VSRS Sodba I Up 130/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) in drugega odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 3.1.2007 (pravilno 2008); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z drugo in peto alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje za azil iz razloga po drugi alinei drugega odstavka 35. člena ZAzil, po kateri se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne med drugim tudi iz razloga, če je iz prošnje razvidno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja tudi razlog iz prve alinee drugega odstavka 35. člena v povezavi z drugo alineo 36. člena ZAzil oziroma da gre v obravnavanem primeru za tožnikovo namerno zavajanje in zlorabo postopka, ki se kaže v lažni predstavitvi razlogov, na katere se prosilec sklicuje. Glede navedenih razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Pri tem poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni prikazal oziroma povedal nobenih subjektivnih okoliščin, ki bi pogojevale strah na policijski postaji, niti ni navedel nobene objektivne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, ter da z vidika standardov ocene o verodostojnosti ne more zadoščati, da bi tožena stranka štela, da tožnik izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem. Tožena stranka je utemeljeno podvomila v njegovo verodostojnost na podlagi okoliščin, ki jih je obrazložila v izpodbijani odločbi, še zlasti, ker obstaja kontradiktornost med njegovimi navedbami ob prijetju s strani policistov in v prošnji za priznanje azila. Tožnik je v vlogi za priznanje azila navajal v zvezi s potjo posplošene podatke, natančnih krajev in časa potovanja ni niti omenil, ves čas je omenjal, da ne ve, v katerem kraju se je nahajal, iz policijske depeše pa izhaja, da je pot ilegalnega potovanja opisal precej bolj natančno. Razen tega je v policijski dokumentaciji navedel ekonomski razlog zapustitve matične države ter da mu je bila ciljna država Italija, v nasprotju s tem pa je v prošnji za priznanje azila navedel, da je bila njegova ciljna država Slovenija in da razlog zapustitve matične države ni bil ekonomski. Tožena stranka je tudi po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno sklepala, da če bi bil tožnik v matični državi resnično preganjan, bi zagotovo takoj poiskal pomoč pri najbližji za to pristojni organizaciji oziroma v zanj prvi varni državi, kot sta npr. Bosna in Hercegovina ali Hrvaška. Sodišče prve stopnje pa še kot dodaten razlog, ki kaže na kontradiktornost njegovih navedb glede preganjanja, poudarja, da tožnik v tožbi zatrjuje, da so mu grozili pripadniki Nacionalne albanske vojske, vzeli so mu potni list ter mu očitali, da je vohunil za Srbe, v nasprotju s to trditvijo pa v prošnji za priznanje azila pravi, da so mu potni list vzeli policisti. Vse te okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo verodostojnost, pa kažejo na to, da je podan razlog zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se tožnik sklicuje. Meni pa, da v predmetni zadevi ni podan razlog za zavrnitev prošnje za priznanje azila kot očitno neutemeljene iz pete alinee 36. člena ZAzil, po kateri se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev. Tožniku namreč ni mogoče očitati, da se ni dovolj hitro po prihodu v Republiko Slovenijo javil na najbližji policijski postaji, ker je bil prijet 7. 12. 2007, v Slovenijo pa je po njegovih lastnih navedbah prišel 6. ali 7. 12. 2007. Torej je bil prijet zelo kmalu za tem, ko je prestopil mejo, in verjetno niti še ni imel priložnosti, da bi poiskal najbližjo policijsko postajo, še zlasti, ker je prišel peš.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. Poudarja, da dejstva v izpodbijani odločbi (pravilno sodbi) niso točna, ker je bil tožnik prisiljen pobegniti iz matične države, ker je bil v matični državi sistematično in dolgotrajno preganjan, ker se ni hotel pridružiti ilegalni albanski organizaciji. Ker sodišče tožnika ni zaslišalo, da bi se prepričalo o verodostojnosti njegovih izjav, je treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in naložiti prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter da je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Tudi pritožbeno sodišče na podlagi spisne dokumentacije meni, da tožnik ni izkazal objektivnih in subjektivnih dejstev in okoliščin, da bi bil podan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na drugo alineo drugega odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi oceni tožene stranke, ki ji v svoji obrazložitvi sledi tudi sodišče prve stopnje, da so tožnikove izjave, podane ob prijetju, in izjave, podane v prošnji za azil, v tolikšni meri nasprotujoče in med seboj izključujoče, prav tako pa na splošno neprepričljive, neskladne in nepovezane, da je na tej podlagi mogoče z gotovostjo trditi, da tožnik namerno zavaja in zlorablja postopek, s tem, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje oziroma, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alinee drugega odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z drugo alineo 36. člena ZAzil. Še zlasti pa je šteti za obremenilno, da se tožnikove navedbe močno razlikujejo predvsem o tako pomembnih dejstvih kot npr. o ciljni državi, o razlogih za zapustitev izvorne države, s koliko osebami je potoval v zaprtem kombiju, kdo mu je vzel potni list in tudi dodatno dejstvo, da kljub njegovemu podpisu in podpisu tolmača, zanika verodostojnost izjave, ki jo je podal policistom ob prijetju. Glede na pavšalnost pritožbenih navedb pa tudi pritožbeno sodišče ne ponavlja vseh kontradiktornosti in nelogičnosti v tožnikovih izjavah, saj jih je obširno povzelo in obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Na konkretno pritožbeno navedbo, da bi bilo nujno zaslišati tožnika, pa pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, zakaj ni opravilo glavne obravnave, ter dodaja, da je po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Tožnik pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, niti ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih predhodnih izjav. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz četrtega odstavka 75. člena ZUS-1. Tožnik pa v pritožbi sicer ne navaja, v čem naj bi bilo kršeno materialno pravo, in razen pavšalnih navedb, ne navaja, zakaj naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).