VSRS Sodba III Ips 34/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke na plačilo zavarovalnine (ne: odškodnine) po temelju utemeljen. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni (smiselno) tako, da zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI tožene stranke (v nadaljevanju: Splošni pogoji), so (bili) sestavni del zavarovalne pogodbe (3. odst. 902. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju: ZOR), na kateri utemeljuje tožeča stranka tožbeni zahtevek. Iz 2. odst. v 2. točki 2. odst. 4. člena Splošnih pogojev v zvezi s 4. odst. 31. člena Splošnih pogojev izhaja, da dogodek, iz katerega izvaja tožeča stranka upravičenje do zavarovalnine, ni zavarovalni primer po sklenjeni zavarovalni pogodbi. Omenjeni določbi sta za tožečo stranko sicer neugodni, vendar jasni. Zato njuna razlaga z uporabo 2. odst. 99. člena ZOR ni potrebna.

Zavarovalna pogodba je pisna (zlasti: 1. odst. 901. člena ZOR). Vključuje tudi splošne pogoje. Stranki pogodbe se lahko dogovorita drugače, kot to določajo splošni pogoji. Drugačen dogovor pa mora izhajati iz zavarovalne police (primerjaj: 5. odst. 902. člena ZOR). V obravnavanem primeru dogovor, ki naj bi primer, na katerem temelji tožeča stranka upravičenje do zavarovalnine, vključil kot zavarovalni primer po sklenjeni pogodbi, iz zavarovalne police ne izhaja. Zato se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na poseben dogovor, s katerim naj bi bili spremenjeni tisti določbi Splošnih pogojev, ki sta bili podlaga za odločitev pritožbenega sodišča.

Revizijsko sodišče verjame tožeči stranki, da je hotela zavarovati avtomobil tudi za takšen primer, do kakršnega je prišlo. Vendar takšno zavarovanje ni bilo sklenjeno. Voljo tožene stranke izražajo splošni pogoji. Pogodbo, ki bi se odmikala od njih, bi lahko sklenil pooblaščenec tožene stranke samo na podlagi posebnega pooblastila (to ni bilo zatrjevano). Brez tega, če je pooblaščenec tožene stranke res sledil volji tožeče stranke, pridejo v poštev določbe 87. člena ZOR. Že upiranje plačilu zavarovalnine izkazuje, da tožena stranka pogodbe v obsegu (morebiti) prekoračenega pooblastila ni odobrila. V kolikor pa je tožeča stranka menila, da sta se s pooblaščencem tožene stranke glede vseh primerov, ki jih je želela zavarovati, sporazumela, v resnici pa do sporazuma ni prišlo, gre za nesporazum (63. člen ZOR). Ta pa ne daje zahtevka za plačilo zavarovalnine.

V reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava torej ni. Ker je bilo tudi sicer materialnopravno pravilno odločeno, tekom postopka pa tudi ni prišlo do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.