VSRS Sodba VIII Ips 41/2006

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev odločbe ravnateljice tožene stranke z dne 13.3.1997, sklepa ravnatelja tožene stranke z dne 10.7.2001 in sklepa sveta tožene stranke z dne 8.10.2001, da je tožena stranka dolžna tožnico od 1.3.1997 razporediti za pet plačilnih razredov višje od plačilnega razreda s količnikom 3,78, to je v plačilni razred s količnikom 4,50, izdati odločbo o takšni razporeditvi in ji izplačati razliko med prejeto plačo s količnikom 3,78 in plačo s količnikom 4,50, od 1.3.1997 do 1.5.2000, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo o določitvi količnika za določitev plače iz leta 1997 ocenjena s strani takratne ravnateljice tožene stranke in v skladu s to oceno razporejena v drugi plačilni razred s količnikom 3,78. Zoper to odločbo ni ugovarjala. Varstvo svojih pravic je uveljavljala šele po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-91/97-37 z dne 1.2.2001, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 19/2001. Sodišče je sprejelo izpoved bivše ravnateljice tožene stranke, da na njeno oceno tožnice ob ocenjevanju leta 1997 nista vplivali z Ustavnim sodiščem Republike Slovenije kasneje odpravljeni odločbi drugega stavka 30. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95) ter določba drugega stavka 15. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 66/96). Oprlo se je tudi na podatke tožene stranke o zaposlenih 29 strokovnih sodelavcih, od katerih so v skladu s kasneje odpravljenimi določbami pravilnikov napredovali le trije. To je pomenilo, da tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za izjemno napredovanje v letu 1997 ni dosegla niti minimuma 15 % zaposlenih strokovnih sodelavcev.

Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijske razloge po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), predvsem pa na razlog absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP. Najprej uveljavlja kršitev iz 11. točke 2. odstavka tega člena, ker se je postopka na prvi in drugi stopnji udeleževal stranski intervenient, ki ne more biti pravdna stranka. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport namreč nima pravne sposobnosti. To ima Republika Slovenija, ki je v tem sporu sosporniški intervenient po 202. členu ZPP in ima po zakonu položaj enotnega sospornika. Revizija očita sodišču druge stopnje tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 360. člena ZPP, saj se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da dejstvo, da je sodišče prve stopnje na drugem naroku za glavno obravnavo dovolilo predložitev dodatnega dokaza in je ta dokaz tudi izvedlo, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta kršitev se namreč navezuje na status strank v postopku in njihovo zastopanje, ne pa na status stranskih intervenientov. Le ti niso stranke v postopku. Ker intervenient na strani tožene stranke tudi nima položaja enotnega sospornika, se sodna odločba ne nanaša neposredno nanj. Seveda mora tudi intervenient izpolnjevati splošne predpostavke sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti, saj v sporu lahko opravlja različna procesna dejanja, vendar nasprotno ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve. Kot stranski intervenient na strani tožene stranke nastopa Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (oz. po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 123/2004, pravilno Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in šport), ki je zastopana s strani Državnega pravobranilstva Republike Slovenije. Udeležbo stranskega intervenienta je predlagala tožena stranka in v tem predlogu intervenienta tudi pravilno poimenovala (Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport). Tudi v nadaljnjih vlogah je tožena stranka pravilno opredelila stranskega intervenienta, enako pa je storilo tudi sodišče druge stopnje. Le sodišče prve stopnje je tako v prvi kot v drugi sodbi napačno poimenovalo stranskega intervenienta kot Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Ker pa je intervenienta vseskozi zastopalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, in ker ni bilo dvoma o tem, koga zastopa, se revizijsko sodišče strinja s tem, da navedena pomanjkljivost v uvodu sodbe sodišča prve stopnje predstavlja le pisno napako v poimenovanju stranskega intervenienta, ki jo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi v skladu z določbo 328. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je v sodbi zavzelo jasno stališče in presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Svoja stališča je ustrezno obrazložilo. Glede na to ni kršilo določbe 1. odstavka 360. člena ZPP ali celo storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zavzelo je stališče do pritožbenega ugovora tožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 286. člena ZPP o prekluziji dokazov, ko je na drugem naroku za glavno obravnavo po prejšnjem razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje dovolilo toženi stranki, da je predložila nov dokaz - preglednico zaposlenih z ocenami, nato pa ta dokaz izvedlo in nanj oprlo sodbo. Pravilno je zaključilo, da ta kršitev ne predstavlja kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj upoštevanje tega dokaza ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča namreč ne temelji le na tem, da tožena stranka v postopku odločanja o napredovanju in razporejanju delavcev v plačilne razrede v letu 1997 ni dosegla niti kvote 15 % zaposlenih strokovnih delavcev v javnem zavodu, temveč tudi na izpovedi bivše ravnateljice tožene stranke, ki jo je sodišče sprejelo. Ta je izpovedala, da tožnice ne bi ocenila z oceno, ki bi ji omogočala njeno izredno napredovanje, tudi če v času ocenjevanja ne bi veljali kasneje odpravljeni določbi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede. Že ta izpoved zadošča za zaključek o neutemeljenem tožbenem zahtevku.

Revizija ne utemelji zmotne uporabe materialnega prava. Ker revizijsko sodišče pazi na ta razlog tudi po uradni dolžnosti, ob tem preizkusu ugotavlja, da je odločba o določitvi količnika za določitev plače tožnice z dne 13.3.1997 postala pravnomočna in da je tožnica začela uveljavljati svoje pravice šele po citirani odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, dne 14.6.2001, najprej pri toženi stranki in nato na sodišču. V tem postopku bi lahko uspela le v primeru, če bi se ugotovilo, da je njena ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje po odločbi iz leta 1997 posledica odpravljenega podzakonskega predpisa - določb citiranih pravilnikov, ki omejujejo možnost izjemnega napredovanja le na 15 % zaposlenih strokovnih delavcev. Obstajati bi morala vzročna zveza med odpravljenim podzakonskim predpisom in odločitvijo oziroma posledicami v posamičnem aktu, ki je bil sprejet na podlagi odpravljenega predpisa. Takšen obseg varstva izhaja iz določbe 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 18/94, 64/2001). Tožnica tega ni dokazala, saj iz izpovedi prejšnje ravnateljice tožene stranke izhaja, da na njeno oceno tožničinega dela ni vplivala neustavna omejitev procenta možnih izjemnih napredovanj strokovnih delavcev v javnem zavodu.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.