VSL Sodba VII Kp 8671/2023

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

zoper obdolženo A. A., rojena ... v ..., EMŠO: ..., stanujoča ..., s končano fakulteto, predsednica uprave družbe B., ..., po lastni izjavi še neobsojena in ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti,

na podlagi 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je o zasebnem tožilcu trdila oziroma raznašala nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu,

s tem, da je v času od 26. 7. 2022 do 5. 8. 2022 v C., v prostorih družbe B. d.d. za zasebnega tožilca trdila, da je zasebni tožilec podal prijavo na inšpektorat za delo, zaradi česar je dne 26. 7. 2022 prostore družbe D. d.o.o., ki se nahajajo v okviru prostorov družbe B. d.d. tudi obiskal inšpektor za delo, o teh trditvah, ki so se kmalu razširile tudi po celotni družbi, pa je zasebnega tožilca dne 5. 8. 2022 seznanila njegova nadrejena E. E., trditve pa so zasebnega tožilca zelo razžalile in so tudi močno škodile njegovi časti in dobremu imenu,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP mora zasebni tožilec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika.

1Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec F. F. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer potne stroške prič v višini 16,92 EUR, potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je zasebnega tožilca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP ugotovilo bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje kršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Po oceni pritožbenega sodišča je bila zasebna tožba zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 vložena prepozno.

4Kazenski pregon za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve iz prvega odstavka 160. člena KZ-1 se začne na zasebno tožbo (prvi odstavek 168. člena KZ-1). Rok za vložitev zasebne tožbe je določen v prvem odstavku 52. člena ZKP. Za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, je treba zasebno tožbo vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 1996 izhaja, da za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ni odločilno, ali je določen v Zakonu o kazenskem postopku ali v Kazenskem zakoniku. Bistvena je sama narava roka, to je, kakšna pravica se daje z določenim rokom ter kakšne so posledice zamude roka. Rok za vložitev zasebne tožbe ima vse značilnosti materialnega roka. To je namreč rok, v katerem lahko oškodovanec uveljavlja pravico do kazenskega pregona, ki mu jo daje materialni zakon, saj je v KZ-1 določeno, katera kazniva dejanja se preganjajo na zasebno tožbo. Ta rok je prekluziven in z njegovim potekom oškodovanec dokončno izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu. Za računanje materialnih rokov - kdaj začne ta rok teči, kdaj se izteče in kaj vpliva na njegov tek - ne veljajo enaka pravila kot za računanje procesnih rokov. Zatorej določba 88. člena ZKP za računanje roka za vložitev zasebne tožbe ni uporabljiva (kot tudi ni uporabljiva za računanje materialnega roka za zastaranje kazenskega pregona po 90. členu KZ-1). Določba 88. člena ZKP ureja namreč računanje procesnih rokov, ki so določeni za opravo posameznih procesnih dejanj v kazenskem postopku.

5V opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi se zatrjuje, da je zasebnega tožilca o inkriminiranih trditvah obdolženke dne 5. 8. 2022 seznanila njegova nadrejena E. E. Zasebni tožilec je torej po lastnih navedbah za kaznivo dejanje in storilko izvedel 5. 8. 2022. Zasebno tožbo zoper obdolženko za očitano kaznivo dejanje pa je preko svojega pooblaščenca, odvetnika G. G., vložil neposredno pri Okrajnem sodišču v Krškem dne 6. 2. 2023, kar je razvidno iz dohodne štampiljke na zasebni tožbi. Dodatno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe napačno zatrjuje, da je bila zasebna tožba vložena 6. 1. 2023.

6Prvi odstavek 52. člena ZKP določa, da je treba zasebno tožbo vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Začetek teka roka za vložitev zasebne tožbe je torej, glede na takšno zakonsko dikcijo, vezan na dan, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Rok, ki je določen v mesecih, se izteče s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je ta rok pričel teči. V obravnavanem primeru je zasebni tožilec v zasebni tožbi zatrjeval, da je za kaznivo dejanje in storilko izvedel 5. 8. 2022, tega dne je pričel teči šest mesečni rok za vložitev zasebne tožbe. Rok za vložitev zasebne tožbe se je zato iztekel 5. 2. 2023. Napačno je tako stališče sodišča prve stopnje, da rok za vložitev zasebne tožbe prične teči s prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. K temu pritožbeno sodišče pripominja, da tudi rok za zastaranje kazenskega pregona, ki je po svoji naravi ravno tako materialni rok, in je za razliko od roka za vložitev zasebne tožbe tudi urejen v materialnem predpisu v določbi 90. člena KZ-1, začne teči z dnem izvršitve kaznivega dejanja (in ne prvi naslednji dan po dnevu izvršitve kaznivega dejanja), razen v izjemnih primerih, določenih v tretjem odstavku 90. člena KZ-1. Navedeno pa utemeljuje sklep, da materialni rok (ob odsotni drugačni zakonski dikciji) začne teči že z dnem, ko nastopi pravno relevantno dejstvo, od katerega je treba računati takšen rok.

7Ker je bila zasebna tožba vložena pri sodišču neposredno dne 6. 2. 2023, torej en dan po izteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, je bila vložena prepozno. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno štelo zasebno tožbo kot pravočasno, čeprav bi jo moralo po 437. členu v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavreči. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker zasebna tožba ni bila vložena pravočasno, so po 4. točki 357. člena ZKP podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženko zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP), zaradi česar tudi ni presojalo utemeljenosti navedb zasebnega tožilca v pritožbi.

8V posledici sprejete odločitve je pritožbeno sodišče odločilo, da mora zasebni tožilec po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.