46. člen ZUstS

Sklep vlade in deklaratorna odločba ministrstva ne ustrezata pojmu akta, s katerim je o nekem razmerju pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Na takšno razmerje zato učinkuje posledica razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča. Pravilo o prekluziji ni samo sebi namen, treba ga je razlagati ustavno skladno.

Ne glede na dejstvo, da je Ustavno sodišče presojalo nezakonitost podzakonskega predpisa ob predpostavki, da so na njegovi podlagi nastale določene posledice (da so bila izdana gradbena dovoljenja, kar izhaja iz obrazložitve ustavne odločbe), mora tisti, ki takšno zahtevo vlaga, izkazati nastanek škodljivih posledic, ki izvirajo iz na nezakonitem predpisu temelječega posamičnega akta.

Če pri delodajalcu ni dokončno in določno odločeno o delavčevi zahtevi za plačilo razlike plače na podlagi uvrstitve v višji plačni razred, mora o utemeljenosti plačila zahtevane razlike plače odločiti sodišče.

Ker je revidentu kot denacionalizacijskemu upravičencu v denacionalizacijskem postopku zajamčena vrnitev celotnega podržavljenega premoženja (v eni izmed predpisanih oblik), mu škodljive posledice iz tega naslova niti ne morejo nastati. Zato niso izpolnjeni predpisani pogoji za odpravo soglasij za lastninsko preoblikovanje podjetja, izdanih po ZLPP, predpisani v 46. členu ZUstS.

Revizijsko sodišče je vezano na pravnomočno odločitev o tem, da je bilo o razporeditvah tožnika in določitvi plače odločeno z dokončnimi odločbami tožene stranke, ki jim tožnik ni ugovarjal. Ker ni uveljavljal sodnega varstva, so odločbe pravnomočne in jih tudi revizijsko sodišče lahko upošteva le kot pravnomočno odločitev o temelju denarnih zahtevkov za plačilo razlike v plači. Tožnik v reviziji ne zatrjuje, da bi v spornem obdobju plačo prejemal v nasprotju s takimi odločbami.

Predpostavka za zahtevek na podlagi 1. odstavka 46. člena ZUstS je odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil.

V tem primeru niso izpolnjene temeljne predpostavke (odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil), da bi se revidentova zahteva obravnavala po 46. členu ZUstS.

Ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se zaradi nezadostne jasnosti besedila, zakon lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa je svojo odločitev oprl na eno od možnih razlag po takrat veljavni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP se navezuje na status stranke v postopku in njeno zastopanje, ne pa na status stranskega intervenienta. Tožnica bi lahko v postopku uspela le, če bi se ugotovilo, da je njena ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje po odločbi iz leta 1997 posledica odpravljenega podzakonskega predpisa, ki je omejeval možnost izjemnega napredovanja le na 15 % zaposlenih strokovnih delavcev. Obstajati bi morala vzročna zveza med odpravljenim podzakonskim predpisom in odločitvijo oziroma posledicami v posamičnem aktu, ki je bil sprejet na podlagi odpravljenega predpisa. Takšen obseg varstva izhaja iz določbe 46. člena ZUstS.

Ker že razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, velja lahko le enako tudi za takoimenovano interpretacijsko odločbo ustavnega sodišča, kakšna je ustavnoskladna razlaga zakona. Odločba ustavnega sodišča pod opr. št. U-I-130/01 zato ne more učinkovati na predlagateljičino denacionalizacijsko zadevo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno že v letu 1994. Pravilni so tudi dodatni razlogi obeh sodišč, da določba prvega odstavka 46. člena ZUstS ne more biti podlaga za odločanje o predlagateljičini sedanji zahtevi za spremembo pravnomočnega sklepa.

Glede na izrecno določbo 324. člena ZUP, vložitev pravnega sredstva, ki ga novi ZUP ne predvideva, ni utemeljena.

V primeru, da je bilo o pravici ali obveznosti odločeno s posamičnim aktom, na podlagi odprave predpisa ali splošnega akta s strani ustavnega sodišča upravičenec ne more neposredno zahtevati uresničitve drugačnih pravic, temveč mora najprej zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o teh pravicah.

Z odločbo Ustavnega sodišča določbe 4. člena, 9. točke 3. člena in 31. ter 32. člena ZDen niso bile odpravljene, kar bi imelo učinek za nazaj, zato se uporablja le za razmerja nastala po dnevu, ko je navedeno odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati. Glede predloga za obnovo postopka pa je pojasniti, da objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki nanaša na vročitev tiste odločbe, zoper katero je vložen predlog za obnovo postopka, to pa je vselej odločba upravnega organa, ki je v zadevi odločil po vsebini.

Če je bila s strani ustavnega sodišča podana razlaga določb ZDen, to še ni podlaga za odpravo posamičnega akta na podlagi 46. člena ZUstS, saj se ta določba nanaša na odpravo podzakonskega predpisa.

Določba 46. člena ZUstS ne more biti podlaga za spremembo posamičnega akta, če v zadevi ne gre za odpravo podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil.

Obe odločbi ustavnega sodišča, tako odločitev o razveljavitvi kot odločitev o ugotovitvi neskladja z učinki odprave, učinkujeta za nazaj in vplivata na pravno razmerje, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno oziroma so odpravljene posledice.

Če agencija pri izdaji odločbe o odobritvi programa lastninskega preoblikovanjam prizadetega podjetja ni uporabila z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-22/95 z dne 14.3.1996 odpravljenega besedila na koncu 1. alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanjam in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij, 1. odstavek 46. člena Zakona o ustavnem sodišču ni mogel biti pravna podlaga za odločanje v postopku.

Z odločbo, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, je ustavno sodišče odločalo o skladnosti nekaterih določb ZDen z ustavo, ne pa odpravilo podzakonski predpis, zato tožnik ne more s sklicevanjem na to odločbo zahtevati odpravo pravnomočne odločbe o denacionalizaciji.

Tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevo po 46. členu ZUstS, če podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja ni uporabila besedila iz ustavne odločbe, ki je podzakonski akt razveljavila.

Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. O zahtevi po 46. členu Zakona o Ustavnem sodišču odloča organ, ki je odločil na prvi stopnji. Tožena stranka je s tem, ko je odločila o zahtevi, o kateri je bil pristojen odločati prvostopni organ, zoper njegove odločitve pa je pristojna odločati kot pritožbeni organ, kršila pravila o funkcionalni pristojnosti.