpuhtelo je 1340 m2 zemljišča. Sodišči bi morali odpisno dovoljenje obravnavati kot izsiljeno pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Zmotno sta interpretirali voljo denacionalizacijskega upravičenca in nista pravilno in v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča uporabili 5. člena ZDen. Dolžni sta bili ugotavljati pravo voljo pravnega prednika predlagateljev in pogoje ob podaji odpisnega dovoljenja, kajti ti so bili pred tem oblastno določeni. Iz predloženih listin oblastnih organov je razvidno, da je bilo pred kakršnokoli podajo izjave volje predhodno določeno, da bo denacionalizacijski upravičenec ob 1340 m2 svojih zemljišč. Sklepa nimata pravilnih razlogov glede 5. člena ZDen oziroma so ti protispisni, sklep druge stopnje pa tudi nima razlogov glede pritožbenih trditev o nedopustnosti zavrženja denacionalizacijske zahteve.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86) vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi:- V letih 1932 in 1933, ko je bil lastnik parcel št. 5 in 6 k.o. ... A. S., se je oblastno reguliral potok P. Ob tej priliki je A. S. odstopil državi zemljišče za novo strugo potoka po parc. št. 5 k.o. ..., država pa mu je v zameno odstopila v last staro, po regulaciji potoka opuščeno vodno korito. Ta zamenjava zemljiškoknjižno ni bila izvedena. - Parceli št. 5 in 6 ter tudi opuščeno vodno korito (tedaj del parc. št. 2925 k.o. ...) je kasneje v last pridobil A. K. (brat denacionalizacijskega upravičenca), denacionalizacijski upravičenec I. K. pa od njega na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30.4.1941. Vendar pa po tej pogodbi parcel št. 5 in 6 ni kupil v celoti, temveč samo del teh parcel (kar se tiče parcele št. 5, le tisti del, ki je ležal med staro in novo strugo P., razen majhnega severnega dela te parcele, ki ga je pridobila v last Občina M.) ter prodajalcu lastno opuščeno staro strugo P.. Del parcele v izmeri 3839 m2 na desni strani novega korita P. si je obdržal v lasti dosedanji lastnik A. K.. - Zemljiškoknjižno je bila kupoprodajna pogodba z dne 30.4.1941 izvedena nepravilno, saj sta bili parceli 5 in 6 v celoti prepisani na ime kupca I. K.. - V odpisnem dovoljenju z dne 17.8.1955 so bila uvodoma ugotovljena doslej navedena dejstva ter nadalje tudi, da je A. S. po menjalni pogodbi odstopil 2845 m2 zemljišča, od države pa je prejel v last dva dela parcele št. 2925 (opuščeno vodno korito) v izmeri 1813 m2, pri čemer se štejeta zamenjani zemljišči za enakovredni. Ugotovljeno je bilo tudi, da je preostali del opuščenega vodnega korita (drugi del parcele 2925), ki ni bil predmet menjave med S. in državo, deloma postal javna pot, deloma pa se je na račun tega zemljišča revidirala mejna črta pri sosednjih privatnih parcelah. Z odpisnim dovoljenjem je nato Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica med drugim dovolil, da se dela parcele št. 2925 k.o. ... v izmeri 1813 m2 prepišeta v last I. K., I. K. pa dovoljuje, da se del njegove parcele št. 5 k.o. ..., ki je v naravi nova struga potoka P. v izmeri 2695 m2, in del parc. št. 5 v izmeri 3839 m2 prepiše v last splošnega ljudskega premoženja.

Glede na razdelitev pristojnosti za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča (54. in 56. člen ZDen) sta se sodišči prve in druge stopnje pravilno omejili na obravnavanje le tistega dela zahteve za denacionalizacijo, ki se tiče nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi odpisnega dovoljenja. To odpisno dovoljenje naj bi bilo namreč po trditvah predlagateljev dejansko pravni posel, ki ga je I. K. sklenil zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen). Na podlagi odpisnega dovoljenja pa so v državno last prešli le v zadnji alinei prejšnjega odstavka opisani deli nepremičnine parcelna številka 5.

Prvi odstavek 64. člena ZDen določa rok, v katerem mora biti najkasneje vložena zahteva za denacionalizacijo in ta rok se je za fizične osebe in osebe iz 14. člena ZDen iztekel 7.12.1993. Če je zahteva vložena kasneje, jo sodišče zavrže (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V obravnavanem primeru sta predlagatelja postopek sprožila pred upravnim organom z vložitvijo zahteve na zadnji dan izteka roka. Zahteva je bila torej vložena pravočasno. Po tem roku je sicer še dovoljeno zahtevo popravljati (tudi v obravnavanem primeru je bila zahteva ocenjena za nepopolno in sta bila predlagatelja pozvana na njeno popravo), ni pa je dovoljeno vsebinsko razširjati tako, da bi se zahtevala denacionalizacija dodatnih parcel, ki s prvotno zahtevo niso bile zajete. To bi namreč pomenilo, da bi udeleženec zgolj s formalno vložitvijo zahteve dejansko lahko obšel določilo o zakonitem roku in ves čas postopka zahteval vrnitev še dodatnega (novega) premoženja. Takšna je tudi sodna praksa (poleg odločb, ki jih citira sklep prve stopnje, npr. še sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 338/2005, I Up 1746/2006, X Ips 215/2006).

Pravočasnost vložitve zahteve za denacionalizacijo (dela) parc. št. 2925 k.o. ... sta sodišči prve in druge stopnje ocenili različno. Kot že rečeno, je bila zahteva za denacionalizacijo vložena zadnji dan prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. V zahtevi sta bili kot premoženje, na katero se zahteva nanaša, navedeni bivši parceli 5 in 6 k.o. ... Tudi v vlogah, ki ju je druga predlagateljica vložila na poziv upravne enote za dopolnitev zahteve (vlogi z dne 9.12.1996 in 20.10.1997), je navedla, da zahteva denacionalizacijo bivših parcel 5 in 6 z opredelitvijo parcel, v katerih naj bi bila sedaj zajeta površina teh parcel. Šele v nadaljnji vlogi, že po odstopu zadeve sodišču, sta predlagatelja navedla, da predlagata tudi denacionalizacijo delov parcele 2925 k.o. ... Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za denacionalizacijo tudi delov parcele 2925 k.o. ... dana prepozno in je zato pravilno zavrženje predloga za denacionalizacijo v tem delu. Pravočasnost vloženega predloga namreč predstavlja procesno predpostavko, ki je ovira za meritorno odločanje v zadevi. Sicer pa, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje (2. stran obrazložitve sklepa), je z odpisnim dovoljenjem I. K. pridobil del parcele št. 2925 k.o. ... in torej ni šlo za premoženje, ki bi mu bilo tedaj vzeto. Odvzeti so mu bili le deli parcele št. 5. Zato so pravilni tudi nadaljnji razlogi sodišča druge stopnje (4. stran obrazložitve sklepa), da s predlogom predlagatelja ne bi mogla uspeti. Predlagatelja torej v zvezi s tem neutemeljeno sklepu druge stopnje očitata "protispisnost razlogov."

Predmet zahteve za denacionalizacijo torej v konkretnem primeru predstavljajo le deli bivše parcele št. 5, ki so zajeti v odpisnem dovoljenju z dne 17.8.1955 in za katere je I. K. dal soglasje, da preidejo v državno lastnino kot splošno ljudsko premoženje. Kot je predlagateljema pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, glede drugih delov te parcele zahteva ne more biti utemeljena že zato, ker niso bile predmet odpisnega dovoljenja in torej glede njih zatrjevana pravna podlaga za podržavljenje ni podana - po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa se zahteva pretežno tiče ravno teh delov parcel, pri čemer sta predlagatelja svoje prikrajšanje oziroma prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca prikazovala s primerjavo površine prvotnih parcel št. 5 in 6 (pri čemer slednja sploh ni predmet tega postopka) v času, ko ju je pridobil A. K.. Nadalje pa sta obe sodišči predlagateljema tudi pravilno pojasnili, da je treba silo in (ali) grožnjo državnega organa ali predstavnika oblasti presojati v smeri sklenitve konkretnega pravnega posla. Za takšno presojo torej ne zadoščajo splošne razmere v povojnem času in tedanje favoriziranje državne lastnine kot tudi ne dejstvo, da so se na I. K. vršili pritiski zaradi pridobitve v državno lastnino drugo njegovo premoženje. Napake volje je namreč treba ugotoviti za vsak sklenjen pravni posel, v obravnavanem primeru torej, da je bila sila ali grožnja usmerjena na sklenitev oziroma podpis odpisnega dovoljenja (takšno je tudi stališče sodne prakse in je izraženo tudi v odločbah, ki jih citira revizija; glej tudi Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str.71). Tega pa sodišči prve in druge stopnje ob presoji vseh konkretnih okoliščin nista ugotovili - nasprotno, ugotovili sta, da ob podpisovanju tega dokumenta v bistvu niti ni šlo za pravni posel temveč res le za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Sklicevanje na oblastno urejanje vodotoka P., ki izhaja iz odpisnega dovoljenja, pa ni utemeljeno že zato, ker je do tega prišlo že v letih 1932 in 1933 in je bilo v času, ko je nepremičnine pridobil I. K. (kupoprodajna pogodba 30.4.1941), že končano - na to obdobje se ZDen ne nanaša, saj je bil njegov namen odprava krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja v času trajanja t.i. revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po vojni. Dokazni postopek tudi ni potrdil zatrjevane sile in grožnje zaradi izdaje gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo, saj je bilo po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje to izdano že pred podpisom odpisnega dovoljenja.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 384. člena ZPP zavrnilo.