VSRS Sodba III Ips 65/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se toženi stranki prepoveduje kakršnokoli radiodifuzno oddajanje, retransmisija in oddajanje posnetkov, posnetih na prizoriščih letnih Olimpijskih iger v Atlanti 1996. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Nima prav tožeča stranka, da bi obravnavanega gospodarskega spora na prvi stopnji ne bila smela soditi okrožna sodnica A., ker da njen zakonec odvetnik A. zastopa toženo stranko. Pravilno je ugotovilo sodišče druge stopnje, da tožene stranke v tem sporu ni zastopal imenovani odvetnik (pač pa odvetnik B. iz L.). Če pa odvetnik A.

zastopa ali je zastopal toženo stranko v drugih sodnih postopkih, pa to ni razlog za izločitev sodnice v tem postopku po 3. točki 71.

člena ZPP, kot to nepravilno zaključuje tožeča stranka. Sodišči druge stopnje in prve stopnje tedaj nista bistveno kršili določil postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka v reviziji sicer utemeljeno spodbija trditev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka (podanega v okviru takoimenovane prepovedne tožbe iz 1. točke 167. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - Ur. list RS, št. 21/95), ker ji je prenehala izključna pravica za radiodifuzno izkoriščanje zvočnih in slikovnih zapisov z Olimpijskih iger v Atlanti 1996 z dnem 15.1.1997, se pravi že pred zaključkom glavne obravnave na prvi stopnji dne 15.4.1997. Prav ima tožeča stranka, da je tak pravni interes na strani tožeče stranke obstojal vse do 15.1.1997. Glede na to ni bilo razloga, da se o tožbenem zahtevku tožeče stranke ne bi moglo niti načelno meritorno razpravljati in odločati za čas trajanja izključne pravice, se pravi do 15.1.1997.

Toda sodišče druge stopnje je svojo zavrnitev pritožbe tožeče stranke proti prvostopni sodbi utemeljilo tudi z razlogi, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen že sodišče prve stopnje, in na katere se sodišče druge stopnje pri tem tudi sklicuje. Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta upravičeno opozorili na trditev tožeče stranke, da je tožena stranka kršila njeno izključno pravico s tem, ko je predvajala posnetke plavalnega tekmovanja z olimpijskih iger, medtem ko pa je bilo v teku postopka nesporno ugotovljeno, da tožena stranka ni predvajala spornih posnetkov, temveč družbe MMTV, TELE 59 in TV ROBIN, ki razpolagajo z določenimi frekvencami, in da tožena stranka v smislu določila 51. člena Zakona o javnih glasilih (Ur. list RS, št. 18/94) ni operater kabelskih distribucijskih sistemov ter nima dovoljenja za radijsko postajo in s tem za uporabo radiodifuznega kanala (kar izdaja uprava za telekomunikacije pri ministrstvu za promet in zveze). Tožena stranka P. d.o. L. ima status producenta in samo kot producent je tudi proizvedla sporni program.

Res je, kot to navaja revizija, da so po drugem odstavku 44. člena Zakona o javnih glasilih RTV organizacije tudi subjekti, ki ustvarjajo program, namenjen javnosti, ali pa poverijo njegovo razširjanje za to registrirani osebi. Toda sodišča sodijo na podlagi dejstev, na katera opirajo stranke svoje zahtevke (četrti odstavek 338. člena ZPP). Vezana so na uveljavljano dejansko stanje kot historični dogodek (praemisa minor), na katera nato uporabijo materialno pravo (praemisa maior). Zato sta sodišči druge stopnje in prve stopnje utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek, ko sta pravilno zaključili, da je podlaga tožbenega zahtevka navedba tožeče stranke, da je toženka oddajala program za javnost, medtem ko pa toženka ni nastopala v tem svojstvu, temveč kot producent, kot že navedeno.

Glede na tako zavrnitev tožbenega zahtevka kot vsebinsko neutemeljenega ni bistveno za odločitev o stvari, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje obravnavali tožbeni zahtevek kot dajatveni, čeprav tožeča stranka trdi, da je naknadno oblikovala tožbeni zahtevek kot ugotovitveni. Sicer pa glede tega revizijsko sodišče povzema tozadevne razloge sodišč druge stopnje in prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala sporne modifikacije zahtevka.

Ker sicer po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.