VSRS Sklep I Upr 2/2007

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka Občina K.G. je kot upnik vložila pri Okrajnem sodišču v Ljubljani predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika, Republiko Slovenijo, Ministrstvo za šolstvo in šport, zastopano po Državnem pravobranilstvu RS, zaradi plačila zneska 5.702.031,12 SIT oz. 23.794,15 EUR.

Okrajno sodišče v Ljubljani, izvršilni oddelek, je v novo navedenem predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine odločilo s sklepom z dne 30.3.2005 tako, da je pod točko 1 dolžniku naložilo, da v danem roku upniku poravna v prilogi navedeno terjatev, pod točko 2 pa je odločilo, da dovoli predlagano izvršbo in pod točko 3 odmerilo stroške upnika. Navedeni sklep je bil naknadno na podlagi ugovora dolžnika delno razveljavljen s (pravnomočnim) sklepom z dne 21.4.2005, in sicer v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v drugi točki izreka, hkrati pa je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 25.10.2006, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v sporni zadevi. Odločitev je utemeljilo s tem, da v zadevi ne gre za spor iz osebnega ali družinskega razmerja, ne gre za spor iz civilnopravnega razmerja, ampak za spor med lokalno skupnostjo in državo, v katerem država nastopa v oblastni funkciji tako, da si stranki nista na ravni prirejenosti, kot je značilno za civilnopravno razmerje. Zato za odločitev o sporu v tej zadevi ni zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti v smislu 1. člena v zvezi z 32. členom Zakona o pravdnem postopku (dalje ZPP), pač pa je stvarno in krajevno pristojno Upravno sodišče RS v Ljubljani. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo. Višje sodišče v Ljubljani jo je zavrnilo s sklepom z dne 19.1.2007 in potrdilo navedeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.

Upravno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo. Ugotavlja da je v sporni zadevi že odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani in je bil njegov sklep razveljavljen le v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, v veljavi pa je ostala prva točka izreka, s katero je bilo dolžniku naloženo, da v danem roku poravna v predlogu navedeno terjatev. Sodne odločbe v nobenem primeru niso dopusten predmet presoje v upravnem sporu pred upravnim sodiščem kot specializiranim sodiščem. Upravni akti niso odločitve zakonodajne in sodne veje oblasti, ki jih sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Za reševanje te zadeve je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

V obravnavani sporni zadevi gre za spor zaradi plačila 5.702.031,12 SIT oziroma 23.794,15 EUR, ki ga je sprožila tožeča stranka kot upnik v zvezi z zapadlimi in neplačanimi terjatvami lokalne skupnosti do tožene stranke - države kot dolžnika po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen dne 9.3.2005 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, izvršilni oddelek.

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi z dne 30.3.2005 odločilo tako, da je pod točko 1 dolžniku naložilo, da v danem roku upniku poravna v prilogi navedeno terjatev, pod točko 2 pa je odločilo, da sodišče dovoli predlagano izvršbo. Ta sklep je Okrajno sodišče v Ljubljani naknadno na podlagi 2. odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju po ugovoru dolžnika v skladu z 2. odstavkom 33. člena v zvezi s 1. odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju deloma razveljavilo s pravnomočnim sklepom z dne 21.4.2005, vendar le v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (druga točka izreka) postopek pa se je nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se je v nadaljevanju izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej sporni zadevi s sklepom z dne 25.10.2006 in ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 19.1.2007.

Višje sodišče v Ljubljani je pri svoji odločitvi zavzelo stališče, da gre v zadevi za dodeljevanje oziroma zagotavljanje sredstev iz proračuna RS in da to predstavlja javnopravno stvar oziroma upravno zadevo, o kateri je pristojno odločati Upravno sodišče RS, svojo odločitev pa je utemeljilo z odločitvijo, da se v tovrstnih postopkih uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, zlasti 2. člen. Ocenjuje, da gre v sporni zadevi, kjer tožeča stranka, občina, na podlagi 45. člena Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja zahteva od tožene stranke - države, izplačilo sredstev za prevoze učencev osnovne šole na nevarnih poteh za določeno obdobje med leti 2002 do 2004, po vsebini za spor med lokalno skupnostjo in državo o proračunskih sredstvih, ki jih je dolžna zagotavljati država v skladu z določili 45. člena Zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja, po katerem se za prevoze učencev v osnovni šoli v primerih, ko je v skladu s 56. členom Zakona o osnovni šoli ugotovljeno, da je ogrožena varnost učencev na poti v šolo, zagotavlja iz državnega proračuna v letu 2002 70% sredstev, v letu 2003 50% sredstev in v letu 2004 30% sredstev, v preostalem delu pa sredstva zagotavljajo lokalne skupnosti. Čeprav je novela istega zakona v 82. členu istega zakona drugače določila, da se iz sredstev lokalne skupnosti v celoti zagotavljajo sredstva za ta namen v skladu z normativi in standardi, vendar pa je v veljavi ohranila ureditev po citiranem 45. členu za upravna razmerja, ki so nastala med leti 2002 in 2004. V tovrstnih zadevah gre za vlogo države, ki nastopa v oblastni funkciji, zato za konkretna sporna obdobja lokalna skupnost in država nista na ravni prirejenosti, kot je to značilno za civilnopravna razmerja, pač pa gre v konkretnem primeru za spor o pravici do sredstev pri izvajanju šolske dejavnosti, o čemer odloča tožena stranka v okviru izvajanja javnih pooblastil, saj izvršuje proračun na ta način, da sredstva zagotavlja v določenem obsegu lokalni skupnosti, v konkretnem primeru tožeči stranki. Če jih ni zagotovila in jih je ta zalagala iz svojih sredstev občinskega proračuna, mora o pravici teh sredstev ter o njihovi višini odločati Ministrstvo za šolstvo in šport oziroma država in če o tem ne odločijo, še ne pomeni, da ima tožeča stranka direktno civilno tožbo zoper državo, pač pa gre dejansko za spor o pravici tožeče stranke kot pravne osebe proti neodločitvi tožene stranke kot nosilca javnih pooblastil, torej za zadevo s področja upravnega prava, za katero Višje sodišče v Ljubljani meni, da je pristojno upravno sodišče, ne pa sodišče splošne pristojnosti.

Ni mogoče sprejeti stališča Višjega sodišča v Ljubljani, da gre za odločanje nosilca javnih pooblastil. Javno pooblastilo pomeni prenos dela oblastnih (državnih) pristojnosti na nedržavne subjekte, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Poleg tega je - kot to pravilno ugotavlja že upravno sodišče - je Višje sodišče v Ljubljani pri tem prezrlo, da je v obravnavani sporni zadevi že odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom o izvršbi z dne 30.3.2005 (ki je bil sicer naknadno deloma razveljavljen s sklepom z dne 21.4.2005, toda le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, to je v drugi točki izreka, med tem ko je v veljavi ostala prva točka izreka, s katero je tožniku bilo naloženo, da v danem roku poravna v prilogi navedeno terjatev.

Sodne odločbe, vključno s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.2005 v povezavi s sklepom z dne 21.4.2005 pa v nobenem primeru niso dopusten predmet sodne presoje v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije kot specializiranim sodiščem v smislu 2. odstavka 97. člena Zakona o sodiščih. Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v upravnem sporu odloča sodišče le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, podrobneje opredeljenih v 2. odstavku istega člena), s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Toda po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Te pristojnosti za sodstvo določa Ustava RS z določbo 1. odstavka 126. člena, po katerem ureditev in pristojnost sodišč določa zakon (Zakon o sodiščih, ZUS-1, Zakon o izvršbi in zavarovanju). Upoštevajoč 3. člen ZUS-1 tudi po mnenju Vrhovnega sodišča RS v konkretni sporni zadevi ne gre za upravno zadevo, kot meni Višje sodišče v Ljubljani ob sklicevanju na odločbo 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, pač pa za premoženjski spor med lokalno skupnostjo in državo, za presojo katerega je po določbi 101. člena Zakona o sodiščih pristojno okrožno, ne pa upravno sodišče.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, upoštevaje določbe 3. odstavka 12. člena Zakona o upravnem sporu, odločilo o sporu o pristojnosti tako, da je v tej zadevi pristojno odločati Okrožno sodišče v Ljubljani.