VDSS Sodba Pdp 69/2026

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Druga toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da med tožnikom in drugo toženko obstoji pogodba o zaposlitvi od 1. 3. 2025 do sodne razveze 13. 4. 2025 (I. točka izreka). Druga toženka je dolžna tožniku za ta čas priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom mesečnih plač 2.500,00 EUR bruto, znižanih za prejeta nadomestila med brezposelnostjo, plačilom davkov in prispevkov, izplačilom neto plač, obračunom regresa in trinajste plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnika za ta čas prijaviti v vsa zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco pri ZPIZ (II. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo 12.500,00 EUR (III. točka izreka). Zahtevek je zavrnilo v delu, s katerim tožnik uveljavlja ničnost pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s prvo toženko od 23. 3. 2018 do 28. 2. 2025, ničnost oziroma nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2024, ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko od 28. 3. 2018 do 28. 2. 2025 ter priznanje vseh pravic pri toženki za to obdobje, prijavo v dodatno pokojninsko zavarovanje od 1. 3. 2025 do 13. 4. 2025 in za 10.000 EUR višje denarno povračilo (IV. točka izreka). Postopek je ustavilo glede priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja od 14. 4. 2025 dalje in reintegracije (V. točka izreka).

2Zoper I., II. in III. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo druga toženka. Trdi, da sodba ni ustrezno obrazložena, saj se ne sklicuje na individualni akt, na podlagi katerega je bil tožnik od 1. 3. do 13. 4. 2025 v delovnem razmerju z njo in zakaj ravno na delovnem mestu VTV, enako velja glede obračuna denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Meni, da je tožbo treba zavreči, ker je tožnik vložil tožbo prepozno oziroma za sporno obdobje ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja; kot datum prenehanja delovnega razmerja je navajal 31. 12. 2024. Nasprotuje uporabi preteklih stališč Vrhovnega sodišča v zvezi s tristranskim razmerjem družb IPS, njihovih delavcev in druge toženke ter zavrača ugotovitve o zlorabi poslovnega modela ter prikritih delovnih razmerjih delavcev IPS pri njej. Sodbi očita, da je nejasna, nerazumljiva, arbitrarna in v nasprotju sama s seboj ter da nedopustno posega v njene ustavne pravice (22., 25. in 74. člen Ustave). Navaja, da so obstajale in se izvrševale pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in družbo IPS, zato mu za ta čas pravnomočno ni bil priznan obstoj delovnega razmerja pri drugi toženki, sodišče prve stopnje pa je napačno brez obrazložitve in pravne podlage ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri njej z vsemi obveznostmi od 1. 3. 2025 dalje. Zanika obstoj elementov delovnega razmerja tožnika pri njej; dejstvo, da prva toženka kot družba IPS ni bila ustrezno registrirana kot agencija, ne more biti podlaga za priznanje dejanskega delovnega razmerja (mnenje VS RS VIII SM 2/2021 v istovrstni zadevi, sodbi Sodišča EU C-216/15 in C-681/18). Če bi se navedeno razmerje obravnavalo kot posredovanje delavcev, bi bila njena odgovornost za eventualno tožnikovo prikrajšanje po šestem odstavku 62. člena ZDR-1 subsidiarna in bistveno milejša; za strožjo sankcijo ni utemeljenih razlogov in nesorazmerno posega v njene pravice iz 74. člena Ustave. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložena ugotovitev, da je bilo delo tožnika pri njej trajno in nepretrgano. Sklicuje se na zadevo Sodišča EU C-232/20 in vztraja, da tudi če bi bilo delovno razmerje tožnika pri njej trajno, to (niti po naši zakonodaji) ni podlaga za vzpostavitev dejanskega delovnega razmerja. Sklicuje se na istovrstno zadevo sodišča prve stopnje XX Pd 4/2025, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da ne gre za trajen položaj tožnika. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotovitev o trajnem položaju oprlo le na trajanje dela tožnika pri njej in splošne ugotovitve o naravi dejavnosti. Zanika, da bi bila družba IPS, s katero je imela sklenjeno podjemno pogodbo in ki je tožniku zagotavljala delo, odvisna od nje; agencijsko delo je specifično, tožnik pri njej zaradi dejanskega opravljanja dela ni bil v delovnem razmerju. Trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo dejanskih okoliščin, ki bi eventualno lahko utemeljevale zlorabo nezakonitega poslovnega modela, v zvezi s tem ni dokazne ocene, skladne z 8. členom ZPP, sodba ni ustrezno obrazložena, odločitev v drugih sporih ni mogoče aplicirati na predmetno. Opozarja na to, da je bila prva toženka registrirana agencija za posredovanje delovne sile ter da sodišče prve stopnje le na splošno piše o zlorabi (nezakonitosti) odpovedi in obveznosti vzpostavitve delovnega razmerja. Nasprotuje tudi odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je glede na kriterije previsoka in gre za nedovoljeno kaznovalno odškodnino (VIII Ips 14/2021), ki krši 2., 14. in 22. člen Ustave. Navaja, da je tožnik mlad, da se je takoj po 12. 4. 2025 zaposlil drugje ter da je bil pri njej zaposlen manj kot mesec in pol. Šteje, da v obdobje trajanja delovnega razmerja ni mogoče šteti obdobja njegove zaposlitve pri prvi toženki. Meni, da bi bil lahko upravičen kvečjemu do denarnega povračila v višini ene plače. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki za obdobje od 1. 3. 2025 do 13. 4. 2025 z vsemi pravicami in obveznostmi ter plačilo denarnega povračila v višini petih plač na podlagi ugotovitve, da je tožnik od 28. 3. 2018 dalje neprekinjeno delal kot voznik tovornih vozil (VTV) pri drugi toženki, sprva (do 20. 10. 2019) na podlagi sodelovanja toženk po modelu IPS, od 21. 10. 2019 pa kot delavec prve toženke kot agencije za posredovanje delavcev, pri kateri mu je delovno razmerje prenehalo 28. 2. 2025 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi prenehanja potrebe druge toženke po agencijskih delavcih prva toženka prenehala z delom agencije. Štelo je, da sta poslovni model IPS in agencijsko delo predstavljala zlorabo institutov delovnega prava (59.-63. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Zakon o urejanju trga dela - ZUTD in Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela - Direktiva).

5Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanega dela sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Izrecno ali po vsebini se je ustrezno opredelilo do trditev in dokazov druge toženke, ki njeno neobrazloženost zatrjuje predvsem zaradi nestrinjanja z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča o zlorabi poslovnega modela IPS (izvajalcev pristaniških storitev).¹ Ne drži, da je ugotovitev o tožnikovem trajnem položaju pri drugi toženki oprta le na ugotovitev o trajanju tožnikovega dela zanjo in specifičnost dejavnosti, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo o zlorabi instituta agencijskega dela navedlo obsežne razloge.² Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi, da je tožniku priznalo delovno razmerje pri drugi toženki (le) od 1. 3. do 13. 4. 2025, saj mu ne glede na ugotovljeno zlorabo in dejansko opravljanje dela za drugo toženko pred tem obdobjem hkratnega delovnega razmerja pri obeh toženkah ni moglo priznati; sklicevalo se je tudi na ustaljeno sodno prakso v zvezi s tem. Iz sodbe jasno izhaja, da je tožniku pri drugi toženki priznan obstoj pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu VTV, ker je pri njej vsaj od 21. 10. 2019 dejansko opravljal delo na tem delovnem mestu (in je to delovno mesto opredeljeno tudi v zadnji pogodbi o zaposlitvi s prvo toženko), česar druga toženka ni konkretizirano prerekala. Iz sodbe prav tako jasno izhaja, da odpoved prve toženke v razmerju med tožnikom in drugo toženko ne more učinkovati, iz česar izhaja logična posledica, da delovno razmerje med drugo toženko in tožnikom ni prenehalo zakonito. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da ni ustrezno obrazložena odmera denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je sodišče prve stopnje v 33. točki obrazložitve izrecno navedlo okoliščine, ki jih je pri tem upoštevalo (čas trajanja dejanskega dela za drugo toženko, razlog za prenehanje, starost, poklic in obdobje nezaposlenosti s pravico do denarnega nadomestila). Niso torej utemeljene pritožbene trditve, da je sodba nejasna, nerazumljiva in v nasprotju sama s sabo; z njo drugi toženki nista kršeni ustavni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS.

7Očitek o arbitrarnosti sodbe druga toženka po eni strani povezuje z (neutemeljenimi) trditvami o njeni neobrazloženosti, po drugi strani pa zaradi nestrinjanja z materialnopravnim stališčem glede posledic zlorabe poslovnega modela IPS in agencijskega dela, ki naj bi nesorazmerno posegale v njeno svoboščino iz 74. člena Ustave. Sodba sodišča je skladno s sodno prakso arbitrarna (samovoljna) le, če je že na prvi pogled iz nje razbrati, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom, brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov.³ Obravnavana sodba sodišča prve stopnje ni taka, druga toženka ji to očita zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki temelji na ustaljeni sodni praksi, ki je druga toženka nikakor ne sprejme. Ponovno zgrešeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od stališč v svetovalnem mnenju VS RS VIII SM 2/2021, v katerem se je Vrhovno sodišče ukvarjalo le z vprašanjem, ali gre pri načinu poslovnega modela toženke in njenih pogodbenikov IPS za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnega delodajalca toženki kot uporabniku ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi, to pa je bilo v nadaljnjih odločitvah⁴ preseženo v smislu, da je bilo delavcem zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri drugi toženki, ki torej odgovarja kot delodajalka).

8Zavrniti je treba zavzemanje toženke za zavrženje tožbe, ker naj bi tožnik prepozno vložil tožbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je prvo tožbo vložil 29. 1. 2025 in z njo zahteval ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko od 28. 3. 2018 dalje in tudi od 31. 12. 2024 dalje, poziv na delo, priznanje pravic od 28. 3. 2018 in tudi od 31. 12. 2024 dalje ter da je prenehanje delovnega razmerja s prvo toženko 31. 12. 2024 nezakonito. V drugi tožbi z dne 25. 3. 2025 je zatrjeval vročitev redne odpovedi s strani prve toženke 24. 2. 2025, prav tako pa je zahteval obstoj pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko od 28. 3. 2018 dalje oziroma od 24. 2. 2025 dalje. Glede na to sta tožbi vloženi v 30‑dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in je tožnik tudi pravočasno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Na to ne vpliva dejstvo, da je v prvi tožbi štel, da mu je delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo že 31. 12. 2024, v postopku pa se je izkazalo, da je trajalo do 28. 2. 2025.

9Druga toženka neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Kot že navedeno, je sodba ustrezno obrazložena, drugačno pritožbeno vztrajanje pa neutemeljeno.

10Druga toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da je zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot delodajalka, ter se zavzema zgolj za subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1, če bi se ugotovilo tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 se delavec in delodajalec za zagotavljanje dela v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delavec začasno delal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. Ta določba je usklajena z Direktivo 2008/104/ES, ki v prvem odstavku 1. člena kot temeljno značilnost tega instituta določa začasno delo pod nadzorom in v skladu z navodili podjetja uporabnika. Pomen izraza "začasno" torej ni, da bi se prek tovrstnih agencij delavce lahko napotilo na delo le na takšna delovna mesta uporabnika, ki ne bi bila "stalna" (ali ki bi npr. morala biti zasedena zaradi nadomeščanja odsotnega delavca ipd.). Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na judikat C-232/20, v katerem je Sodišče EU štelo, da izraz "začasno" ne označuje delovnega mesta, ki ga je treba zasesti pri uporabniku, temveč označuje način napotitve delavca v to podjetje, ter pravilno v tej luči presojalo tožnikove navedbe v tem sporu. Tako presojo je pritožbeno sodišče opravilo tudi v zadevah, ki se nanašata na isti toženi stranki in sta glede dejanskega stanja in relevantnega materialnega prava v bistvenem podobni obravnavani zadevi: Pdp 401/2025 in Pdp 413/2025, pri katerih je zavzelo jasna pravna stališča v zvezi z zlorabo agencijskega dela, kakršna so uporabljiva tudi v tej zadevi. Sklicevanje druge toženke na prvostopenjsko sodbo v zadevi Pdp 413/2025 (XX Pd 4/2025) ni bistveno, saj je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika zavrnilno odločitev delno spremenilo na podlagi ugotovitev o zlorabi agencijskega dela.

11Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali z drugimi besedami: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 sodišča EU ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za veljavno ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je denimo, da napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.

12V 1. členu pogodbe o zaposlitvi (A 1) sta tožnik in prva toženka ugotovila, da bo tožnik začasno opravljal delo pri drugih uporabnikih, v kraju in času, ki bo določen z napotitvijo delavca k uporabniku. Iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnik in prva toženka sklepata delovno razmerje za nedoločen čas za delo na delovnem mestu VTV (kar je delovno mesto (le) pri drugi toženki), med strankami pa ni sporno, da je bil tožnik ves čas trajanja delovnega razmerja (sklenjenega za nedoločen čas) napoten na delo k drugi toženki kot uporabniku, čemur ta ne oporeka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.⁵ Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, prvo in drugo toženko, tudi vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Iz njih izhaja, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja (sklenjenega za nedoločen čas) opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Druga toženka ne nasprotuje niti ugotovitvi, da je tožnik že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za agencijskega delavca pri prvi toženki od 28. 3. 2018 ves čas le zanjo opravljal delo VTV v okviru napotitve v modelu IPS.⁶ Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).

13Sodišče prve stopnje je na podlagi med toženkama sklenjenih Okvirnih sporazumov (B 3, B 4 in B 5) ugotovilo, da je druga toženka na kontejnerskem terminalu izvajala pretovor do leta 2019 s pomočjo podjetij izvajalcev pristaniških storitev (IPS), od tedaj dalje pa s pomočjo agencijskih delavcev, pri čemer je bila prva toženka od leta 2022 dalje edini ponudnik (vsaj) 149 delavcev VTV. Druga toženka je vodila prisotnost na delu za vsakega napotenega delavca, ta je bila osnova za obračun plače v skladu z njeno podjetniško kolektivno pogodbo, prav tako je beležila izrabo začasne odsotnosti napotenega delavca, okvirni sporazum pa vsebuje tudi obvezne sestavine specifikacije zbirnega računa z vsemi podatki za vsakega napotenega delavca. Tudi tem ugotovitvam druga toženka konkretizirano ne nasprotuje. S takšno uporabo agencijskega dela (ter upoštevaje tudi vse preostale okoliščine ugotovljene zlorabe) se je zaobšlo njegovo temeljno predpostavko, tj. da mora biti delo, ki ga opravlja agencijska delovna sila, le začasne narave, in ne sme postati stalen položaj teh delavcev.

14Nedovoljen je učinek, ki si ga je druga toženka zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami (prvo toženko in drugimi), tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci pri njej je bilo do 1. 1. 2025 pravilo. S sklepanjem omenjenih Okvirnih sporazumov je zagotovila, da so ji agencije, zlasti prva toženka, s katero je verižila kar tri zaporedne okvirne sporazume, kontinuirano, dolgotrajno in z množično agencijsko delovno silo zapolnjevale eno in isto delovno mesto (VTV). S takšnim napotovanjem in na drugi strani uporabo agencijske delovne sile sta toženki trčili ob zahtevo Direktive o dopustnosti zgolj začasnega agencijskega dela delavcev. Zaključek o zakonitosti sodelovanja uporabnika z agencijo bi zato v tem sporu pomenil zaobid pravil Direktive in ZDR-1.

15Tožnik je bil k drugi toženki napoten ves čas trajanja obdobja njenega sodelovanja s prvo toženko kot agencijo in je bil s tem eden v verigi agencijskih delavcev, katerih delo je tvorilo opisano zlorabo instituta agencijskega dela. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da trajanje opravljanja istega dela VTV z istim delavcem - tožnikom pri drugi toženki več kot 6 let zdržema (od 28. 3. 2018 do 31. 12. 2024) pomeni njegov trajni položaj.

16Drugotoženkinega angažiranja agencijskih delavcev za opravljanje dela VTV ni mogoče utemeljiti niti z vidika namena Direktive, ki je v uskladitvi cilja prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, s ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev (prim. C-681/18). V povezavi s tem je treba pri presoji stalnosti oziroma začasnosti dela upoštevati tudi posebnosti sektorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga toženka upravlja s koprskim tovornim pristaniščem in ima glede tega edina v državi koncesijo za opravljanje logistično zahtevnih pristaniških dejavnosti (prekladanje in s tem povezan notranji transport, skladiščenje ...), vodenje, razvoj in vzdrževanje pristaniške infrastrukture; obratuje 24 ur dnevno; obseg pretovorjenih kontejnerjev je iz leta v leto rasel, kar je pomenilo angažiranje večjega števila VTV; potrebno število VTV za pretovarjanje je treba načrtovati glede na usklajene prihode in odhode tovornih ladij in vlakovnih kompozicij ... Po presoji pritožbenega sodišča z okoliščinami, ki v splošnem opredeljujejo (stalno) naravo drugotoženkine dejavnosti, kot npr. logistično zahtevna dejavnost, koncesija, usklajevanje delovnega procesa VTV s prihodi in odhodi ladij ipd., ni mogoče uspešno utemeljevati začasne narave večletnih napotitev agencijskih VTV k drugi toženki. V zvezi z nadaljnjo okoliščino, tj. naraščanjem obsega pretovora, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na izpoved priče B. B. (vodja C. terminala), da povečanju prometa sledi večja potreba po operativnem obvladovanju poslov, ugotovilo pa je tudi, da po 1. 1. 2025 druga toženka na delovnem mestu VTV nima več agencijskih delavcev. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi z naraščanjem pretovora (oziroma nihanjem pretovora) ob upoštevanju vseh zgoraj ugotovljenih okoliščin, v katerih je potekalo prvotoženkino napotovanje ter drugotoženkina uporaba agencijske delovne sile, ni mogoče utemeljiti zgolj začasne potrebe po agencijskem delu VTV. Nihanje v pretovoru oziroma negotovost poslovanja je poslovni riziko vsakega delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (zunaj razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo. Enako velja za ostale tovrstne pritožbene trditve druge toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je bilo s prvotoženkinim napotovanjem ter drugotoženkino uporabo agencijske delovne sile (vključujoč tožnika) poseženo v ravnotežje, ki ga zasleduje Direktiva med ciljem prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, in ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev, in sicer tako, da je bila spodkopana varnost delavcev.

17Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je v letu 2024 druga toženka začela v povečanem številu sama zaposlovati delavce VTV, tožnik se je na razpise tudi prijavil, a ni bil izbran. Prva toženka mu je 29. 11. 2024 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je 11. 11. 2024 sklenila z drugo toženko kot edinim svojim naročnikom sporazum o prenehanju veljavnosti Okvirnega sporazuma za napotitev delavcev uporabniku, saj se je pri drugi toženki bistveno spremenil obseg in način zagotavljanja kadra pri izvajanju pristaniške dejavnosti. Tožniku in ostalim delavcem, ki so še ostali pri prvi toženki, ta zato ne more več zagotavljati dela, saj bo od 1. 1. 2025 v celoti ostala brez naročil in potrebe po delovni sili. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se napotitev lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku (tudi v primeru, če ima z agencijo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kot jo je imel tožnik), zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku (k drugi toženki).⁷ Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da je prva toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, a je pravilno štelo, da to ne vpliva na razmerje med tožnikom in drugo toženko in posledično na odločitev o njegovih pravicah v tem sporu. Ključno je namreč, da se je zaradi zlorabe agencijskega (in s tem tudi tožnikovega dela) štela za tožnikovo dejansko delodajalko druga toženka. Pritožbeno sodišče še pripominja, da sosledje dogodkov zgolj dodatno potrjuje zlorabo agencijskega dela na škodo tožnika, saj je podaja odpovedi iz poslovnega razloga sledila neposredno odločitvi druge in prve toženke o prenehanju njunega poslovnega sodelovanja. Zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja s tožnikom druga toženka ni zatrjevala.

18Pritožbeno sodišče zaključuje, da je iz celokupa zgoraj obrazloženih ugotovitev razvidna zloraba instituta agencijskega dela. Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS).

19V petem odstavku 5. člena Direktive je državam članicam naložena jasna, natančna in brezpogojna obveznost, da z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab, katerih namen je obiti določbe Direktive. Podobno tudi uvodna izjava 21 Direktive določa, da bi države članice morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitev obveznosti iz Direktive. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku (prim. C‑681/18).⁸ To je namen, ki ga je z uporabo opisanega modela agencijskih delavcev, ki so opravljali delo VTV, druga toženka ob sodelovanju z agencijami (vključujoč prvo toženko) na škodo agencijskih delavcev zaobšla. Zavrniti je treba pritožbeno navedbo, da je takšna sankcija prestroga in da posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS; ta namreč ne varuje takega ravnanja gospodarskih subjektov, ki predstavlja zlorabo in nedopustno posega v pravice drugih, zlasti delavcev kot šibkejše stranke. Stvarno upravičen in legitimen je cilj varovanja ustavne pravice delavca do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS ter pravic, ki izhajajo iz Direktive. V okoliščinah primera milejši cilj, za katerega se zavzema druga toženka (njena subsidiarna odgovornost kot uporabnice), ne bi dosegel zadostne ravni varstva pravic tožnika kot dolgoletnega dejanskega delavca druge toženke po tem, ko sta prva in druga toženka nehali med seboj sodelovati v okviru navideznega agencijskega dela. Določba šestega odstavka 62. člena ZDR-1, ki uveljavlja subsidiarno odgovornost uporabnika za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, na noben način ne odpravlja posledic za tožnika po prenehanju sodelovanja med toženkama. Navedene posledice je mogoče sanirati le tako, da se druga toženka šteje za tožnikovo delodajalko že od vsega začetka njegovega dejanskega dela zanjo ter posledično odgovarja v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja kot delodajalka z ugotovitvijo trajanja delovnega razmerja pri njej do sodne razveze in naložitvijo plačila denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Gre za primerno sankcijo, ki v legitimne vidike svobodne gospodarske pobude druge toženke ne posega nesorazmerno.

20Druga toženka v pritožbi nasprotuje odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 5 plač, predvsem s sklicevanjem na stališče, da je v okvir trajanja tožnikove zaposlitve po drugem odstavku tega člena mogoče šteti le obdobje od 1. 3. do 13. 4. 2025 (ko je bil na podlagi sodbe z njo formalno v delovnem razmerju), in ne celotnega obdobja njegovega dejanskega dela pri njej. Takšno stališče je glede na ugotovljene okoliščine v zadevi (zloraba institutov delovnega razmerja na škodo tožnika tako, da ni bil tudi formalno v delovnem razmerju pri drugi toženki, ki je bila njegova dejanska delodajalka) zmotno, sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnikova zaposlitev pri drugi toženki trajala od 28. 3. 2018 dalje. Glede na več kot šestletno zaposlitev pri njej in druge relevantne okoliščine, zlasti dejstvo, da je (enako kot več drugih delavcev) ostal brez zaposlitve zaradi ugotovljenih protipravnih ravnanj na strani toženk, je denarno povračilo v višini 5 plač ustrezno. Dejstvi, da je tožnik relativno mlad (44 let) in da se je v krajšem času zaposlil drugje, sta bili ustrezno upoštevani in ne narekujeta njegovega znižanja. Zavrniti je treba stališče pritožbe, da je tako odmerjeno povračilo kaznovalne narave, z naložitvijo povračila v znesku 12.500,00 EUR pa ji niso bile kršene pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS.

21Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

22Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Druga toženka krije svoje stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

¹ Odločitve VS RS VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 13/2022 idr.
² Natančno kronologijo sodelovanja med prvo in drugo toženko ter tožnikom, opravljanje istega dela kot so ga opravljali delavci pri drugi toženki, način opravljanja dela delavcev na VTV pri drugi toženki idr.
³ Glej na primer Up-645/13 in VSM sodba I Cpg 63/2023.
⁴ VIII Ips 10/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022 idr.
⁵ Prim. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem / [avtorji Sara Bagari ... et. al.], 3. posodobljena in dopolnjena izd., 1. natis, Ljubljana, Lexpera, GV Založba, 2024, str. 408.
⁶ Šlo je za obdobje, preden je prva toženka pridobila status agencije za posredovanje delovne sile. Iz javno dostopnih podatkov AJPES izhaja, da je bila kot taka vpisana v sodni register 22. 10. 2018. Pred tem (od 16. 1. 2017) je bila vpisana kot družba A. d. o. o.
⁷ Prim. citirani Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, str. 408.
⁸ Podobno navaja Darja Senčur-Peček v članku Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava (PID, št. 6-7, 2015), in sicer, da se eden od ciljev Direktive nanaša na agencijsko delo kot na stopnico k redni zaposlitvi pri uporabniku. Ta cilj je dosežen, če se v primeru trajnejše potrebe na strani uporabnika delavec po izteku napotitve zaposli pri uporabniku.