VSRS Sklep I Up 67/2026

I. Pritožba se zavrže.

II. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2069/2025 z dne 19. 1. 2026 začne za pritožnico teči z dnem vročitve tega sklepa.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo 2. točko izreka odločbe Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, št. 410-36/2023-1542/39 (15-01) z dne 9. 11. 2025, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za dodelitev denarnega nadomestila za zasebno nastanitev za družinske člane, ter 3. in 4. točko izreka v njunem implicitnem zavrnilnem delu, ki se nanaša na zavrnitev priznanja tožniku višjega denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025 (nad 214,29 EUR za celotno obdobje in nad 71,43 EUR mesečno), ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Sodišče je delno ugodilo tudi predlogu za izdajo začasne odredbe in toženki do pravnomočne odločitve v tej zadevi naložilo, da tožniku za obdobje od 6. 8. 2025 do 5. 11. 2025 izplača, poleg že priznanega zneska nadomestila po izpodbijani odločbi, še razliko v višini 422,66 EUR na mesec (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2Toženka je zoper navedeno sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) vložila pritožbo in v njej predlagala, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnik se je v odgovoru na pritožbo strinjal z razlogi izpodbijane sodbe.

K I. točki izreka

4Pritožba ni dovoljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo zakonitost upravne odločbe, s katero je navedeni urad odločil o tožnikovi pravici do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev iz 2. točke tretjega odstavka 90. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z njegovim upravičenjem do tega nadomestila tudi za družinske člane (97. člen ZMZ-1). Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, vložena pritožba ni dovoljena ne na podlagi specialne ureditve sodnega varstva v 70. členu ZMZ-1, niti na podlagi splošne ureditve pravice do pritožbe v upravnem sporu v 73. členu ZUS-1.

6ZMZ-1 v petem odstavku 71. člena določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Navedeni zakon v 70. členu tako posebej določa, da je zoper odločbo pristojnega organa mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče v petnajstih dneh od vročitve, zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, pa v treh dneh od vročitve (prvi odstavek). Zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve (drugi odstavek). V četrtem odstavku je določeno še, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče.

7Na podlagi teh določb je razvidno, da je z njimi urejeno sodno varstvo v upravnem sporu tako na prvi kot na drugi (pritožbeni) stopnji. Gre torej za medsebojno povezane določbe, ki jih je treba razumeti na način, da je pritožba na Vrhovno sodišče dopustna v primerih sodb, ki so izdane v zvezi s tožbami zoper upravne akte iz prvega in drugega odstavka navedenega člena.

8Za obravnavano zadevo, v kateri je bila izpodbijana upravna odločba, je zato pomembno, da se tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ (posledično pa tudi pritožba zoper sodbo, s katero sodišče odloči o izpodbijani odločbi) nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ".

9Da je pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite, potrjuje tudi sistematika zakona. Določbe 70. člena ZMZ-1 so namreč umeščene v peto poglavje tega zakona, ki sledi poglavjem o priznanju mednarodne zaščite in poglavju o postopkih (tretje in četrto poglavje zakona). Ob tem je razviden zakonodajalčev namen, da vzpostavi neomejeno pritožbo na Vrhovno sodišče zaradi pomena človekovih pravic le v postopkih, v katerih se prosilcem za mednarodno zaščito v povezavi z načelom nevračanja zagotavlja varstvo pred hudimi kršitvami človekovih temeljnih pravic, tudi tistimi, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).

10Na drugačno razlago ne more vplivati določba šestega odstavka 71. člena ZMZ-1, po kateri lahko v postopku sodnega varstva po tem zakonu urad¹ zastopa tudi javni uslužbenec, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, pod pogojem, da ima vsaj pet let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite in ga za zastopanje pooblasti generalni sekretar Vlade Republike Slovenije. V navedenem členu so predpisana pravila postopka, torej to, kdo je upravičen zastopati toženo stranko pred sodiščem. Slednje pa ne posega v določbe o sodnem varstvu iz 70. člena ZMZ-1 in s tem tudi ne v pogoje za dopustnost pritožbe na Vrhovno sodišče.

11Glede na navedeno v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ni odločba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1, zato tudi pritožba zoper sodbo v tem primeru nima podlage v četrtem odstavku istega člena. Vsebinsko obravnavanje vložene pritožbe pa ni mogoče niti na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1, po katerem je zoper sodbo dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje namreč ni odločalo v subsidiarnem upravnem sporu, v katerem bi sprejelo eno od odločitev iz 66. člena ZUS-1, pač pa v upravnem sporu o zakonitosti upravne odločbe. Vendar v njem odločbe s sodbo ni spremenilo (na podlagi drugačnega ugotovljenega dejanskega stanja), ampak je ugodilo tožbi tako, da je izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

12To pomeni, da pritožba v tej zadevi ni dovoljena in da je drugačen pravni pouk v sodbi napačen. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v okviru predhodnega preizkusa prejeto pritožbo zavrglo.

K II. točki izreka

13Odločitev v tej točki temelji na ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča, da stranki zaradi napačnega pravnega pouka v sodbi ne smejo nastati negativne posledice. Zaradi tega stranka, ki bi v zvezi s sodbo sicer imela možnost vložiti predlog za dopustitev revizije, to lahko stori, pri čemer začne zakonski rok za njegovo vložitev teči po vročitvi sklepa o zavrženju pritožbe.²

¹ Kot izhaja iz 27. točke 2. člena ZMZ-1, gre za Urad Vlade Republike Slovenije, pristojen za oskrbo migrantov.
² Glej npr. sklepa I Up 151/2021 z dne 12. 1. 2022 in I Up 56/2024 z dne 3. 4. 2024.