VSRS Sklep II Ips 283/2000

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo "zavrglo tožbeni zahtevek", s katerim je tožeča stranka zahtevala:

1razveljavitev sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. D 278/93 z dne 11.11.1993 v delu, da spada v zapuščino po pok. V. V. 1/2 solastne nepremičnine, vpisane v vložkih št. 162 in 218 k.o... ter v delu, da se ta nepremičnina vpiše na toženko;

2ugotovitev, da toženka ni solastnica 1/2 navedenih nepremičnin, ker je bila na podlagi sodbe zaradi izostanka Temeljnega sodišča v Celju, enote v Žalcu, opr. št. P 248/77 z dne 3.10.1978 razveljavljena darilna pogodba, ki je bila podlaga za pridobitev te lastninske pravice;

3da se v zemljiški knjigi odreja izbris solastninske pravice toženke na 1/2 zgoraj navedenih nepremičnin.

Tako je odločilo zato, ker je menilo, da bi moralo ponovno odločati o že razsojeni stvari, in ker je tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da je zaradi izteka 10-letnega roka od pravnomočnosti sodbe zaradi izostanka nastopilo zastaranje.

Ker se tožnica s tako sodbo ni strinjala, je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je s sklepom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvega sodišča. Med razlogi za svojo odločitev je navedlo neustrezni tožbeni zahtevek pod točko 1. ter pomanjkanje pravnega interesa za tožbeni zahtevek pod točkama 2. in 3.

Proti sklepu pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanih odločb ter ugoditev tožbenemu zahtevku. V zvezi s tožbenim zahtevkom na delno razveljavitev sklepa o dedovanju navaja, da ji 220. člen in 224. člen Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št.

13/94 do 82/94) omogočata uveljavljanje pravic v pravdi, kadar so pogoji za obnovo zapuščinskega postopka, ki se je končal s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Dodaja, da tožnica ni sodelovala v zapuščinskem postopku in je izvedela za pravnomočni sklep o dedovanju šele ob vpisu solastninske pravice na toženkino ime v zemljiški knjigi. Zato je vložila tožbo na delno razveljavitev tega sklepa, saj ne pozna nobenega predpisa, ki bi ji preprečeval tak tožbeni zahtevek. V zvezi s tožbenim zahtevkom pod točko 2. navaja, da je usklajen s prvim in drugim odstavkom 187. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), saj uveljavlja ugotovitev neobstoja pravnega razmerja, kar pomeni solastninske pravice toženke na nepremičninah. Tožnica ima za to pravni interes, ker ima korist, da se kot predhodno vprašanje razreši podlaga za izbris toženkine solastninske pravice iz zemljiške knjige. Brez razrešitve predhodnega vprašanja za izbrisno sodbo, ni mogoče razrešiti civilno-pravnega razmerja. Tudi zahtevek pod točko 3. ima podlago v pravnih pravilih starega zakona o zemljiški knjigi Kraljevine Jugoslavije z dne 1.7.1930 in Zakona o zemljiški knjigi (ZK, Ur.l. RS, št. 33/95), ker se z izbrisom toženkine lastninske pravice vzpostavlja prejšnje zemljiško-knjižno stanje, ki bi tožnici omogočilo, da na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe zaradi izostanka (za katero je izvedela šele 14.10.1997) zahteva izbris toženkine pravne prednice. Tožnica dodaja, da bi v primeru, če bi obveljala izpodbijana sklepa sodišč prve in druge sto-pnje, nastopilo stanje, ki bi nasprotovalo temeljnim načelom vestnosti in poštenosti ter drugim načelom v določbah ZPP, ZD in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Po 390. členu ZPP (1977) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče v zadevi odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977. Tako je ravnalo zato, ker je treba po prvem odstavku 498. člena ZPP nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se zapuščinski postopek konča s sklepom o dedovanju, v katerem se ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, volilojemniki in drugi upravičenci. Sklep o dedovanju torej rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je zanj v zapuščinskem postopku vedelo ali ne. Zato po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v postopku, in še to samo glede pravice do dedovanja ali do volila. Sicer pa smejo udeleženci zapuščinskega postopka po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlagati tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem.

Če smejo vlagati lastninske tožbe udeleženci zapuščinskega postopka, velja to toliko bolj za stranke, ki niso sodelovale v zapuščinskem postopku. Seveda pa te nimajo pravice posegati v pravnomočno sodno odločbo, ker pravnomočnega sklepa o dedovanju ne morejo izpodbijati niti udeleženci zapuščinskega postopka, ki morajo oblikovati tožbeni zahtevek v skladu z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90). Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom pod točko 1. zahtevala delno razveljavitev pravnomočnega sklepa o dedovanju in ker takega zahtevka ZD ne omogoča, tak tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen oz. ga ni mogoče obravnavati. Ob tem bi teoretični razmislek lahko pripeljal do dvoma o tem, ali je sodišče pravilno ravnalo, ko je ta del tožbenega zahtevka zavrglo in ne zavrnilo, toda zavrženje tožbe za tožnico, ki edina vlaga revizijo, ni manj ugodno in zaradi tega njena revizija ne more biti uspešna.

Glede tožbenega zahtevka pod točko 2. je pritožbeno sodišče pravilno navedlo, da gre za ugotovitveno tožbo, ker je tožnica zahtevala ugotovitev toženkinega pravnega razmerja oz. (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini, za katerega bi morala po drugem odstavku 187. člena ZPP (1977) izkazati pravni interes. To poudarja tudi revizija, ki pa zmotno misli, da je podan tožničin pravni interes na ugotovitev, da toženka ni solastnica sporne nepremičnine, čeprav ob tem ne zahteva tudi ugotovitve, da je tožnica lastnica tega dela nepremičnine. Tožbeni zahtevek pod točko 2. bi moral biti povezan s tistim delom tožbenega zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja pod točko 3. in je po vsebini izbrisna tožba, ugoditev tožbenemu zahtevku pa bi morala tožnici omogočiti vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toda v danem primeru temu ni tako, ker na podlagi sodbe zaradi izostanka, ki je postala pravnomočna 10.11.1980, tožnica zaradi toženkinega ugovora o poteku roka iz 379. člena ZOR, ne more več zahtevati izvršbe na podlagi ugotovljene obligacijske pravice. Sam izbris toženkine lastninske pravice v zemljiški knjigi pa toženki omogoča ponoven vpis lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju, ali - kot ugotavlja sodišče druge stopnje - omogoča sklepanje, da je lastnik kdorkoli.

Ker torej tožnica ne more izpodbijati sklepa o dedovanju, ki je naveden pod točko 1. izreka in ker pod točkama 2. in 3. ni pravilno oblikovala stvarnopravnega zahtevka, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili procesno in materialno pravo, zaradi česar niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP (1977)), je revizijsko sodišče po 393. členu zavrnilo neutemeljeno revizijo.