VSRS Sodba III Ips 104/2006

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9,738.774,00 SIT (zdaj 40.639,18 EUR) in pripadajočih obresti. Tožečo stranko je zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki.

(2) Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter pritožnico obsodilo na povrnitev pritožbenih stroškov nasprotne stranke.

(3) Tožeča stranka proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek. Ob tem priglaša revizijske stroške.

(4) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

R a z l o g i z a z a v r n i t e v r e v i z i j e

(5) Ker revizijsko sodišče na lastno pobudo ne presoja drugega kot pravilne uporabe materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), mora stranka očitke v zvezi z drugimi dovoljenimi revizijskimi razlogi konkretno in razčlenjeno pojasniti. V predloženi zadevi revidentka tega ne stori. Njen očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene od prič, ki jih je predlagala, s čimer naj bi kršilo procesne določbe na način iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni pojasnjen niti s tem, o katerih odločilnih okoliščinah zadeve naj bi bile te priče lahko posredovale svoja opažanja. Očitek zato ni utemeljen.

(6) Sodišči nižjih stopenj sta tožbeni zahtevek zavrnili s pravilno obrazložitvijo, da tožena stranka ni mogla s kršitvijo pogodbe povzročiti izgube dobička tožeče stranke, ker pogodba med pravdnima strankama niti ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (sodišče druge stopnje pa je vse njegove dejanske zaključke sprejelo), da delavka tožene stranke, J. J., ni imela pooblastila, da bi za toženo stranko sklenila pogodbo. Ugotovilo je še obstoj okoliščin, na podlagi katerih bi moralo biti tako stanje stvari tožeči stranki znano, in končno tudi to, da navedena delavka ni sklenila pogodbe, in sicer (po oceni revizijskega sodišča) dovolj jasno ne le glede tega, da delavkin sprejem ponudbe zaradi odsotnosti ustreznega pooblastila za toženo stranko ni bil zavezujoč, temveč tudi glede tega, da delavka dejansko ni podala izjave o sprejemu ponudbe. Ker že to zadostuje za zaključek o neobstoju pogodbe, revizijskemu sodišču ni treba posebej obravnavati revizijskega grajanja domnevno napačne uporabe materialnega prava v zvezi z zastopanjem (88. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR) in z odgovornostjo za delavca (170. člen ZOR).

(7) Poleg tega je sodišče druge stopnje tožeči stranki pravilno pojasnilo, da se konkreten posel lahko sklene samo s sprejemom konkretne ponudbe, kot določa prvi odstavek 39. člena takrat veljavnega ZOR, in da v predloženi zadevi ne gre za situacijo po tretjem odstavku 42. člena ZOR, na katerega se tožeča stranka v reviziji znova (neutemeljeno) sklicuje.

(8) Ostali revidentkini očitki zadevajo ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa je revizija namenjena zgolj preizkušanju pravilne uporabe prava, revizijsko sodišče teh očitkov ne more obravnavati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(9) Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(10) Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.