VSRS Sodba II Ips 126/2002

Revizija se zavrne.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega odgovora.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 4.282.503,36 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper zamudno sodbo in jo potrdilo, zavrnilo je tudi pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju Zakon o pravdnem postopku). Sprejelo je stališče, da daje 81. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) podlago za uveljavljanje avtorskega honorarja, čeprav ni določen s tarifo.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji izčrpno obravnava institut male avtorske pravice in nasprotuje drugostopenjskemu stališču, da gre v tej pravdi za absolutne avtorske pravice. Vztraja pri svojem stališču, da avtorskega honorarja ni mogoče zakonito izterjati od tožene stranke, ker je bila tožeča stranka malomarna in ni izpolnila svoje dolžnosti, da bi sprejela tarifo. Opozarja, da so male avtorske pravice omejene z elementi prisilne licence. Obravnava razlike med prostovoljnim in obveznim kolektivnim uveljavljanjem pravic. Iz tega izvaja obveznost tožeče stranke kot zakonitega zastopnika avtorjev, da pripravi tarifo. Ker tožeča stranka tega ni napravila, od uporabnikov ne more terjati nobenega povračila. Zato 81. člen ZASP v tem primeru ne pride v poštev. Oporeka veljavnosti delovanja tožeče stranke in njene pristojnosti. V zvezi s tem izpodbija aktivno legitimacijo tožeče stranke. Tožeči stranki očita številne nepravilnosti v njenem poslovanju in neusklajenost z novimi predpisi. Končno meni, da tožeča stranka ni dolžna plačati davka na dodano vrednost od zaračunanih avtorskih honorarjev, zato davka tudi ne more zaračunati uporabnikom.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (375. člen ZPP).

Tožena stranka je v pojasnilni vlogi dopolnila svoje navedbe in z njimi odgovorila na revizijski odgovor tožeče stranke. Te vloge revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker revizije po izteku revizijskega roka ni mogoče dopolnjevati, ZPP pa poleg revizije in odgovora ne predvideva nadaljnjih vlog v revizijskem postopku.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji, ki je sicer podrobno obrazložena, tožena stranka ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, in po uradni dolžnosti ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (371. člen ZPP). Zato po presoji revizijskega sodišča ta revizijski razlog ni utemeljen.

V tej zadevi je bilo na prvi stopnji odločeno z zamudno sodbo (318. člen ZPP). Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek; priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni jih pa tudi več mogoče izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP). Tožena stranka, ki ne oporeka tožbi, čeprav ji je bilo to omogočeno, na ta način udejani svojo pravico razpolaganja z zahtevkom nasprotne stranke. Posledica tega je, da se v materialnopravnem pogledu omeji možnost izpodbijanja zamudne sodbe samo na preizkus, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to pa poskuša tožena stranka v reviziji, ko želi celovito obravnavati zlasti zatrjevano dejstvo, da tožeča stranka ni poskrbela za veljavno tarifo, s čimer naj bi izgubila možnost kolektivno uveljavljati avtorski honorar kot zakoniti zastopnik avtorjev. Vendar to in druga vprašanja, ki jih obravnava revizija, presegajo obseg dovoljenega revizijskega preizkusa. Izhajati je treba samo iz dejanskega stanja, navedenega v tožbi. V obravnavani zadevi je tožba sklepčna (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Navaja in podpira z ustreznimi dokazi vsa dejstva, na katerih temelji aktivna legitimacija tožeče stranke za kolektivno uveljavljanje avtorskih honorajev iz malih avtorskih pravic za glasbo, ki jo v okviru svoje dejavnosti predvaja tožena stranka. Navaja čas, za katerega uveljavlja avtorski honorar, in metodo izračuna višine uveljavljanega honorarja. Vse te podatke je tožena stranka z molkom priznala kot točne. Gre za zahtevek, s katerim lahko stranke prosto razpolagajo (prvi in drugi ostavek 3. člena ZPP in 2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Zato glede izračuna višine zahtevka ne more biti nobenega nadaljnjega obravnavanja. Presoditi je treba le, ali mora tožena stranka kot uporabnik avtorskih del avtorjem plačati honorar in ali je za njegovo uveljavljanje aktivno legitimirana tožeča stranka. Dolžnost plačila avtorskega honorarja izhaja iz 15. in 81. člena ZASP. Pravica tožeče stranke do kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic pa temelji na 148. členu in naslednjih ZASP. Tako, kot je zahtevek predstavljen v tožbi, je preprost in samoumeven: tožena stranka v okviru svoje dejavnosti predvaja glasbo, avtorji so upravičeni do avtorskega honorarja od uporabe njihovih avtorskih del, tožeča stranka je organizacija, ki kolektivno uveljavlja pravice avtorjev in izračun honorarja temelji na času in obsegu predvajanja glasbenih avtorskih del. Glede na tako dejansko stanje je tožbeni zahtevek utemeljen. Vse ostalo, s čimer skuša tožena stranka izpodbiti utemeljenost zahtevka, pa temelji na zatrjevanih dejstvih, ki jih tožba nima. V tem obsegu materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 155. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka v revizijskem odgovoru ne navaja razlogov, ki so pomembni za revizijsko odločitev, zato odgovor ni potreben in mora kriti stroške zanj tožeča stranka sama.