42. člen ZOR

Kadar rušenje starejše stavbe ni realizirano, njeno stavbišče kljub drugačnemu načrtovanju v prostorskem načrtu in upravnih dovoljenjih ni moglo postati (skupno) pripadajoče zemljišče novih stavb. V razmerju do novogradenj kriterij dejanske urejenosti v naravi in redne rabe prevlada nad načrtovanjem soseske v prostorskih aktih in dovoljevanjem njene izgradnje v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila soseska zgrajena. V primerih t.i. predvojnih stavb je lastnik stavbe pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču pod pogojem in šele takrat, če in ko je zemljišče po vojni postalo družbena lastnina. Za ugotovitev pripadajočega zemljišča v teh primerih sta bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljenja zemljišča, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe, ki je ob pomanjkanju drugega dokaznega gradiva lahko le eden od dokazov ali le indic o stanju, kakršno je obstajalo ob poznejšem podržavljenju zemljišča.

Če tožena stranka situaciji ni ugovarjala v skladu s Pogodbo, obenem pa je ni plačala, to ne pomeni, da višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi morala v pravdi, v kateri tožeča stranka zahteva plačilo začasne situacije, tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo. Drži sicer, da mora biti za uspešen pobot terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), vendar pa je mogoče tudi pobot nelikvidne terjatve (vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti). Tožena stranka se zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave končnega obračuna, saj ugotovitve, da si ob prevzemu ni pridržala pravice do pogodbene kazni, v pritožbi ne izpodbija. Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. Dolžnost plačati začasno situacijo sicer ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te

Funkcionalno zemljišče se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Takšno razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je bila nična.

Pravdni stranki sta imeli voljo skleniti pogodbo zgolj za solastni delež na zemljišču. Ker to zaradi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklenitve pogodbe, ni bilo dopustno, je bila, vendar zgolj navidezno, sklenjena tudi pogodba za solastni del stavbe. Pravica do uveljavljanja ničnosti res ne ugasne, vendar pa velja to pravilo le za uveljavljanje ničnosti v ožjem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje ničnosti v širšem pomenu, torej za obligacijske povračilne zahtevke. Takšni zahtevki praviloma zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Pri spoštovanju razpravnega načela gre namreč zgolj za to, da sodišče pri odločitvi upošteva zgolj dejstva, ki sta jih stranki navedli, brez pomena pa je, katera od njiju je to storila.

Funkcionalno zemljišče se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Tako razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je bila nična (prej 42. člen ZOR sedaj 35. člen OZ), in sicer ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja. Dobra vera bi bila relevantna v primeru dvakratne prodaje zemljišča, ki ne bi imelo statusa funkcionalnega zemljišča.

ZOR določa, da če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo (1. odst. 42. čl.); brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je ponujena pogodba, ne vrne v določenem času, ipd.), veljala za sprejem ponudbe (2. odst. 42. čl.); vendar pa se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (3. odst. 42. čl.) .

Upnikova izjava o odpustu dolga mora biti jasna in nedvoumna, zato odpust dolga s konkludentnim ravnanjem (molk na dolžnikovo prošnjo), ne more biti pravno veljaven. V dvomu je molk vedno treba šteti kot odklonitev (prim. 1. odst. 42. čl. ZOR).

Eden od pogojev za odškodninsko odgovornost zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanja po 2. in 3. odstavku 30. člena ZOR je, da je sploh šlo že za pogajanja, ne pa za neka drugačna, neformalna iskanja informacij o možnostih za sklenitev pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se pravdni stranki nista niti še začeli pogajati o sklenitvi posla. Šlo je le za tožnikovo ponudbo, ki pa tožene stranke ne zavezuje. Njen molk ni nedopustno ravnanje. V nasprotju s 1. odstavkom 42. člena ZOR je stališče, da molk naslovnika pomeni sprejem pogodbe. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za nobeno od izjem, ki sta urejeni v 3. in 4. odstavku 42. člena ZOR, ko se naslovnikov molk lahko šteje za sprejem pogodbe.

Tožeča stranka (zdravstveni dom) ni dokazala, da je s toženo stranko (gospodarska družba) sklenila pogodbo, da bo za njene delavce opravljala določene storitve. Tudi če so delavci tožene stranke hodili v zobno ambulanto tožeče stranke, s tem ni izkazano, da bi tožena stranka tožeči ponudila ali naročila, naj zanje opravi storitve. S tem, ko so bile storitve opravljene, tožena stranka na račun tožeče stranke tudi ni pridobila nobene premoženjske koristi.

V konkretnem primeru spor izvira iz pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov. Za tovrstne zavarovalne pogodbe pa ne veljajo določbe ZOR iz poglavja o Zavarovanju. Uporabo določb XXVII. poglavja za tovrstne pogodbe izrecno izključuje 2. odst. 899. čl. ZOR. Za nasprotno ponudbo je značilno, da naslovnik ponudbe izjavi, da ponudbo sprejema, hkrati pa povsem konkretno predlaga svojemu prejšnjemu ponudniku, naj se njegova ponudba v nečem spremeni ali pa dopolni. To pogodbenima strankama na eni strani omogoča, da napravita jasen in nedvoumen zaključek, da sprejem nasprotne ponudbe pomeni, da je pogodba po ponudbi in nasprotni ponudbi sklenjena, na drugi strani pa izključuje dvom o vsebini tako sklenjene ali spremenjene pogodbe.

Navedba tožeče stranke v dopisu toženi ("...v kolikor blaga ne boste vrnili, bomo smatrali, da je blago prodano...") je ponudba za spremembo konsignacijske pogodbe v prodajno. Molk naslovnika (v tem primeru tožene stranke) po izrecni določbi 1. odst. 42. čl. ZOR ne pomeni sprejema ponudbe. Pogodbeno določilo, da bosta molk ali kakšna druga opustitev naslovnika (napr., če ne vrne poslanih stvari) veljala za sprejem ponudbe, je po izrecnem določilu 2. odst. 42. čl. ZOR celo nično; zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi smiselno enaka enostranska izjava lahko ustvarila za toženo stranko učinke prodajne pogodbe. Med strankama je bila sklenjena komisijska pogodba in ne prodajna, zato tožnik iz naslova izpolnitve te pogodbe nima denarnega zahtevka. Denarni zahtevek iz naslova izpolnitve konsignacijske pogodbe bi imela tožeča stranka le v primeru, če bi trdila in dokazala, da je toženec blago prodal.

Račun kot enostranska listina za drugo stranko ne ustvarja obveznosti. Pravna podlaga za nastanek obveznosti je pogodba, račun ima pri tem pomen samo v zvezi s pogodbo in v skladu z njo.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.