VSRS Sklep Cp 2/2001

Pritožba se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za priznanje sodbe Ontarijskega sodišča Brantford, opr. št. 2300/95 z dne 27.9.1996, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora predlagatelj povrniti nasprotnemu udeležencu v znesku 528.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2000 do plačila.

Proti sklepu sodišča prve stopnje je vložil predlagatelj pravočasno pritožbo in v njej kot pritožbena razloga uveljavljal kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča, da je osebna vročitev le tista, ki je opravljena po diplomatski poti. Vroča se lahko tudi po pošti s povratnico.

Nasprotni udeleženec je priznal, da je prejel priporočeno poštno pošiljko, ki mu jo je poslal pooblaščenec predlagatelja. V priporočeni poštni pošiljki je bila tožba v izvirniku in v slovenskem prevodu. Na pisemski pošiljki res ni bilo navedeno, kakšna je njena vsebina, vendar pa je odvetnik G. kot pošiljatelj pred sodiščem izpovedal, kaj je pošiljka vsebovala. V tožbi, ki je bila v poštni pošiljki, je bilo tudi posebno opozorilo nasprotnemnu udeležencu, da mora tožbi ugovarjati, ker bo sicer izdana sodba, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Pritožbi naj se ugodi, izpodbijani sklep pa tako spremeni, da bo pritožbi ugodeno.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje in postopek za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 - v nadaljevanju ZMZPP) v členih od 94 do 111. V 96. členu ZMZPP je določeno, da sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor prizadete osebe ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku (prvi odstavek). Po določilu drugega odstavka istega člena pa se šteje, da prizadeta stranka ni mogla sodelovati v postopku zlasti, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen, če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Tuja sodna odločba se po določilu 100. člena ZMZPP tudi ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Način in postopek vročanja sodnih in drugih pisanj med Republiko Slovenijo in drugimi državami ureja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, 26/99 - v nadaljevanju ZPP) v 175. in naslednjih členih. Vsebinsko enake določbe je v 179. in naslednih členih vseboval tudi Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal do 14. 7. 1999. Na uporabo navedenih določb ZPP in ZPP 1977 pa napotujeta 37. člen Zakona o nepravdnem postopku in 111. člen ZMZPP. ZPP (in ZPP 1977) se sklicuje tudi na določbe morebitnih mednarodnih pogodb.

Republika Slovenija in Kanada načina in postopka vročanja nista uredili z dvostransko pogodbo. Kanada tudi ni podpisnica Haaške konvencije o vročanju. Zato je treba v obravnavanem primeru uporabiti pravila domačega (notranjega) prava, tedaj že navedene določbe ZPP in ZMZPP. Te pa določajo, da poteka mednarodna pravna pomoč praviloma po diplomatski poti (175. in nasl. členi ZPP in 179. in nasl. členi ZPP 1977). Glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZMZPP, da se ne šteje, da prizadeta stranka ni mogla sodelovati v postopku, če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari na prvi stopnji, je mogoče pritrditi pritožbi, da je dovoljena in pravno korektna lahko tudi drugačna osebna vročitev (npr. s priporočeno poštno pošiljko), vendar pa mora biti po mnenju vrhovnega sodišča v takem primeru brez dvoma izkazano in dokazano, kakšna pošiljka je bila prizadeti stranki vročena, predvsem pa, kaj je ta pošiljka vsebovala. Ravno slednjega (kaj naj bi priporočena poštna pošiljka vsebovala) pa v obravnavanem primeru predlagatelju ni uspelo dokazati. Po oceni vseh v postopku izvedenih dokazov (tudi po oceni izpovedbe pošiljatelja priporočene poštne pošiljke odvetnika J. G.) je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti na poštni pošiljki niti na s strani nasprotnega udeleženca podpisani povratnici ni bilo navedeno, kaj je vsebina poštne pošiljke. Ob ocenjevanju izpovedb pooblaščenca predlagatelja in nasprotnega udeleženca pa je sledilo slednjemu, ki je izpovedal, da ni prejel niti tožbe niti vabila.

Predlagatelj s pritožbo sicer tako dokazno oceno izpodbija, vendar le s trditvijo, da bi moralo sodišče slediti izpovedbi pooblaščenca predlagatelja, ki je jasno izpovedal, kaj naj bi bilo v sodni pošiljki, ne pa izpovedbi nasprotnega udeleženca. Novih dokazov, ki bi lahko vzbudili dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi vrhovno sodišče, ne ponuja.

Pritožbi predlagatelja zato ni bilo mogoče ugoditi.