97. člen ZMZ-1

Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja. Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov. Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko. Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, po

Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1. Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljen

Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije. Te ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba. Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. Določilo tretjega odstavka ureja institut "podaljšanja" obdobja upravičenosti do denarnega nadomestila, to podaljšanje pa se sistemsko nanaša na obdobje upravičenosti iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1.

V konkretni zadevi je zadevi je pomembno, da tožeča stranka ni zatrjevala in tudi ni poskusila dokazati, da je do nakazila zaostalih štipendij prišlo zaradi nedopustne zamude v izplačilih štipendije, zaradi katere tožniki ne bi smeli biti na slabšem glede upravičenosti do denarnega nadomestila. Tožnica je svoj zahtevek za dodelitev denarnega nadomestila vložila osebno dne 1. 2. 2017, kar med strankama ni sporno, zato je tožena stranka pravilno upoštevala med lastnimi dohodki družine tudi izplačane dohodke iz naslova štipendij, vključno z dohodki, ki jih je tožničina družina iz naslova zaostalih štipendij za preteklo šolsko leto 2015/2016, prejela izplačane v mesecih november in december 2016 ter januar 2017, to je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožničinega zahtevka z dne 1. 2. 2017.

Na podlagi obrazložitve izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa je mogoče opraviti natančen preizkus načina izračuna lastnih dohodkov za družino tožnice, zaradi česar je smiselno izraženi očitek absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka neutemeljen. Toženi stranki poleg tega ni mogoče očitati, da je v odločbi neresnično zapisala, kakšni so bili lastni dohodki družine, saj so vsi prejemki razvidni iz predloženih bančnih izpiskov, ki se nahajajo v upravnem spisu. Tožnica pa v tožbi smiselno priznava, da jih je družina prejela, ko pojasnjuje in našteva, za katere dohodke gre. Prvega odstavka 12. člena ZUPJS, ki taksativno našteva vse dohodke, ki se štejejo v upoštevni dohodek, po presoji sodišča ni mogoče razlagati na način, da kakšnega izmed določenih dohodkov pri obračunu ni potrebno upoštevati, saj je zakonska določba jasna in bi drugačna razlaga presegla njen jasen pomen.