VSRS Sodba III Ips 30/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka trdi, da je podjetju A. dobavljala aluminijev sulfat samo zaradi pismene izjave tožene stranke z dne 7.1.1993, da bo za bodoče dobave aluminijevega sulfata podjetju A. avalirala njegove menice. Tožena stranka pa svoje obveznosti iz izjave noče izpolniti (že po izvršenih dobavah je dne 26.3.1993 izjavo preklicala). Ker naj bi tožeči stranki zaradi tega nastala škoda v višini vrednosti dobavljenega blaga, je vložila tožbo, s katero zahteva od tožene stranke plačilo 3.228.720,00 SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek je lahko (ne)utemeljen iz enega ali več razlogov. Sodišče druge stopnje meni, da ni utemeljen iz dveh razlogov (na drugi razlog se sklicuje samo eventuelno). Utemeljevanje odločitve z več dejanskimi in/ali pravnimi podlagami samo na sebi zato ni kršitev določb pravdnega postopka. Če pa je pri utemeljevanju razlogov zavrnitve tožbenega zahtevka katerega od njih pravno preskopo obrazložilo, kot to meni tožeča stranka v reviziji, je to stvar pravilne uporabe materialnega prava. Takšno pomanjkljivost pa je možno odpraviti na revizijski stopnji.

Tudi druge nejasnosti kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo zatruje revizija, ni. Predpostavk odškodninske odgovornosti je več. Že neobstoj ene od njih zadostuje za ugotovitev, da odškodninske odgovornosti ni. Zato ni procesno nič narobe, če je pritožbeno sodišče (v množini) reklo, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti, razloge pa je navedlo samo za neobstoj ene od njih. Že s tem, da samo ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, niso podane vse.

Iz tožbenih navedb ni mogoče natančno razbrati, ali utemeljuje tožeča stranka odškodninski zahtevek (samo) na meničnem pravu, ali tudi na splošnih odškodninskopravnih predpisih. Temu je najbrže tudi treba pripisati razloge, s katerimi utemeljuje pritožbeno sodišče svojo odločitev.

Avaliranje menice je enostransko pravno dejanje avalista. Avalistova meničnopravna obveznost nastane samo s podpisom na menici (zlasti 30. člen zakona o menici - Ur. list FLRJ oz. SFRJ štev. 104/46...57/89). Izjava tožene stranke z dne 7.1.1993 in posledične dobave blaga podjetju A. s strani tožene stranke avalistovega podpisa na menici ne nadomestijo. Zato tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke odškodnine zaradi kršitev njenih meničnih obveznosti, ker takšnih obveznosti ni bilo, niti ne more uveljavljati nekih (odškodninskih) upravičenj z vidika meničnopravnih predpisov.

Drugačna (samo pogojno) bi lahko bila situacija ob uporabi splošnih odškodninskih predpisov. V času odločanja na prvi stopnji pa vsaj ena od predpostavk odškodninske odgovornosti še ni bila znana - škoda. To pa zato, ker zavisi njen pojav in višina od rezultatov stečajnega postopka proti podjetju A. Zato je bil tožbeni zahtevek tudi na podlagi splošnih odškodninskopravnih predpisov materialnopravno pravilno zavrnjen.

Glede na navedeno uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Zato in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).