VSM Sodba II Cp 23/2026

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka.

II. Toženka je dolžna plačati tožnici 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

1Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje pravdni postopek ustavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 5.712,24 EUR za čas od 26. 4. 2022 do 27. 4. 2022 (I. točka izreka, odločitev s sklepom). Toženko je zavezalo, da v roku 15 dni tožnici plača 2.191,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 987,73 EUR od 28. 4. 2022 do plačila in od zneska 1.203,47 EUR od 4. 8. 2022 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka bo prvostopenjsko sodišče o (pred)pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper odločitev s sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožnici delno, v višini 50%, priznalo pravico do zavarovalnine. Izpostavlja, da gre za spor iz nezgodnega zavarovanja, kjer je utemeljenost tožbenega zahtevka potrebno presojati izhajajoč iz zavarovalne pogodbe in pripadajočih splošnih pogojev. Po stališču pritožbe pa obravnavani škodni dogodek ne predstavlja nezgode skladno z zavarovalnimi pogoji (prvi odstavek 5. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-96 - v nadaljevanju SP). Pri poškodbi tožnice ob dvigu bremena ni šlo za nenaden dogodek, ki je bil izven njenega hotenega delovanja. Tožnica se je namreč voljno in hote pripravila na dvig agregata. Napačna je tudi razlaga, da je do poškodbe prišlo izven hotenega opravila in volje tožnice, ker ni privolila v nastanek škodne posledice. Toženka sicer ne nasprotuje stališču, da je bilo dejanje v posledici (nastanek poškodbe) neodvisno od volje tožnice, vendar tega splošni pogoji ne določajo kot element pojma nezgode. Že iz primeroma naštetih dogodkov, ki štejejo za nesrečo (drugi odstavek 5. člena SP), je razvidno, da gre za drugačne dogodke od obravnavanega. Slednji ne predstavlja nezgode tudi iz razloga, ker je bila pri tožnici diagnosticirana osteoporoza. V tretjem odstavku 5. člena SP so izrecno določeni posebni pogoji in stanja, ki po SP ne predstavljajo nezgode. V 11. točki citirane določbe pa je izključeno izplačilo zavarovalnine v primeru bolezenskih sprememb na kosteh. V kolikor pride do poškodbe ob bolezenskih spremembah na kosteh, ne gre za nesrečo in kritje po polici za nezgodno zavarovanje ni podano. V obravnavanem primeru pa je tožnica v času škodnega dogodka nesporno trpela za osteoporozo, četudi je bila le-ta diagnosticirana šele po tem dogodku. Toženka je v celoti povzela stališče izvedenca medicinske stroke, da je tožnica zlom ledvenega vretenca L1 utrpela zaradi prekomerne obremenitve sprednjega dela vretenca ob dvigu težjega predmeta, pri čemer je ključno vlogo pri nastanku zloma imela prekomerna krhkost ledvenega vretenca zaradi osteoporoze. Tožnica je torej utrpela osteoporotični zlom vretenca. Izvedenec je nadalje obrazložil, da sta na nastanek poškodbe sočasno vplivala tako delovanje sile teže agregata kot oslabelost (krhkost) vretenca zaradi osteoporoze. Ključno vlogo pri nastanku poškodbe pa je imela prekomerna krhkost ledvenega vretenca. Izrecno je pojasnil še, da predstavlja osteoporoza bolezensko stanje na kosteh skladno s SP. Brez predhodno oslabljenega vretenca zaradi osteoporoze do zloma le-tega pri dvigu konkretnega bremena pri zdravem človeku ne bi prišlo. Poškodba tožnice je bila v posledici osteoporoze tako neizogibna. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca, vendar je ob tem zaključilo, da sta na nastanek zloma v enaki meri vplivala tako bolezenska oslabelost ledvenega vretenca zaradi osteoporoze, kot delovanje zunanje sile ob tožničinem dvigu bremena. Posledično je odločilo, da je tožnica upravičena do sorazmernega dela zavarovalnine, saj gre za kombinacijo nezgode in drugih dejavnikov. Za tak zaključek pa v določbah SP ni imelo pravne podlage. Takšnega razmejevanja SP ne predvidevajo in ne dopuščajo. Skladno z 11. točko tretjega odstavka 5. člen SP je obstoj nezgode v primeru ugotovljenih bolezenskih sprememb na kosteh izključen. Citirana določba je jasna in je ni mogoče interpretirati drugače. Sodna praksa, na katero se opira prvostopenjsko sodišče, pa za konkretni primer ni uporabna, saj se nanaša na drugačne splošne pogoje nezgodnega zavarovanja pri drugi zavarovalnici. Le-ti namreč predvidevajo razmejevanje v primeru vzporednih obolenj, stanj in degenerativnih sprememb, kar pa ni primerljivo s konkretnim primerom, ko v veljavnih SP toženke to ni predvideno. Pravno zmoten je zato prvostopenjski zaključek, da sta na nastanek zloma v enaki meri vplivala bolezenska oslabelost ledvenega vretenca zaradi osteoporoze in delovanje zunanje sile ob tožničinem dvigu bremena, na osnovi česar je tožnici priznan sorazmeren del zavarovalnine v višini 50 %. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne ter ji v roku 15 dni naloži povračilo pravdnih stroškov toženke, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške.

3Tožnica v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

7Toženka s pritožbo sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjskih zaključkov o pravno relevantnih dejstvih pa vendar ne prereka, temveč jih nasprotno tudi sama povzema. Enako velja tudi za stališča izvedenca medicinske stroke, travmatologa (v nadaljevanju izvedenec), na katera se je pri pravni presoji oprlo sodišče prve stopnje. S tem, ko v danih okoliščinah primera vztraja pri stališču, da obravnavani škodni dogodek ne predstavlja zavarovalnega primera skladno s pogodbenimi pogoji in zavarovalno kritje ni podano niti v sorazmernem obsegu, pa uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

8Tožnica v predmetnem postopku uveljavlja plačilo zavarovalnine po polici o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, ki jo je imel v času škodnega dogodka pri toženki sklenjeno tožničin delodajalec (priloga B2). Z nastopom zavarovalnega primera upravičenec pridobi pravico do dogovorjene zavarovalne vsote oziroma zavarovalnine (921. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pojem zavarovalnega primera je opredeljen že v 922. členu OZ. Skladno s citirano določbo mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Definicija zavarovalnega primera v 922. členu OZ pa ne pomeni, da v splošnih pogojih tega pojma ni dopustno formulirati strožje, manj ugodno za zavarovanca oziroma ga ožiti. Predmet zavarovanja pogodbeni stranki namreč določita z opredelitvijo pojma zavarovalnega primera v zavarovalni pogodbi oziroma pripadajočih splošnih pogojih, kot smiselno navaja tudi pritožba. Zraven zakonskih določb zavarovalna pogodba in splošni pogoji skupaj tvorijo relevantno materialnopravno podlago,¹ v okviru katere je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je prišlo do zavarovalnega primera, to je realizacije rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba.² V danem primeru pa je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno prišlo do zaključka, da se je, sicer zgolj v sorazmernem obsegu (50%), uresničil zavarovalni primer skladno z veljavnimi pogodbenimi pogoji.

9Kot pojasnjeno že zgoraj, je nesporno, da je do škodnega dogodka prišlo 3. 8. 2021, ko je bila tožnica (trgovski poslovodja) v skladu z navodilom oziroma na zahtevo delodajalca, zaradi zagotovitve normalnega delovnega procesa v poslovi enoti ob napovedanem izpadu elektrike, primorana dvigniti 25 kg težak agregat in zaboja, v katerem je bil shranjen. Ob dvigu agregata jo je v hrbtenici nenadoma močno zaskelelo in zabolelo tako, da se je omotična zgrudila na tla. Po opravljeni diagnostiki se je izkazalo, da je utrpela zlom levega ledvenega vretenca (L1) ter da je bila v času škodnega dogodka pri tožnici (gotovo v enakem obsegu, kot ob postavitvi diagnoze mesec dni kasneje) že prisotna osteoporoza, čeprav le-ta pri njej predhodno ni bila diagnosticirana in se tožnica tudi ni zdravila zaradi te bolezni.

10Sicer drži, kot navaja pritožba, da je tožnica po stališču izvedenca utrpela tipični osteoporotični zlom prvega ledvenega vretenca. Do tega je prišlo zaradi prekomerne obremenitve sprednjega dela vretenca ob dvigu težjega predmeta, pri čemer je ključno vlogo pri nastanku zloma imela prekomerna krhkost vretenca zaradi osteoporoze. Pri zdravih osebah z normalno čvrstostjo vretenc tovrstni zlomi pri dvigu predmeta primerljive teže namreč ne nastanejo. Prezre pa pritožba, da sporni zlom ni nastal zgolj kot posledica pri tožnici prisotne osteoporoze. Izvedenec, pisno mnenje katerega je toženka v celoti sprejela in tudi po ustni dopolnitvi nanj ni imela pripomb, je namreč pojasnil, da je v obravnavanem primeru sicer šlo za tipičen osteoporotični zlom, vendar pa ta ni nastal zgolj zaradi krhkosti vretenca, ampak tudi zaradi dodatnega učinkovanja zunanje sile ob dvigu težjega predmeta. Po stališču izvedenca sta na nastanek zloma v konkretnem primeru v enaki meri vplivala tako bolezenska oslabelost ledvenega vretenca zaradi osteoporoze, kot delovanje zunanje sile ob tožničinem dvigu težjega predmeta. Ob tem pa ni mogoče prezreti še pojasnila izvedenca ob ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo 3. 9. 2025, da bi se tožnica lahko izognila zlomu zgolj na način, da ne bi dvignila agregata, ter da je invalidnost v celoti posledica poškodbe, ki jo je utrpela tožnica. Sama osteoporoza, dokler ne pride do zloma, namreč ne povzroča invalidnosti. Pri napredovanju osteoporoze sicer lahko pride do zloma tudi povsem spontano (vretence se sesede zaradi lastne teže brez zunanjega dejavnika), vendar zaradi delovanja zunanjega dejavnika v obliki dviga težjega predmeta v konkretnem primeru temu ni bilo tako.

11Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila. Šlo je torej za vpliv predmeta na oškodovančevo telo, ki je primerljiv z udarcem predmeta, ki je v drugem odstavku 5. člena SP, kjer so nezgode le primeroma naštete, izrecno opredeljen kot nezgoda.³ Ta dogodek pa je sodišče prve stopnje, sklicujoč se tudi na vsebinsko sorodno zadevo iz sodne prakse (VSL sodba II Cp 1861/2016 z dne 11. 1. 2017),⁴ pravilno opredelilo kot zunanji dogodek, ki je krit z zavarovalno pogodbo. Ob tem je tehtno izpostavilo tudi, da je nastop zavarovalnega primera le redko posledica golega naključja in (tudi) zavarovanec skoraj vedno v določeni meri prispeva k uresničitvi nevarnosti⁵ (tožnica je v danem primeru voljno pristopila k dvigu agregata). Ključno pa je vendar le, da nezgoda ni bila namerno povzročena (975. člen OZ), da so bile njene posledice neodvisne od volje zavarovanke in ni pristala nanje⁶ ter da tak dogodek ni izključen po zavarovalni pogodbi oziroma splošnih pogojih. V predmetnem postopku je toženka tudi sama pritrjevala dejstvu, da tožnica obravnavanega škodnega dogodka ni povzročila namenoma. Zmotno pa je njeno prepričanje, da je obravnavani škodni primer izključen iz zavarovanja.

12V 11. točki tretjega odstavka 5. člena SP so bolezenske spremembe na kosteh res opredeljene kot posebni pogoj ali stanje, ki po SP ne predstavlja nezgode. Drži sicer tudi, kot je potrdil izvedenec, da osteoporoza predstavlja bolezensko stanje na kosteh v smislu SP. Spregleda pa toženka nadaljnje pojasnilo izvedenca, da posledica obravnavanega škodnega dogodka ni osteoporoza,⁷ temveč zlom predhodno bolezensko oslabljenega ledvenega vretenca. Z ozirom, da je po jasnih stališčih izvedenca zlom ledvenega vretenca L1 pri tožnici zgolj deloma (50%) v vzročni zvezi z dogodkom, ki ga je po SP mogoče opredeliti kot nezgodo (delovanje sile na telo tožnice ob dvigu akumulatorja), deloma (50%) pa je nastanku poškodbe botrovala bolezenska oslabelost vretenca zaradi osteoporoze, pa je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo zavarovalnino zgolj v sorazmernem obsegu (50%). Veljavni pogodbeni pogoji sicer ne predvidevajo razmejevanja vzrokov nastalih škodnih posledic ter priznanja zavarovalnine le v sorazmernem obsegu, v kolikor so te poškodbe posledica nezgode, kot jo opredeljujejo ti pogoji. Vendar pa to ne pomeni, da zavarovanec nima pravice do sorazmernega dela zavarovalnine. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, kot v obravnavanem primeru, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera (v danem primeru poškodba, ki je posledica nezgode po 5. členu SP). V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov.⁸ V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje to storilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke, ki je zlom ledvenega vretenca pri tožnici v enaki meri pripisal tako delovanju sile na telo tožnice ob dvigu bremena, kot krhkosti vretenc zaradi pri tožnici prisotne osteoporoze. Posledično je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo sorazmerni del zavarovalnine v višini 50%, pri čemer se v tej zvezi niti ni sklicevalo na sodbo VSL II Cp 1861/2016, kot zmotno meni pritožba.⁹

13Tudi v kolikor pritožnica meni, da je dvig oziroma držanje bremena ter s tem povezane kretnje oškodovanca, že na podlagi dikcije 5. člena SP izključen iz zavarovanja, pa ji velja pojasniti, da je potrebno v danem primeru v luči 83. člena OZ¹⁰ nejasna določila, ki bi dopuščala več različnih interpretacij, tolmačiti v korist zavarovanke. Povedano drugače, v kolikor bi imela toženka namen iz zavarovalnega kritja izločiti škodne posledice, ki so lahko posledica dviga oziroma držanja težjega bremena oziroma bremena določene teže, bi morala to skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 521. člena Zakon o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1)¹¹ v SP posebej predvideti.¹² Tega pa toženka, nasprotno kot velja za okoliščine, naštete v tretjem odstavku 5. člena SP, ni storila.

14Toženka tožnici z izpodbijano sodbo priznane zavarovalnine po višini ne prereka, prav tako pa ne oporeka ugotovljenemu trenutku nastanka plačilne zamude. Z oziroma, da uradni preizkus zadeve pokaže, da je prvostopenjska odločitev tudi v tem delu pravno pravilna, je sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

15Glede na pritožbeni neuspeh toženka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

16Tudi o stroških odgovora na pritožbo mora sodišče odločiti v skladu s 154. členom ZPP. V okoliščinah konkretnega primera je tožnica v odgovoru na pritožbo skrbno in utemeljeno razlagala pogodbene in zakonske določbe (OZ, ZZavar-1). Kot je sodišče druge stopnje opozorilo, se glede razlage pogodbenih pogojev uporablja tudi 83. člena OZ, kar pomeni ugotavljanje prave in resnične pogodbene volje, zato so te navedbe v odgovoru na pritožbo pomembne. Kot potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP) se tožnici skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznajo stroški njene pooblaščenke, in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo po 1. točki tar. št. 22 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po prvem odstavku 13. člena OT znaša 225,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 4,50 EUR za materialne stroške v pavšalni višini po tretjem odstavku 11. člena OT ter 50,49 EUR kot 22% DDV na opravljene storitve po drugem odstavku 2. člena OT. Pritožbeni stroški tožnice tako skupaj znašajo 279,99 EUR in jih ji v roku 15 dni more povrniti toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

¹ Pravilo popolne odškodnine in v tem okviru teorija jajčne lupine (egg shell rule), po kateri je oškodovanec upravičen do celotne škode ter ga je treba jemati takega, kot je, v zavarovalnem primeru posledično ni uporabljivo (tako tudi VSL sodba II Cp 2287/2018 z dne 13. 3. 2019).
² Tako tudi VSL sodba II Cp 1059/2014 z dne 12. 11. 2014.
³ Tako tudi VSL sodba II Cp 1861/2016 z dne 11. 1. 2017.
⁴ Tožnik je viličarja zaradi popravila nagnil v stran in ga držal z levo roko (kar je bilo voljno ravnanje zavarovanca, enako kot v obravnavani zadevi dvig agregata), ob tem pa je iznenada začutil močno bolečino vzdolž hrbtenice do mednožja. Sodišče je v tej zadevi presodilo, da je šlo za dogodek, ki je bil v posledici neodvisen od zavarovančeve volje, na njegovo telo pa je deloval od zunaj. Šlo je torej za vpliv predmeta na oškodovančevo telo (kot npr. udarec s predmetom, ki je v drugem odstavku 5. člena splošnih pogojev izrecno opredeljen kot nezgoda), kar pa predstavlja zunanji dogodek, krit z zavarovalno pogodbo.
⁵ Tako tudi VSL sodba II Cp 1059/2014 z dne 12. 11. 2014.
⁶ Navedeno velja sploh, ko tožnica v času škodnega dogodka ni vedela, da je pri njej prisotna osteoporoza, na osnovi česar bi lahko sklepala, da se ob dvigu težjega predmeta lahko poškoduje.
⁷ Po 11. točki tretjega odstavka 5. člena SP nezgode v smislu SP ne morejo predstavljati bolezenske spremembe na kosteh. Iz citirane določbe pa ne izhaja, kot to želi prikazati pritožba, da so iz zavarovalnega kritja izključene vse škodne posledice, ki so nastale ob prisotnosti bolezenskih sprememb na kosteh, četudi so deloma posledica nezgode, kot jo opredeljujejo SP (zavarovani rizik).
⁸ Tako tudi VSL sodba II Cp 2287/2018 z dne 13. 3. 2019.
⁹ Na VSL sodbo II Cp 1861/2016 se je sodišče prve stopnje sklicevalo le pri presoji, ali je učinkovanje sile ob dvigu akumulatorja na telo tožnice mogoče opredeliti kot nezgodo po 5. členu SP.
¹⁰ 83. člen OZ: "Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke."
¹¹ 2. točka prvega odstavka 521. člena ZZavar-1: "Če zavarovanje krije nevarnosti v Republiki Sloveniji, zavarovalna pogodba obsega zlasti določbe o: dogodkih, z nastopom katerih nastane obveznost zavarovalnice opraviti izpolnitev na podlagi zavarovalne pogodbe, in primerih, v katerih je zaradi posebnih razlogov obveznost zavarovalnice izključena."
¹² Tako tudi VSL sodba II Cp 1861/2016 z dne 11. 1. 2017.