21. člen ZOA

Glede nepriznane osebne asistence pri opravilih v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih obrazložitev razlogov sploh nima, glede priznanih oblik asistence in števila ur pa ne vsebuje dokazne ocene o izvedenih dokazih in posledično dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka sama. Drži, da ZOA določa obligatorno pridobitev strokovnega mnenja Komisije, a to ne nadomešča argumentacije odločbe, temveč je zgolj dokaz v postopku odločanja. Tega pa je treba ovrednotiti in se do njega opredeliti ter podati jasne razloge o tem, zakaj je mnenje (ne)sprejemljivo in zakaj mu je organ sledil oz. mu ni sledil. V nasprotnem primeru, tako kot v dani zadevi, odločbe ni moč preizkusiti.

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame vsebino pritožbe, citira relevantne zakonske določbe in povzame izvedensko mnenje komisije. Navede, da mnenju v celoti sledi, vendar pa v tem bistvenem delu ne pojasni, čemu je mnenju v celoti sledila. Sodišče tako ne more preveriti, kateri razlogi so toženko vodili, da je mnenje v celoti sprejela kot popolno in pravilno.

Ob upoštevanju minimalnih standardov iz sodne prakse ESČP na podlagi 8. in 3. člena EKČP v povezavi z načelom socialne države iz 2. člena Ustave in ZUP, ocena dejanskega stanja kot podlage za odločitev, da se tožniku ne prizna 28 ur več osebne asistence v času nočnega počitka, ni bila dovolj kompleksna, skrbna, natančna in celovita, saj tožena stranka ni upoštevala oziroma ni jasno, kako je upoštevala konkretne ugovore pritožnika glede nujne potrebe po osebni asistenci v obsegu 56 ur ponoči. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka zavrnila preostanek zahtevka v obsegu 28 ur osebne asistence do polnega obsega 168 ur na teden in sicer ponoči zaradi psihičnih težav tožnice.

Socialna država je dolžna zagotoviti ogroženemu posamezniku "ustrezno pomoč na način, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo." Gre za zagotavljanje t.i. "življenjskega minimuma za preživetje" posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč. Z načelom socialne države je zavarovan "eksistenčni minimum". "Temeljna značilnost pravic iz sistema socialnega varstva (tudi sistema socialnih pomoči) je njihova subsidiarnost. Posameznik in družina morata izčrpati prav vse možnosti zagotavljanja preživetja z lastnimi močmi. Preden sta lahko upravičena do socialne pomoči, morata uveljaviti vse pravice iz nadrejenega sistema socialnega zavarovanja, izterjati dolgove (npr. preživnino), sprejeti vsako (predvsem plačano) delo in zmanjšati razpoložljivo premoženje. Zato se poudarja, da je sistem socialne pomoči zadnja, varovalna mreža širšega sistema socialne varnosti, ki naj omogoči človekovega dostojanstva vredno življenje. Prav tako je namen socialne pomoči omogočiti ponovno samostojno življenje /.../ Gre za zagotavljanje t. i. življenjskega minimuma za preživetje posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje po

Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica invalidka I. kategorije s priznano 100% telesno okvaro, na invalidskem vozičku in da ima nefunkcionalno levo stran telesa, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.

Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.

Pravilnik o osebni asistenci določa obveznost seznanitve stranke z izvedenskim mnenjem, ne pa tudi njene pravice do izjave o izvedenskem mnenju. Pravilnik pravice do izjave ne izključuje (kar bi bilo v nasprotju z določbami ZUP), ki ga je potrebno uporabiti na podlagi prvega odstavka 5. člena ZOA), le ureja je ne. Sodišče tako meni, da je v zvezi s strankino pravico do izjave potrebno uporabiti ZUP. Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ. Iz odločbe mora izhajati, katera dejstva je organ ugotovil za resnična in na podlagi katerih dokazov. Prav tako se mora opredeliti do vseh izvedenih dokazov, ne pa zgolj, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, do strokovnega mnenja. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče poudarja, da ZOA in na njegovi podlagi izdan Pravilnik res določata obligatorno pridobitev mnenja strokovne komisije, vendar mnenje ne nadomešča odločbe, temveč je zgolj dokaz oziroma eden od dokazov v postopku odločanja, s katerim se ugotavljajo dejstva, na podlagi katerih se izda odločba (prvi odstavek 164. člena ZUP). Pridobitev stro

Iz obravnavane odločbe tako niso razvidni bistveni razlogi za odločitev. Ni pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je organ presodil, da tožnici pripada pravica do osebne asistenca v obsegu 30 ur tedensko in ne do 60 ur tedensko, kakor je v svoji odločbi ugotovil organ prave stopnje. Ravno odločitev toženca, da mimo pritožbe poseže v odločitev organa prve stopnje in tožnici dodeli osebno asistenco v manjšem obsegu, kot je odločil organ prve stopnje, narekujejo konkretizirano obrazložitev razlogov, ki so toženca vodili do zaključka o obsegu pravic tožnice iz naslova osebne asistence. Navedba dejanskega stanja je skopa do te mere, da je pravzaprav izostala.

Tožniku je bilo prvo mnenje komisije vročeno šele z izpodbijano odločbo. V pritožbi je tožnik uveljavljal razloge glede neseznanitve z mnenjem in glede same vsebine tega mnenja. Do teh ugovorov se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil. Skliceval se je le na novo pridobljeno mnenje komisije, ki pa ga ponovno ni dal tožniku v izjasnitev pred izdajo drugostopenjske odločbe. Ker organ tožniku še pred izdajo odločbe ni vročil vsega za odločitev relevantnega procesnega gradiva (mnenji, ocenjevalni obrazec,...) in mu omogočil, da se o njem izjavi, je s tem kršil njegovo pravica do izjave. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD2, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.

O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).

Iz odločbe, ki je predmet odločanja, morajo jasno izhajati razlogi, ki so organ vodili k njegovi odločitvi. Zagotovo iz izpodbijane odločbe ne more izhajati zgolj navedba, da je organ prejel mnenje Komisije iz katerega izhaja, da vlagateljica ni upravičena do osebne asistence, brez razlogov organa za sprejeto odločitev, saj na ta način iz odločbe izhaja, da je torej o vlogi odločila Komisija in ne organ, ki je pristojen odločati.

Dejstvo, da je v postopek odločanja o pravici do osebne asistence pritegnjena strokovna komisija, upravnega organa ne odvezuje dolžnosti, da sprejme konkretizirano odločitev, zanjo navede razloge in opravi zaključek glede ocene vrste in obsega osebne asistence vlagatelja.

Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožečo stranko, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 30 ur osebne asistence manj in zakaj je uporabnik izgubil storitev namenjeno pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih. Upravna organa se nista opredelila do navedb tožeče stranke, da se ji je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, zaradi česar je vložila vlogo na podlagi 22. a. člena ZOA, za povečanje števila ur osebne asistence. Prav tako nista obrazložila zakaj je upravni organ umik vloge zavrgel in nadaljeval postopek po uradni dolžnosti.

Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica hudo obliko epilepsije, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Upravni organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ (zgolj) sklicevala na mnenje komisije, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence. Iz odločb pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik nima pravice niti do 30 ur osebne asistence na teden.

Sodišče izpostavlja tudi, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku. Tožnica namreč ni imela možnosti, izjaviti se o ugotovitvah komisije, saj ji izvid in mnenje navedene komisije, ni bil vročen pred izdajo odločbe, temveč mu je bil (kot to izhaja tudi iz upravnega spisa), vročen hkrati z odločbo organa prve in druge stopnje, torej šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka.

Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnika v pritožbi, vključno z okoliščino, da je bila tožniku že predhodno priznana pravica do 40 ur osebne asistence tedensko. Drugostopenjski organ bi torej moral konkretizirano pojasniti, v čem so se tožnikove potrebe toliko spremenile, da sedaj ne potrebuje več niti 30 ur osebne asistence. Zgolj dejstvo, da je organ skladno z določbami Zakona o osebni asistenci določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje.

Zgolj dejstvo, da je organ, skladno z določbami ZOA, določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožniku pripada pravica do osebne asistence zgolj v obsegu 50 ur na teden, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da mu je bilo predhodno že priznanih 90 ur osebne asistence, saj je v nasprotnem tožniku kršena pravica do izjave, prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.

Upravni organ je tisti, ki je pristojen sprejeti odločitev in jo nato tudi ustrezno obrazložiti. Navedeno velja tudi v primeru, ko je organ na prvi stopnji odločitev o obsegu ur osebne asistence dolžan sprejeti na podlagi mnenja strokovne komisije, ki ima že po samem zakonu naravo izvedenskega mnenja. Strokovna komisija kot strokovno telo pa je organu le v pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, relevantnih za odločitev, ni pa ji dano pooblastilo, da namesto upravnega organa odloči o sami upravni stvari. Zato je dolžan organ v primeru, ko upravna odločba temelji na strokovnem mnenju izvedenskega organa, v obrazložitvi odločbe povzeti vsebino ugotovitev izvedenskega mnenja ter se do mnenja tudi opredeliti in pojasniti, kako so ugotovitve iz izvedenskega mnenja vplivale na odločitev v konkretni zadevi. Mnenje strokovne komisije, pridobljeno v upravnem postopku, predstavlja ključen dokaz o pravno pomembnih dejstvih, ki bi ga upravni organ že pred odločitvijo na prvi stopnji moral posredovati tožniku v izjasnitev, da bi ta lahko, še preden je bilo v zadevi odločeno in so bile torej vse možnosti še odprte, učinkovito zavaroval svoj pravni položaj.