VSRS Sklep VIII Ips 352/2006

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ničnost dogovora o prevzemu delavcev v drugo podjetje, sklenjen med toženo stranko in družbo A. d.o.o., in sporazuma, sklenjenega med tožnikom in toženo stranko o prenehanju delovnega razmerja z dne 27.11.2002 in posledično, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30.11.2002, ampak da še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in tožbo zavrglo, zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep o stroških postopka.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je tožena stranka sklenila dogovor o prevzemu delavcev v drugo podjetje v nasprotju z določili kolektivne pogodbe in takrat veljavnega ZTPDR, ker se pri toženi stranki ni ukinjala dejavnost ali organizacijska enota. Nekateri delavci so namreč ostali pri toženi stranki in še naprej opravljali ista dela in naloge. Zato je bil dogovor ničen. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je bil vložen v zakonsko določenem subjektivnem roku, zato bi sodišče tožniku moralo omogočiti sodno varstvo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožena stranka je prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v sicer ne (niti dejansko niti pravno) povsem enakih, vendar iz nameravanega skupnega posla med toženo stranko, K. d.d. in M. d.d., primerljivih zadevah že odločalo s sklepi VIII Ips 241/06 z dne 15.5.2006 in VIII Ips 260/06, VIII Ips 272/06, VIII Ips 273/06, VIII Ips 401/06, VIII Ips 90/07, VIII Ips 92/07, VIII Ips 93/07, VIII Ips 94/07, VIII Ips 95/07, vsi z dne 18.6.2007. Zadeve se razlikujejo v toliko, da v obravnavani zadevi niti ni dokazana sklenitev dogovora (ki se sicer izpodbija) med toženo stranko in družbo A. d.o.o. in da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo na podlagi podpisanega sporazuma in ne sklepa o odpovedi delovnega razmerja in razporeditve k drugemu delodajalcu.

O podobnih pravnih vprašanjih je sodišče odločilo tudi v zadevi VIII Ips 253/2006.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident je samo formalno uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga vsebinsko ni obrazložil, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti).

Tožnik je v tožbi z glavnim tožbenim zahtevkom uveljavljal ugotovitev ničnosti Dogovora o prevzemu delavcev v drugo podjetje, sklenjenega med toženo stranko in družbo A. d.o.o., z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in ničnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 31.5.2002.

Glede prvega dogovora je treba ugotoviti, da je odločitev smiselno enaka, če je dogovor obstajal ali ne. Ničnost se lahko uveljavlja samo v primeru, da je posel sklenjen. Ob dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, na katero je revizijsko sodišče vezano, da tega posla ni, tožnik ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje nekega posla, za katerega sicer meni, da je bil sklenjen, pa ni bil. Pravnega interesa pa tožnik tudi ne more imeti v primeru, če bi dogovor bil sklenjen, zato za odločitev to niti ni odločilno dejstvo. Ničnost pravnega posla načelno lahko uveljavlja vsak, ki ima od ugotovitve ničnosti kakšno korist. Ničnost lahko tožnik uveljavlja na podlagi določbe 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001), ki določa, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Zato je bilo treba predhodno ugotoviti, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od vložitve tožbe (187. člen ZPP), ali če je tožnik zainteresirana oseba (92. člen OZ). Ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da dogovor ni bil sklenjen in da zato za tožnika ni mogel imeti pravnih posledic, zato tudi morebitna ugotovitev ničnosti dogovora ne bi tožniku prinesla nobene koristi. Tožnik v tem delu tožbe ni izkazal pravnega interesa in je zato treba tožbo v tem delu zavreči.

Sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnika delodajalcu je bila (vsebinsko) pogodba med dvema strankama, in ni šlo samo za enostransko odločitev delodajalca, glede katere je bilo varovanje pravic z zakonom predpisano. Zato je tožnik imel dve možnosti. Ali uveljavljati pravice po določbah delovno pravnih predpisov ali izpodbijati podpisan sporazum po obligacijskih predpisih.

Če bi tožnik uveljavljal pravice iz delovnega razmerja po delovno pravnih predpisih (zaradi varstva pravic) bi moral upoštevati določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki je v 83. členu, po katerem bi moral tožnik ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja pričeti ustrezen postopek pri delodajalcu, če s prenehanjem ne bi soglašal. Ker ob prenehanju delovnega razmerja temu ni ugovarjal, je v bistvu postopek prenehanja postal dokončen in pravnomočen, kar pomeni, da zaradi tega, ker ni bilo predhodnega postopka, ni procesne predpostavke za njegovo izpodbijanje pred sodiščem. Zato je sodišče pravilno in v skladu s predpisi tožbo v tem delu zavrglo.

Glede na že sprejeto stališče revizijskega sodišča v sklepu VSRS, opr. št. VIII Ips 123/99 z dne 9.11.1999, je imel tožnik, glede na to, da gre za dvostranski akt, tudi možnost izpodbijanja sporazuma o prenehanju delovnega razmerja po določbah obligacijskega zakonika (podrejeni tožbeni zahtevek). Čeprav je tožnik formalno uveljavljal ničnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, je to ničnost utemeljeval kot izpodbojnost po določbi 94. člena OZ, in tudi v reviziji navaja samo izpodbojnost sporazuma. Ker pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha glede na določbo prvega odstavka 99. člena OZ s pretekom enega leta, od dneva ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, je revizijsko sodišče ob dejanski ugotovitvi v izpodbijani sodbi, s katero revizijsko sodišče v celoti soglaša, da je tožnik že v letu 2002, ob dejanski zaposlitvi v A. d.o.o., izvedel, da zaposlitev ni taka kot je pričakoval, svoje pravice ni uveljavljal v določenem roku.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklep o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.