88. člen ZOR

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kupna pogodba, pri kateri niso bila upoštevana pravila ZKZ, ki se nanašajo na objavo ponudbe ter pridobitev potrdila, ni nična, saj zakon takšne sankcije ni predpisoval. Kršitev teh pravil je pomenila le oviro za overitev in zemljiškoknjižni prenos, zakon pa je morebitnim predkupnim upravičencem omogočal tudi vložitev tožbe, s katero so lahko zahtevali razveljavitev pogodbe.

Toženec je bil ob sklenitvi dogovora le zakoniti zastopnik družbe V., ne pa tudi družbe P. (to je bila toženčeva žena S. V.). Vendar je sodišče druge stopnje pojasnilo, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega, brez njegovega pooblastila, zavezuje zastopanega, če jo ta pozneje odobri.

Tožnik je verjel, da je bila pogodba s solastnicama veljavno sklenjena. Obrokov kupnine zato ni poravnaval brez pravne podlage oziroma ali na podlagi pogodbe z nelastnikom, pač pa na podlagi lastne izjave volje, s katero se je bil v dobri veri zavezal neupravičeno zastopanima lastnicama sporne nepremičnine. Ker pravni posel, sklenjen z zastopnikom brez pooblastitve, ni neveljaven sam po sebi, je takšna izjava volje tožnika zavezovala, vse dokler ni na konkludenten način postalo jasno, da neupravičeno zastopani solastnici zavračata odobritev pogodbe oziroma, povedano drugače, da dotedaj pendenčna pogodba ne bo odobrena.

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine. V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe.

Pravdna sposobnost stranke je odločilno dejstvo, ki ga sodišče ni preverilo. Ker ni ni ugotavljalo, kdo so dediči po umrli stranki, je podana kršitev po 11. in 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Za naknadno odobritev posla zastopanega, ki je bil sklenjen brez njegovega pooblastila, ni potrebna posebna oblika, zato zadošča tudi odobritev s konkludentim ravnanjem.

Prejemniki ponudbe so v odgovoru na ponudbo (akceptu) poleg izjave, da ponudbo sprejmejo, postavili dodatne predloge: da se pred sklenitvijo pogodbe vzpostavi stanje vrat pred poškodovanjem vrat, da se pogodba namesto z naslovnikom sklene z drugo osebo, da je predmet pogodbe druga garaža. Ti akcepti vsebujejo nasprotni predlog, zato kljub izjavi o prejemu ponudbe pomenijo drugo ponudbo in niso nastopile pravne posledice, ki jih za primer akcepta predvideva ZOR.

Ker v obravnavanem primeru ni šlo za prekoračitev pooblastila, ampak za pogodbo, ki ji je sklenila neupravičena oseba, bi tožnik lahko zahteval povrnitev škode le od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, ne pa od toženih strank.

Upnik lahko z dejanjem zoper dolžnika, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, pretrga zastaranje le tedaj, če to dejanje opravi pri organu, ki je v skladu s predpisi pristojen avtoritativno odločiti o njunem sporu. Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. V primeru slednjega (torej storitvenega zahtevka) postavlja sodna praksa dodaten pogoj: če narava imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne; povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Povedano smiselno velja tudi za varstvo pred imisijami na podlagi ZOR.

Edina škoda, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim zastopanjem, je škoda zaradi zaupanja, ki se navadno kaže v obliki stroškov, ki jih ima dobroverni sopogodbenik. Stališče pravne teorije in sodne prakse je, da se valutna klavzula razširja tudi na kondikcijski zahtevek na podlagi ničnih pogodb. ZOR nima določb o odpravi pravnih učinkov pri neobstoječih pogodbah, saj v takih poslih naj ne bi bilo niti zunanjih znakov, vendar pa bi morala imeti tožnica v razmerju do neupravičenega zastopnika vsaj takšno varstvo, kot bi ga bila deležna pri nični pogodbi. Revizijsko stališče, da tožnica svojega zahtevka ne bi smela oblikovati z valutno klavzulo, se tako izkaže kot materialnopravno zmotno.

Vprašanje obstoja societetne pogodbe odpira vprašanje solidarne obveznosti družbenikov.

Če vročilnice ni, ni izključeno dokazovati na drugačen način, da je bila vročitev dejansko opravljena. V razmerju med sklepom o razporeditvi, ki tožniku določa tudi plačo in kasneje (naslednji dan) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, velja kasnejše pogodbeno določilo. Dejstvo, ali je uprava tožene stranke sprejela ali ni sprejela odločitve o tem, da se s tožnikom podpiše pogodba o zaposlitvi s takšno ali drugačno vsebino, v ničemer ne vpliva na upravičenost P. Ž. (član uprave), da s tožnikom podpiše pogodbo o zaposlitvi. Tudi če se P. Ž. pri podpisu te pogodbe ne bi držal navodil v zvezi s podpisovanjem in vsebino takšnih pogodb, to ne bi imelo nobenega vpliva na veljavnost same pogodbe. Neutemeljeno je uveljavljanje nesporazuma, ki ga ureja 63. člen ZOR, saj med strankama ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe niti o podlagi ali predmetu obveznosti. Določitev višje ali manjše plače ne predstavlja drugega predmeta obveznosti, saj se s tem ne spremeni identiteta samega predmeta urejanja (v tem primeru plače).

Bivšemu direktorju tožeče stranke je prenehalo pooblastilo za zastopanje tožeče stranke s sklepom družbenikov o njegovi razrešitvi in ne z dnem izbrisa iz sodnega registra (pravni učinek izbrisa določene osebe kot direktorja iz sodnega registra ni oblikovalen, temveč publiciteten). Po tretjem odstavku 88. člena ZOR se šteje, da pogodba, ki jo je v imenu tožeče stranke sklenila neupravičena oseba in ki je tožeča stranka naknadno ni odobrila, sploh ni bila sklenjena. Na podlagi takšne pogodbe je neupravičeno zastopani upravičen najmanj do takšnega varstva, kot bi ga bil deležen pri nični pogodbi.

Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V pravdi ni bila postavljena trditev, da je toženka odobrila pravni posel (nasprotno: tožnik je vseskozi trdil, da je L. imel veljavno pooblastilo, ta trditev pa naknadno odobritev logično izključuje) in zato tudi sodišče pravilno tega dejstva ni ugotavljalo.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je sprejelo odločitev, da če pogodba ni bila sklenjena, tudi nična ne more biti. O spornem pogodbenem razmerju obstaja pisna listina, ki je že imela pravne učinke ali bi jih lahko imela, zato jo je treba na zahtevo zainteresirane osebe vendarle spraviti s sveta na takšen način, da sodišče ugotovi njeno ničnost.

Ker je sporne pogodbe podpisala oseba, ki ni imela pooblastila, torej neupravičena oseba, likvidacijski upravitelj pa jih ni odobril, se šteje, da pogodbe niso bile sklenjene. Pogodbe so zato neobstoječe. Vendar ker listine o njih obstajajo in ker so že imele pravne učinke, je potrebno na zahtevo zainteresirane osebe ugotoviti njihovo ničnost. Sporne blagovne znamke po naravi predstavljajo naknadno najdeno premoženje I. S.. Ker ZPPSL postopka delitve premoženja, ki se najde po zaključku likvidacijskega (ali stečajnega) postopka, ne ureja, sporne blagovne znamke pa predstavljajo dobrino, ki je za tožeče stranke takšnega pomena, da bi pravna neureditev njihove delitve ogrožala ustavno zavarovano pravico do lastnine in dedovanja, to narekuje zapolnitev praznine z analogijo z dednim pravom in sicer s postopkom dedovanja naknadno najdenega premoženja v primeru smrti posameznika (fizične osebe), ki je urejen v 221. členu ZD.

Postopek za izdajo plačilnega naloga urejuje devetindvajseto poglavje Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po določbi tretjega odstavka 436. člena ZPP tako sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. V postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine to pomeni, da sodišče omeji svojo presojo samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Toženec nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi morala tožnica, če želi proti zastopniku uveljavljati odškodninski zahtevek, od direktorja družbe G. pisno zahtevati odobritev pogodbe. Tak pogoj iz 88. člena ZOR ne izhaja. Zahteva neupravičeno zastopanemu, naj se izreče, ali pogodbo odobrava ali ne, je pravica sopogodbenika, namenjena njegovemu varstvu. On lahko (ne pa mora) zahteva od neupravičeno zastopanega, naj se izreče in to zato, da sopogodbenik ve, da ni več zavezan z izjavo volje o sklenitvi pogodbe. Pravilen je torej sklep sodišča prve stopnje, da za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti zastopniku zadošča ugotovitev, da neupravičeno zastopani pogodbe ni odobril.

V obravnavanem primeru je bila dana naknadna odobritev sporne kreditne pogodbe; 1. odst. 88. čl. ZOR določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Družba M. d.o.o. je dne 11.2.1993 na drugotoženo stranko naslovila pismo z zahvalo za odobritev, kot je sama navedla, kar znatnih sredstev. Na tem pisanju je kot direktor naveden drugi tožnik, ki je to vlogo podpisal. Najmanj to dejanje pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je drugotožnik kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. odobril sklenitev sporne pogodbe.

Tudi zainteresirana tretja oseba lahko zahteva ugotovitev, da je določena pogodba neobstoječa.