UPRS Sodba I U 1544/2023-12

I. Tožbi se ugodi tako, da se 3. točka odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-61/2023/4 z dne 13. 9. 2023 odpravi v njej implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je toženka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do osebne asistence nad 60 ur na teden, in se zadeva v temu obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek upravnega postopka in izpodbijana odločba

1Center za socialno delo Ljubljana (v nadaljevanju CSD) je z odločbo št. 1410-204/2022-31984/6 z dne 31. 1. 2023 odločil, da ima tožnica pravico do 40 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer: 1. storitve, namenjene osebni pomoči uporabnika, 2. spremstvo, 3. pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu in 4. pomoč pri komunikaciji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri CSD po zakoniti zastopnici (materi) vložil vlogo za priznanje pravice do osebne asistence. CSD je nato pridobil izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence. Iz tega izhaja, je tožnik upravičen do 40 ur osebne asistence na teden. CSD je mnenju v celoti sledil, ob navedbi, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev pravice do storitev osebne asistence.

2Zoper izpodbijano odločbo je zakonita zastopnica tožnika vložila pritožbo.

3Toženka je z odločbo št. 14109-61/2023/4 z dne 13. 9. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da se pritožbi tožnika ugodi (1. točka izreka). Odločbo CSD je odpravila (2. točka izreka) in odločila, da ima tožnik pravico do 60 ur osebne asistence na teden za storitve namenjene osebni pomoči uporabnika, spremstvu, pomoči na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu ter pomoč pri komunikaciji (3. točka izreka). Tožnik sam oz. njegova zakonita zastopnica izbereta izvajalca osebne asistence iz registra izvajalcev osebne asistence, ki ga vodi ministrstvo (4. točka izreka), skupaj z izbranim izvajalcem storitev osebne asistence pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev osebne asistence za največ 60 ur na teden (5. točka izreka), se zavezujeta, da bosta polovico zneska denarnega prejemka, ki ga prejema tožnik ali ga bo prejemal v prihodnje zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, nakazala izbranemu izvajalcu storitev osebne asistenc (6. točka izrek). Odločila je tudi, da sta koordinatorju invalidskega varstva na centru za socialno delo in izvajalcu osebne asistence dolžna sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, njen obseg ali obdobja prejemanja storitev in to takoj, ko je taka sprememba nastala ali sta zanjo izvedela (7. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški postopka niso nastali (8. točka izreka).

4Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pridobila novo mnenje strokovne komisije (v nadaljevanju Komisija) o številu ur in o vsebini osebne asistence za tožnika. Glede na mnenje je obseg ur osebne asistence na teden večji, kot je bilo ugotovljeno ob izdaji odločbe CSD in sicer 60 ur na teden, toženka pa zapiše, da je mnenju Komisije v celoti sledila.

5Mnenje in ugotovitve Komisije nato toženka v izpodbijani odločbi povzame v celoti. Med drugim ugotovitev, da pri tožniku gre za intelektualni hendikep. Poleg zmerne motnje v duševnem razvoju ima vedenjske motnje in neopredeljeno epilepsijo, ni sposoben skrbeti zase, nima občutka za čas in predstave o vrednosti denarja in stvari, njegove govorne sposobnosti so osiromašene. Pomoč in nadzor potrebuje pri vseh življenjskih opravilih, pri čemer večje samostojnosti ne more razviti. Povzame tudi zaključek Komisije, da tožnik potrebuje delno pomoč druge osebe pri namestitvi v posteljo in iz postelje, prehranjevanju, pitju, odvajanju urina in odvajanju blata. V celoti potrebuje pomoč pri umivanju in negi obraza, tuširanju, kopanju in umivanju las ter oblačenju in slačenju. Do trikrat na dan potrebuje pomoč pri jemanju zdravil in vsaj enkrat mesečno za obiske zdravstvenih ustanov. Delno pomoč potrebuje pri orientaciji v času, prostoru in okolici, spominjanju informacij in dogodkov iz preteklosti, razumevanju postopkov vsakodnevnih opravil in razumevanju navodil, razumevanju dejstev in informacij ter presojanju situacij v vsakdanjem življenju, prepoznavanju tveganj in nevarnosti, odhodu iz stanovanja in gibanju zunaj stanovanja, hoji po stopnicah, premagovanju arhitekturnih ovir ter sodelovanju v pogovorih. Pomoč v celoti potrebuje pri orientaciji v prostoru in okolici, uporabi javnih prevoznih sredstev, vožnji v osebnem vozilu, branju besedil ter vključenosti v druge oblike dela, več kot štirikrat na teden, za več kot dve uri na dan. Najmanj trikrat tedensko potrebuje pomoč zaradi samopoškodovalnega vedenja, fizičnega ali verbalnega agresivnega vedenja do ljudi ali stvari. Delno pomoč potrebuje pri vključevanju v organizirane prostočasne aktivnosti zunaj doma, do trikrat na teden, za največ dve uri na dan, ter pri vključevanju v druge prostočasne aktivnosti zunaj doma, več kot štirikrat na teden, za največ dve uri na dan. Pomoč v obliki osebne asistence v času aktivnega vključevanja v družbo praviloma potrebuje podnevi. Ugotovljena potreba po pomoči v obliki osebne asistence je v obsegu 60 ur na teden. Zatem toženka sklene, da iz mnenja dveh strokovnih komisij, ki sta obe opravili obisk na domu in preverjali dejansko stanje uporabnika, izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev pravice do osebne asistence po pomoči najmanj 60 ur tedensko.

Tožba

6Tožnik po zakoniti zastopnici zoper izpodbijano odločbo¹ vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Trdi, da izpodbijana odločba ni zadostila osnovnim zahtevam jasnosti, preglednosti in popolnosti odločb. Posledično se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba namreč ni obrazložena skladno s 1. odstavkom 214. člena ZUP. Ugotovitve v obrazložitvi so pavšalne, toženka zgolj prepisuje člene zakona, se sklicuje na mnenje Komisije, obrazložitev je brez subsumpcije dejanskega stanja pod pravno normo, brez dokaznega sklepa, pravno relevantna dejstva za odločanje niso predstavljena, niso podane ugotovitve iz dokaznega postopka. Iz izpodbijane odločbe izhaja samo zaključek iz mnenja Komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika. Ni jasno iz katerega razloga obseg ur osebne asistence ni večji, in zakaj ni priznan celoten sklop storitev. Izpostavi, da je komisija med drugim zaznala tudi potrebo po pomoči v gospodinjstvu in vseh storitvah, ki sodijo v ta sklop, vendar je bilo to bodisi pri izdelavi strokovnega mnenja, s katerim stranke niso bile seznanjene bodisi pri pripravi odločbe, izpuščeno. V odločbi o tem ni obrazložitve. Odločbe se zaradi nejasnosti obrazložitve tako ne da preizkusiti. S tem mu je toženka kršila pravico izjave in do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) ter enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Obrazložitve ne more dovolj substancirano prerekati.

7Tožnik v nadaljevanju obrazloženo pojasnjuje, zakaj standardiziran obrazec, kot edino uporabljeno orodje za ocenjevanje potreb upravičenca do osebne asistence, ne omogoča ugotovitve popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Lahko je le pripomoček. Ne glede na to, je zakonita zastopnica vodjo Komisije opozorila, da predvideva, da bodo razgovor 13. 6. 2023 opravili tako, da bo imela vpogled v obrazec, ki ga izpolnjuje Komisija in v katerem s točkami ovrednotijo potrebe bodočega uporabnika osebne asistence. Želela je, da ne bi, tako kot v postopku pred CSD, prišlo do napačnih ugotovitev sinovega stanja. Žal je bila ostro zavrnjena, obrazec da tudi ni več v uporabi, obstaja novi, v katerega pa ni imela vpogleda. S tem stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke in varstvo pravic stranke (7. in 9. člen ZUP) oz. načelo kontradiktornosti postopka. To predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

8Tožnik še ugovarja neustrezni sestavi Komisije, v katero ni bil pritegnjen strokovnjak s področja zdravstva in njegovih zdravstvenih težav in ne predstavnik uporabnikov po vrsti invalidnosti. Ta je običajno strokovnjak, ki se ukvarja z osebami s posamezno vrsto invalidnosti - v konkretnem primeru motnjo v duševnem razvoju in z osebami tudi vsakodnevno dela. Na sestavo Komisije ni imel pravice do pritožbe. Zato njenemu mnenju ni moč slediti. Poleg tega mu izvedensko mnenje z dne 16. 3. 2023 ni bilo posredovano ne tekom postopka in tudi ni bilo priloženo izpodbijani odločbi. Posledično se ni mogel seznaniti z vsemi ugotovitvami in dokazi, na podlagi katerih je toženka odločala. Zato je kršena pravica do izjave, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kršena pa sta tudi pravici do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) ter enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

9Tožnik sklepno podrobno še utemeljuje, zakaj potrebuje maksimalno število (168) ur na teden osebne asistence. Poudari, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita, odločbo je treba odpraviti, njegovem zahtevku v celoti ugoditi, mu priznati pravico do osebne asistence v največjem obsegu in za vse sklope storitev. Navedeno je pomembno predvsem zato, ker sta CSD in toženka uspela popolnoma izgubiti njegovo zaupanje v nepristranskost pri odločanju glede priznanja pravic. Stališče je namreč v nasprotju z dejanskim stanjem in pravnimi podlagami, odločanje je posledično nepredvidljivo in zanj skrajno neugodno. Iz vseh navedb in dokazil v tožbi in spisu je jasno, da gre v konkretnem primeru lahko za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1. Z dolgotrajnim ponovnim odločanjem prvostopnega organa bo vsekakor utrpel težko popravljivo škodo, ker je od priznanja pravice življenjsko odvisen. Vračanje v ponovni postopek bi celotno odločanje zavleklo v prihodnost ter mu onemogočilo doseči učinkovito sodno varstvo. Podrejeno predlaga, da sodišče zadevo vrne toženki v ponoven postopek, ki naj mu prizna 168 ur osebne asistence na teden.

Odgovor na tožbo

10Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da je v celoti sledila mnenju strokovne Komisije, ki je izvedenski organ. Glede sestave te citira drugi odstavek 21. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA), kjer ni podana zahteva, da mora biti eden od članov komisije, ki konkretno sodeluje pri izdelavi mnenja v posamezni zadevi, strokovnjak s področja zdravstva. Pri podaji mnenja Komisija namreč izhaja iz predpostavke, kakšne so potrebe posameznika, ne kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Pri osebni asistenci je pomemben funkcionalni model invalidnosti, ne medicinski. Različni posamezniki s podobno diagnozo (zdravstvenim stanjem) imajo namreč različne potrebe, zato tudi potrebujejo različen obseg ur storitev osebne asistence oziroma osebne asistence ne potrebujejo v takšni meri, da bi dosegli zakonsko predpisan prag 30 ur osebne asistence tedensko. Pri oceni potreb o obsegu osebne asistence se ne izhaja iz medicinskega modela, ampak sta pomembni oviranost in potrebe upravičence. Komisija zato ni bila napačno sestavljena. Dodatno toženka še poudarja, da je osebna asistenca laična storitev. Storitve, ki se izvajajo kot storitve osebne asistence, niso namenjene nadzoru in vodenju uporabnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Presoja sodišča

11Tožba je utemeljena.

12V postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače (5. člen ZOA²). Tožnik najprej ugovarja, da odločba ni obrazložena in je zato ne more preizkusiti. Ta ugovor je utemeljen.

13Ustava v 25. členu zagotavlja pravico do pravnega varstva. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti.³ Konkretizacijo te ustavne določbe ureja ZUP v 214. členu. Kot pravilno povzema tožnik to določilo v tožbi, mora obrazložitev odločbe vsebovati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

14Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame vsebino pritožbe, citira relevantne zakonske določbe in povzame strokovno mnenje Komisije. Navede, da mnenju v celoti sledi, vendar pa v tem bistvenem delu ne poda argumentov za tako odločitev. Sodišče tako ne more preveriti, kateri razlogi so toženko vodili, da je mnenje v celoti sprejela kot popolno in pravilno. Tožnik utemeljeno opozarja tudi na vsebinske pomanjkljivosti v mnenju, do katerih se toženka v obrazložitvi ni opredelila. Tako izpostavlja, da je Komisija ugotovila (in kar toženka v izpodbijani odločbi povzame), da tožnik potrebuje pomoč pri vseh življenjskih opravilih, kar obsega tudi opravila v gospodinjstvu in druga dnevna opravila (prevoz, nakupi, priprava hrane, hišna opravila, ...), vendar mu osebna asistenca zanje ni bila priznana (ZOA storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih izrecno ureja v 7. členu).

15Obrazložitev odločbe tako glede nepriznane osebne asistence pri opravilih v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih razlogov sploh nima, glede priznanih oblik asistence in števila ur pa ne vsebuje dokazne ocene o izvedenih dokazih in posledično dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka sama. Drži, da ZOA določa obligatorno pridobitev strokovnega mnenja Komisije, a to ne nadomešča argumentacije odločbe, temveč je zgolj dokaz v postopku odločanja. Tega pa je treba ovrednotiti in se do njega opredeliti ter podati jasne razloge o tem, zakaj je mnenje (ne)sprejemljivo in zakaj mu je organ sledil oz. mu ni sledil. V nasprotnem primeru, tako kot v dani zadevi, odločbe ni moč preizkusiti.

16Po določbi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. V skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka vselej podana, če se odločbe ne da preizkusiti. To je samostojna podlaga za odpravo odločbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

17Že ta kršitev je sodišču narekovala odpravo izpodbijane odločbe. Dodaja, da je tudi utemeljen tožbeni ugovor tožnika, da mu je bila kršena pravica do izjave. Toženka bi mu morala še pred izdajo odločbe vročiti vso pridobljeno dokumentacijo, vključno z mnenjem Komisije in ga pozvati, da se glede tega izjavi v razumno postavljenem roku. Le na ta način bi mu bila zagotovljena pravica do izjave oz. kontradiktornosti postopka iz 22. člena Ustave RS.

18Tožnik pa nima prav, da v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOA komisijo sestavljata dva izvedenca z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, na listi pa so strokovnjaki in strokovnjakinje s področja socialnega varstva, zdravstva in predstavniki ter predstavnice uporabnic in uporabnikov po vrsti invalidnosti. ZOA kaj takega ne določa. Kot pravilno citira toženka v odgovoru na tožbo, ZOA v drugem odstavku 21. člena ureja, da je Komisija izvedenski organ, ki deluje v okviru inštituta. Člani izvedenskega organa so strokovnjaki, ki imajo najmanj štiri leta strokovnega in praktičnega znanja s področja invalidskega, socialnega in zdravstvenega varstva. Vsaj en član komisije mora imeti stalno prebivališče v statistični ali sosednji statistični regiji, v kateri ima stalno ali začasno prebivališče uporabnik osebne asistence. Člane izvedenskega organa imenuje upravni odbor inštituta na predlog direktorja inštituta.

19Na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga. Zato je vezano na tožbeni predlog, s katerim tožnik izpodbija 3. točko drugostopenjske odločbe zgolj v delu, v katerem ni uspel, to je v obsegu nepriznane pravice do osebne asistence nad 60 urami tedensko (zahteva 168 ur tedensko). Ker v delu, s katerim mu je bila priznana pravica do osebne asistence v obsegu 60 ur na teden, torej ni tožbe, sodišče izpodbijane odločbe v tem delu ne more odpraviti⁴. Če bi jo, bi s kršitvijo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 kršilo tudi pravico tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Poseglo bi v njegove s (pravnomočno) odločbo pridobljene pravice, ne da bi tako sodno intervencijo zahteval.

20Pri odločitvi in oblikovanju izreka je sodišče tako upoštevalo, da ZOA (kot lex specialis v razmerju do ZUP) v drugem odstavku 20. člena v povezavi s prvim odstavkom istega člena, določa obvezno vsebino vloge. V šestem odstavku 20. člena ZOA pa izrecno določa, da mora organ v odločbi natančno opredeliti vrsto storitev osebne asistence, do katerih je uporabnik upravičen, in obseg, v katerem se zagotavlja osebna asistenca. Glede na tako zakonsko ureditev torej pristojni organ v izreku odločbe navede le priznano število ur osebne asistence na teden. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše števila ur osebne asistence na teden, ki jih upravičenec ne more uspešno uveljavljati, ker do njih ni upravičen.⁵

21V konkretnem primeru je toženka torej odločila, da tožnik do višjega števila ur osebne asistence od 60 ur na teden ni upravičen. V tem implicitno vsebovanem delu je izpodbijana odločba zavrnilna in ker jo tožnik izpodbija zgolj v tem delu, jo je sodišče tudi le v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

22Toženka mora v ponovljenem postopku že glede na potek časa in naravo tožnikovih zdravstvenih težav pridobiti novo strokovno mnenje Komisije. Le tako bodo zajete aktualne potrebe tožnika po osebni asistenci. Pri tem se mora v obrazložitvi nove odločbe jasno opredeliti do mnenja Komisije, navesti, kako je pri določitvi obsega storitev in (morebitnega dodatnega) števila ur upoštevala specifične potrebe tožnika, zlasti pa se izreči tudi glede potreb tožnika po osebni asistenci pri opravilih v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih. Ob tem mora paziti na pravico tožnika do izjave, kot je bilo obrazloženo zgoraj (mnenje Komisije in druga pridobljena dokumentacija morajo biti tožniku vročeni v izjavo pred izdajo nove odločbe). Toženka je v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

23Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in akt v izpodbijanem delu odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24Ni sledilo tožniku, da bi samo odločilo v zadevi. ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi narava stvari in podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o pravici, že zato ne, ker se zdravstveno stanje tožnika spreminja⁶. Poleg tega je toženka v zadevi odločila prvič. Zato sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Pojasnjuje, da je rešitev, ko sodišče odpravi odločbo in jo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, izraz ustavnega načela delitve oblasti, po katerem sodišče le izjemoma v upravni zadevi odloči samo, sicer pa zadevo vrne v odločanje upravnemu organu oz. izvršilni veji oblasti, ki je primarno pristojna za odločanje v upravni zadevi. Tako se udejanja tudi načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP oz. 120. člena Ustave RS.

Stroški

25Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče v primeru, ko tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnik je imel za pooblaščenko odvetnico, zato se mu v skladu s prvim odstavkom 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), skupaj tako v višini 347,70 EUR. EUR. Priznane stroške mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Čeprav tožnik vsebinsko v tožbi napada odločbo CSD in izpodbijano odločbo, sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo 2. člena ZUS-1 lahko predmet odločanja le (drugostopenjska) odločba toženke. Tožnik tudi spregleda, da je toženka odločbo CSD odpravila, torej je ni več.
² Veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe.
³ Primerjaj Odl. US VII, 227, Up-118/95 z dne 11. 6. 1998.
⁴ Čeprav tožnik ob koncu tožbe podrejeno predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, je glede na celoten kontekst tožbe jasno, da zahteva zgolj odpravo v delu, s katerim mu ni bila priznana pomoč v obsegu, večjem od 60 ur tedensko.
⁵ Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 148/2020 s 24. 3. 2021, primerjaj tudi sodbi tega sodišča I U 751/2021 s 25. 5. 2023 in I U 1600/2023 s 3. 7. 2021.
⁶ Kot izhaja iz mnenja Komisije, povzetega v izpodbijani odločbi, tako npr. iz odpustnega pisma Univerzitetne psihiatrične klinike z dne 9. 6. 2023 izhaja, da gre pri vlagatelju za pomembno vedenjsko prizadetost, ki zahteva pozornost in zdravljenje ter sum na psihozo ali drugo nacepljeno psihiatrično bolezen, zaradi katere je prisotno svojsko vedenje ter vdor v osebni prostor drugih oseb. Izstopa potreba po pomoči pri dnevnih opravilih ter rigidno in manj učinkovito mišljenje, pri čemer iz navedenega odpustnega pisma izhaja tudi, da je trenutno osnovno sodelovanje ohranjeno, da je brez znakov dezorganizacije in brez heteroagresije do drugih, da pa je smiselno nadaljnje spremljanje pri specialistu psihiatrije.