VSRS Sklep I Up 760/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi ter da se zadeva na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. V razlogih izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče povzema tožnikove tožbene navedbe, da je bil zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ) na Okrožnem sodišču v Ljubljani obsojen na šest let zaporne kazni. Ker je v tožbi predlagal, da se kazenski postopek, v katerem naj bi bile kršene njegove ustavne in procesne pravice, določene z ZKP, skladno z določbo 410. člena ZKP obnovi, se je prvostopno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo na podlagi 214. člena ZKP odstopilo v reševanje pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Tožnik s pritožbo izpodbija sklep prvostopnega sodišča. Navaja, da je bil s kršitvijo ustavnih in procesnih pravic zagotovljenih z ZKP, neupravičeno obsojen na šest let zaporne kazni. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se postopek nadaljuje pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, ki naj po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da ni storil očitanega kaznivega dejanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodno oblast v Republiki Sloveniji izvaja sodišče splošne pristojnosti (1. odstavek 97. člena Zakona o sodiščih), specializirana sodišča, med katere spada tudi Upravno sodišče RS, pa sodno oblast izvajajo le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena (2. odstavek 97. člena Zakona o sodiščih). Glede pristojnosti sodišč velja pravilo, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. V upravnem sporu odloča upravno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. odstavek 157. člena Ustave RS in 1. odstavek 4. člena ZUS-1).

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v zadevi pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, glede na tožbeni predlog pa je zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je skladno s 410. členom ZKP edino pristojno za obnovo kazenskega postopka. Tožnikov pritožbeni predlog, da naj upravno sodišče samo odloči o kršitvah ustavnih pravic v kazenskem postopku oziroma samo obnovi kazenski postopek, nima podlage v stvarni pristojnosti upravnega sodišča, saj to ni pristojno za reševanje kazenskih zadev oziroma presojo zakonitosti sodb sodišč splošne pristojnosti. Glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic oziroma določb ZKP je bilo tožniku zagotovljeno sodno varstvo že v kazenskem postopku, v katerem je imel možnost, da uveljavi pravice, ki so mu šle kot obdolžencu, prav tako ima kot obsojenec možnost, da uveljavi svoje pravice z obnovo postopka. Varstvo pravic obdolženca oziroma obsojenca v kazenskem postopku vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic, zato tožnik teh pravic (zaradi izostanka negativnega pogoja, določenega v 1. odstavku 4. člena ZUS-1) v upravnem sporu ne more uveljaviti.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.