VSRS Sodba X Ips 22/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo v delu, ki se je nanašala na obresti v znesku 5.753,43 EUR, ki so bile določene s 1. točko izreka odločbe Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada (v nadaljevanju: toženec), 0042-6052/2016/9 z dne 14. 6. 2018. Ta je z njo med drugim odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljevanju: LB), Glavne podružnice Sarajevo, do tožnice, ki je upravičenka iz naslova izplačila glavnice neizplačanih starih deviznih vlog številka 3625818 in 5049679 v višini 12.186,22 EUR ter obresti v višini 5.753,43 EUR, ki so bile obračunane do dneva izdaja te odločbe, skupaj 17.939,65 EUR (1. točka izreka).

2Toženec je v postopku ugotovil, da je bil imetnik navedenih deviznih vlog A. A., da je stanje na devizni vlogi številka 5049679 na dan 31. 12. 1991 znašalo 71.489,09 DEM, na devizni vlogi številka 3625818 pa 13,42 DEM, da sta ti devizni vlogi na podlagi sklepa o dedovanju, številka 51 VI 8802/15 H z dne 14. 1. 2016, prešli na tožnico v deležu 1/3, to je v znesku 23.829,70 DEM oziroma 4,47 DEM, da sta drugi 2/3 podedovala tožničina otroka B. B. in C. C. ter da glede na določbe Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP) obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe znašajo 5.753,43 EUR.

3Upravno sodišče je toženčevo odločitev glede obračuna obresti potrdilo. Navedlo je, da je toženec od priznanega stanja deviznih vlog na dan 31. 12. 1991 v znesku 23.384,17 DEM za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunal obresti po 6-odstotni obrestni meri v znesku 1.430,05 DEM in za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1998 po 1,79-obrestni meri v znesku 2.559,79 DEM, nato pa je ugotovil stanje na dan 1. 1. 1999 v znesku 12.186,22 EUR in do takrat natekle obresti v znesku 2.039,97 EUR. Za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2015 je obresti obračunal po 1,79-odstotni obrestni meri v znesku 3.708,27 EUR in za obdobje od 1. 1. 2016 do izdaje odločbe po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč v znesku 5,19 EUR.

4Upravno sodišče je presodilo, da obrestne mere, predpisane v 3. členu ZNISESČP, ne pomenijo neutemeljenega razlikovanja med varčevalci v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank, saj gre za v bistvenem različna položaja. Slovenija je na podlagi Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (ZPONDV) prevzela obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, vloženih v bankah na ozemlju Slovenije, v razmerju med banko in Slovenijo. Z uveljavitvijo tega zakona razmerje med banko in varčevalcem ni prenehalo, temveč je ta določil le način izplačila deviznih vlog njihovim imetnikom s strani bank. Drugače pa je po ZNISESČP Slovenija neposredno prevzela obveznost v razmerju do varčevalca. Upravno sodišče je poudarilo, da je pri izplačilu deviznih vlog varčevalcem v domačih podružnicah slovenskih bank šlo za izplačilo v začetku 90-ih let v drugačnih ekonomskih razmerah, kar se odraža tudi v načinu izplačila in obračunanih obrestnih merah. Ker se je razmerje med banko in varčevalcem ohranilo, je tudi razumljivo, da se je za obrestovanje deviznih vlog na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPONDV uporabilo obrestne mere, določene za vezane devizne vloge, povečane za najmanj 0,25 odstotne točke, pri upravičencih po ZNISESČP pa so bile obrestne mere določene na drugačen način.

5Upravno sodišče meni, da ima Slovenija tudi v okviru navodil Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) iz sodbe v zadevi Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, pritožba številka 60642/08, z dne 16. 7. 2014 (v nadaljevanju: zadeva Ališić), dovolj široko polje proste presoje, da upošteva navedene okoliščine in hkrati zagotovi ohranjanje vrednosti deviznih vlog, kar je namen predpisanih obrestnih mer. Po njegovi presoji v 3. členu ZNISESČP predpisane obrestne mere zagotavljajo ohranjanje vrednosti deviznih vlog in so v skladu z navodili ESČP. Dodalo je, da je ESČP v 159. odstavku sodbe v zadevi Ališić določilo le, da je mejna posojilna obrestna mera Evropske centralne banke (v nadaljevanju: ECB), povečana za 3 odstotne točke, primerna obrestna mera za zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne pa za zamudne obresti od neizplačanih starih deviznih vlog. Tožničino sklicevanje na obrestne mere, ki jih LB kot upnica zahteva v postopkih v tujini, pa je popolnoma neutemeljeno, saj sama postavitev zahtevka še ne pomeni, da je LB do te višine obrestnih mer tudi upravičena.

6Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 300/2020-3 z dne 11. 11. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali obrestne mere, predpisane v 3. členu ZNISESČP, predstavljajo neutemeljeno razlikovanje med varčevalci v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank.

7Tožnica (v nadaljevanju: revidentka) je na podlagi tega sklepa vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da obresti, ki ji pripadajo na podlagi odločbe z dne 14. 6. 2018, obračuna po obrestnih merah, ki na podlagi 7. člena ZPONDV veljajo za neizplačane devizne vloge občanov, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki so jih te deponirale pri Narodni banki Jugoslavije in ki se obrestujejo po veljavnih obrestnih merah banke za vezane devizne vloge, povečanih za najmanj 0,25 odstotne točke letno, oziroma podrejeno naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

8Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka

9Revizija ni utemeljena.

10Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Bistvene navedbe strank

11Revidentka meni, da je Upravno sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije (URS)), prepoved diskriminacije (14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP)), pravico do povračila škode (26. člen URS) ter pravico do zasebne lastnine (33. člen URS, 1. člen Protokola št. 1 k EKČP in 17. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah). Tako 7. člen ZPONDV kot 3. ZNISESČP urejata bistveno podobna položaja, a obresti, ki pripadajo imetnikom neizplačanih deviznih vlog, shranjenih pri slovenskih bankah, urejata različno. ZPONDV se nanaša na devizne vloge, shranjene na ozemlju Republike Slovenije, ZNISESČP pa na devizne vloge, shranjene pri podružnicah LB Sarajevo oziroma Zagreb, torej zunaj ozemlja Slovenije. Revidentka v zvezi s tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-300/97 z dne 12. 11. 1998.

12Trdi, da je 1035. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določal, da so imeli varčevalci pravico zahtevati vrnitev deponiranih denarnih sredstev, ki jih je banka prejela v razpolaganje, in sicer pod pogoji, določenimi v pogodbi. Račun denarnega depozita je namreč račun na vpogled, zato ima njegov deponent ob vsakem času pravico razpolagati z delom ali celotnim saldom. To pa je bilo njej in ostalim varčevalcem, ki so imeli stare devizne vloge deponirane zunaj ozemlja Republike Slovenije, zaradi političnih in gospodarskih razmer onemogočeno. Zato možnosti zahtevati izplačilo starih deviznih vlog v času "drugačnih ekonomskih razmer" (25 let) ni imela. Tako je sklicevanje na drugačne ekonomske razmere, zaradi katerih naj bi imeli varčevalci slovenskih bank na ozemlju Republike Slovenije ugodnejše pogoje za izplačilo starih devizni vlog kot varčevalci zunaj njenega ozemlja, v nasprotju z načelom enakosti. Upravičen razlog za diskriminacijo ni podan. Revidentka je prepričana, da Upravno sodišče razlikovanje med varčevalci v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank napačno utemeljuje tudi na podlagi različnega položaja varčevalcev, ki naj bi izhajal iz prevzema izpolnitve obveznosti v primeru varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo. Zakonodajalec je v skladu s 5. členom ZNISESČP sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog res reševal s pomočjo instituta prevzema izpolnitve iz 434. člena Obligacijskega zakonika (OZ), a to ne bi smelo ustvarjati bistveno drugačnega položaja za varčevalce, ki so imeli stare devizne vloge v slovenskih bankah zunaj ozemlja Republike Slovenije. Prevzem izpolnitve namreč pomeni, da se tretja oseba zaveže izpolniti obveznost, ki je nastala med drugima strankama, kar izhaja tudi iz sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 297/2014, točka 12). Med prevzemnikom in upnikom se pravno razmerje neposredno ne ustvari, prevzemnik mora izpolnitev opraviti, kot se ta glasi, zaradi prevzema izpolnitve pa ne sme priti do vsebinske spremembe obveznosti.

13Revidentka opozarja, da mora Republika Slovenija v skladu s sodbo ESČP v zadevi Ališić zagotoviti, da so stare devizne vloge izplačane pod enakimi pogoji, kot so veljali za tiste, ki so takšne vloge imeli v podružnicah slovenskih bank na ozemlju Republike Slovenije. Iz te sodbe prav tako izhaja, da se kot primerna višina zamudne obrestne mere določi obrestna mera, ki temelji na mejni posojilni obrestni meri ECB, povišani za 3 odstotne točke, česar pa toženec ni upošteval. Mejna posojilna obrestna mera ECB, povišana za 3 odstotne točke, je namreč za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 znašala v povprečju 20 odstotkov letno, kar pomeni, da je z ZNISESČP določena obrestna mera v višini 6 odstotkov bistveno nižja; za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 je znašala v povprečju 5 odstotkov letno, kar pomeni, da je z ZNISESČP določena obrestna mera v višini 1,79 odstotka prav tako bistveno nižja; za obdobje od 1. 1. 2016 do izplačila pa je znašala 3 odstotke letno, kar pomeni, da z ZNISESČP določena obrestna mera obračunana po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije, ki znaša v povprečju 0,1 odstotka letno, tudi bistveno nižja. Revidentka trdi, da je dejanska neenakost še toliko očitnejša upoštevajoč odločbo o obračunu obrestne mere LB, Glavne podružnice v Zagrebu, z dne 10. 9. 2012. Razvidno je, da LB v sodnih postopkih v tujini za celotno relevantno obdobje terja neprimerljivo višje obrestne mere (v povprečju te znašajo kar 25,5 odstotka) od obresti, ki so bile priznane njej.

14Meni, da mora biti odškodnina takšna, da postane položaj oškodovane osebe takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve, oziroma takšna, da odpravi prikrajšanje. Pravica do povračila škode (popolne odškodnine) je minimum, ki ga mora zakonodajalec upoštevati. Določba 3. člena ZNISESČP pa ne ponuja ustreznega nadomestila (v primerjavi z nadomestilom, ki je zagotovljeno varčevalcem slovenskih bank na ozemlju Republike Slovenije kot neposredno primerljivim subjektom), niti varčevalcem ne zagotavlja ustreznega nadomestila za škodo, ki so jo bili deležni zaradi nezmožnosti razpolaganja z lastnimi denarnimi sredstvi. Ker pa je breme, ki je bilo porazdeljeno med varčevalce v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo nesorazmerno in pretirano, je podana tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

15Revidentka Vrhovnemu sodišču predlaga, da če glede na trenutno veljavne predpise reviziji ne more ugoditi, naj pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti relevantnega dela ZNISESČP.

16Toženec v odgovoru na revizijo poudarja, da je Odbor ministrov Sveta Evrope v sestavi ministrskih namestnikov na svojem 1310. zasedanju 15. 3. 2018 s sprejemom končne resolucije zaključil nadzor nad izvrševanjem sodbe v zadevi Ališić v delu, ki se nanaša na obveznosti Republike Slovenije, da sprejme individualne in splošne ukrepe za zagotovitev izplačil imetnikom neizplačanih starih deviznih vlog. Ugotovil je, da je Republika Slovenija v skladu s prvim odstavkom 46. člena EKČP sprejela vse potrebne ukrepe za popolno izvršitev te sodbe, s čemer je ZNISESČP potrdil kot ustrezen. Pravilno in popolno izpolnjevanje obveznosti je ESČP potrdilo tudi v sklepu v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, številka pritožbe 3461/08, z dne 4. 4. 2017 (v nadaljevanju: zadeva Vehbija Hodžić), in sklepu v zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, pritožba številka 33805/17, z dne 5. 9. 2017 (v nadaljevanju: zadeva Stojan Zeljković). Tako je v prvi navedeni zadevi navedlo, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti domačim organom dopustiti več možnosti proste presoje glede izvrševanja pilotne sodbe, dopustilo možnost, da bodo na podlagi ZNISESČP varčevalci pri sarajevski in zagrebški podružnici LB za obdobje od 1. 1. 1993 dalje prejeli nekoliko nižje obresti kot domači varčevalci, ter ugotovilo, da ta zakon načeloma izpolnjuje merilo vzpostavitve t. i. "enakih pogojev", ki izhajajo iz sodbe v zadevi Ališić.

17Toženec meni, da gre po ZNISESČP za obliko delnega prevzema izpolnitve z namenom, da se varčevalcem zagotovi poplačilo, ki jim omogoča ohranjanje vrednosti njihovih starih deviznih vlog. Glede na teritorialni princip po 19. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) drugačna rešitev niti ni bila mogoča, zato revidentkinega položaja ni mogoče v celoti enačiti s položajem varčevalcev v Republiki Sloveniji. Opozarja, da je bil v skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)) vezan na določbe ZNISESČP.

18Prepričan je, da ne gre za neutemeljeno razlikovanje varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo ter varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank. ZNISESČP je pri obrestovanju starih deviznih vlog do 31. 12. 1992 ubral enak pristop kot ZPONDV, kar pomeni enak položaj kot pri vlogah po ZPONDV, ki so bile izplačane v tistem časovnem okviru. Pri ureditvi obrestovanja v kasnejšem obdobju pa zakonodajalec ni mogel več v celoti slediti ureditvi iz ZPONDV, pri čemer je v predlogu ZNISESČP pojasnil okoliščine in razloge za odstop od te ureditve. Ti so: (1) nacionalizacija Glavne podružnice Sarajevo julija 1993, s čemer je LB izgubila vsakršno vez z novo nastalim subjektom; (2) nerazpolaganje Republike Slovenije z denarnimi sredstvi iz naslova starih deviznih vlog; (3) ZPONDV je predvideval izplačilo v obveznicah ali obrokih, ZNISESČP pa predvideva enkratno izplačilo 30. dan po pravnomočnosti odločbe o verifikaciji; (4) Republika Slovenija je že pred več kot 20 leti prevzela jamstvo za vse stare devizne vloge, položene na njenem ozemlju, v vseh domačih bankah in podružnicah tujih bank brez razlikovanja ter (5) po ZNISESČP gre za prevzem izpolnitve z namenom varčevalcem zagotoviti poplačilo, ki bo ustrezalo ohranjanju vrednosti njihovih vlog, zato je zakon sledil inflaciji v območjih posameznih izvornih valut, medtem ko Republika Slovenija ne prevzema bremena zamude in s tem povezanega kaznovalnega dela zamudnih obresti, kar je stvar razmerja deviznega varčevalca in Glavne podružnice LB Zagreb oziroma Sarajevo.

19Toženec izpostavlja, da tudi iz sodbe ESČP v zadevi Ališić ne izhaja jasno, katera shema naj bi se uporabljala za obresti, natečene po letu 1993. Meni, da oblikovana shema pomeni ustrezno ravnotežje med odločitvijo ESČP ter možnostjo države, da v okviru proste presoje zagotovi odpravo kršitev človekovih pravic na način, ki hkrati upošteva splošni interes skupnosti in potrebo po ohranjanju vrednosti premoženja varčevalcev. Poleg tega priznanje višjih obrestnih mer s funkcijo nadomestila izgubljenega dobička ne bi bilo utemeljeno, saj varčevalci po toliko letih od razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju: SFRJ) ne morejo več imeti legitimnih pričakovanj glede obrestnih mer, določenih v pogodbah. Letna obrestna mera v višini 1,79 odstotka zagotavlja ohranjanje vrednosti stare devizne vloge skozi celo obdobje do uveljavitve ZNISESČP.

20Toženec pritrjuje Upravnemu sodišču in izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, iz katere izhaja, da je treba z novo ureditvijo z namenom "poprave krivic" težiti k določenemu ravnotežju in zlasti paziti, da ne bi bile ogrožene ali prizadete pravice drugih, ki temeljijo na ustavnem načelu socialne države. Zato upoštevanje načela popolne odškodnine ni mogoče, zlasti ne ob upoštevanju dejstva, da so vlagatelji zahtev za verifikacijo zelo pogosto njihovi pravni nasledniki, katerih človekove pravice niso bile neposredno prizadete. Poleg tega je bil položaj upravičencev iz naslova starih deviznih vlog na ozemlju zunaj Republike Slovenije urejen bistveno pozneje, ko je zakonodajalec razpolagal z drugačnimi podatki glede števila upravičencev in finančnih zmožnosti države ter so v državi veljale tudi drugačne ekonomske razmere. Toženec opozarja, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da država ni dolžna zagotoviti, da deponirana sredstva ohranjajo svojo vrednost, ter dodaja, da v tem primeru Republika Slovenija ni izključno odgovorna in da se je sporno vprašanje reševalo tudi v Bosni in Hercegovini.

Presoja Vrhovnega sodišča

21Dopuščeno revizijsko vprašanje pomeni vprašanje, ali je 3. člen ZNISESČP, ki ureja obračunavanje obresti od neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena URS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki.

22Vrhovno sodišče se mora v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja opredeliti do revidentovih navedb o zatrjevani neustavnosti zakona, saj so sodišča dolžna obrazložene trditve o neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijani posamični akt, bodisi obrazloženo zavrniti, če menijo, da so očitki o neustavnosti neutemeljeni, bodisi prekiniti postopek in na podlagi 156. člena URS začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če menijo, da so očitki utemeljeni.

23Ta dolžnost pa ne pomeni, da je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku po uradni dolžnosti dolžno preizkusiti protiustavnost predpisa tudi z vidikov, ki jih revident ne uveljavlja, temveč ostane v okviru revidentovih navedb in v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja. Le izjemoma, če je v okviru revizijske presoje neustavnost zakona, ki ga mora uporabiti, očitna, izhaja iz obveznosti po 156. členu URS, da revizijski postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, saj v skladu z ustavno ureditvijo ne more vede uporabiti zakona, za katerega meni, da je protiustaven.¹ Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ureditev obresti, določena v 3. členu ZNISESČP, ni v očitnem nasprotju s pravico do povračila škode (26. člen URS) ter pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS), zatrjevani poseg v premoženjsko sfero pa sam po sebi še ne pomeni kršitve navedenih ustavnih pravic. Poleg tega revizijske navedbe o kršitvah teh določb Ustave presegajo okvir dopuščenega revizijskega vprašanja. Že sicer relativno splošne revizijske navedbe, da ureditev nasprotuje navedenima ustavnima pravicama, zato ne morejo pomeniti podlage za sklepanje o neustavnosti ZNISESČP.

24Po ustaljeni ustavnosodni praksi splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, bistveno različne pa različno. Pri presoji, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.² Če se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja.³ Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je zato pomembno pravilno določiti predmet pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) - to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.⁴

25Predmeta urejanja po ZNISESČP in ZPONDV sta na prvi pogled enaka: v obeh primerih gre za obračun obresti imetnikom deviznih vlog, ki po razpadu bivše države teh vlog niso mogli dvigniti v skladu z dotedanjo zakonodajo. Vendar pa to še ne pomeni tudi celotnega predmeta pravnega urejanja, saj je ureditev obračuna obresti v pravu vedno vezana na položaj upnika oziroma na njegovo razmerje do dolžnika in je zato lahko le del ureditve tega položaja. Zgolj matematična oziroma tehnična primerjava ureditve obračuna obresti, brez upoštevanja značilnosti tega položaja, bi očitno lahko pripeljala do neutemeljene enake obravnave različnih položajev. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča kot predmet pravnega urejanja treba šteti položaj upnikov v celoti in ne le način obračuna obresti.

26Res je sicer, da ti položaji izhajajo iz zgodovinsko enakega položaja imetnikov deviznih vlog, vendar je na ta položaj bistveno vplival razpad Jugoslavije. Banke, pri katerih so bile deponirane devizne vloge, so se znašle na ozemljih različnih držav, ki so njihov pravni položaj in s tem tudi položaj imetnikov vlog, v nekaterih primerih pa tudi usodo podružnic teh bank na svojem ozemlju, urejale različno. Zato gre tudi po stališčih ESČP pri položaju imetnikov "starih" deviznih vlog za vprašanje državnega nasledstva.⁵ Tako za predmet pravnega urejanja ni mogoče šteti zgodovinsko enakega pravnega položaja varčevalcev, temveč njihove položaje po razpadu Jugoslavije, ki so postali posebej do sprejetja ZNIESČP bistveno različni - kar je v bistvenem tudi razlog, da je bilo ta zakon sploh treba sprejeti.

27Tudi na povsem konkretni ravni je nemogoče spregledati potencialne razlike v kompleksnih položajih, v katerih so se znašli imetniki "starih" deviznih vlog, in jih je zakonodajalec uredil z navedenima zakonoma. Do izplačil in s tem do obračuna obresti je prišlo v različnih časovnih obdobjih in v različnih ekonomskih razmerah, pravni položaj imetnikov starih deviznih vlog pa je bil medtem predmet urejanja različnih pravnih sistemov držav naslednic bivše države in v primeru ZNIESČP tudi pilotne sodbe ESČP. O enakosti oziroma primerljivosti položaja imetnikov "starih" deviznih vlog zato po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati zgolj na podlagi primerjave obračuna obresti.

28Smiselno enako stališče izhaja iz sklepa ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji,⁶ v kateri je ESČP presojalo tudi ustreznost obresti, določenih z ZNISESČP, oziroma njihovo primerljivost z obrestmi po ZPONDV v kontekstu celotne zakonske ureditve oziroma na podlagi celovite presoje izpolnjevanja merila "enakih pogojev" iz pilotne sobe Ališić in drugi proti Sloveniji, in ne zgolj na podlagi načina obračuna oziroma višine obrestnih mer.

29Po presoji Vrhovnega sodišča so položaji varčevalcev v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki jih ureja ZPONDV, ter položaji varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, ki jih ureja ZNISESČP, v delu, kjer ta zakona obračun obresti urejata različno, že v izhodišču neprimerljivi.

30V tem pogledu je najprej treba ugotoviti, da ZNISESČP v prvi alineji prvega odstavka 3. člena za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 določa enako obrestno mero kot prvi odstavek 2. člena ZPONDV. Kakršna koli primerjava med obema zakonoma se torej lahko nanaša le na kasnejše obdobje.

31Na obdobje po 1. 1. 1993 se ZPONDV, kar se tiče obresti, nanaša le v zelo omejenem obsegu, dejansko obrestovanje pa je odvisno od načina (omejenega) razpolaganja imetnikov "starih" deviznih vlog s temi vlogami. Vse oblike delnega razpolaganja (delna izplačila, delna vezava vloge, vrednostni papirji banke ali prenosljive obveznice RS) so usmerjene k zmanjšanju zneskov, ki štejejo za "stare" devizne vloge in s tem k zmanjšanju zneskov, za katere se uporablja obrestna mera, ki jo določa ta zakon. Glede na zakonske rešitve je mogoče zanesljivo sklepati, da je ta obrestna mera v relativno kratkem obdobju veljala le še za manjši del sredstev, ki so ob uveljavitvi zakona predstavljala "stare" devizne vloge, obrestovanje pretežnega in s potekom časa vedno večjega dela teh sredstev pa ni bilo več predmet urejanja tega zakona.

32Poleg tega so bile obrestne mere z ZPONDV določene za obdobje po uveljavitvi zakona, torej "za naprej", in to v zelo negotovih ekonomskih in političnih razmerah.

33Za razliko od tega je ZNISESČP uredil obresti "za nazaj", torej za obdobje pred uveljavitvijo zakona, kar pomeni znane ekonomske razmere, ureditev pa se je v veliki večini nanašala na obdobje, ko obresti po ZPONDV niso bile več relevantne, in to za celotne zneske in za celotno časovno obdobje.

34Predvsem pa je po naravi stvari ena od temeljnih značilnosti obresti, da so v veliki meri odvisne od tržnih in ekonomskih razmer v določenem obdobju in okolju ter vsaj deloma tudi od zakonske ureditve v tem okolju. Da se je ureditev obrestne mere po obeh zakonih nanašala na različna časovna obdobja, ko so se ekonomske razmere po razpadu Jugoslavije hitro in korenito spreminjale, je bilo že obrazloženo. Poleg tega so bile "stare" devizne vloge komitentov glavnih podružnic LB v Sarajevu in Zagrebu deponirane pri bankah, ki so delovale v drugačnem tržnem in ekonomskem okolju kot banke v Sloveniji, bile pa so tudi predmet intenzivnega zakonskega urejanja posameznih držav. Posledično ni mogoče pričakovati, da bi imetniki teh vlog v obdobju do uveljavitve ZNISESČP za svoje vloge prejeli povsem enake obresti kot imetniki vlog v slovenskih bankah. Povedano drugače: enakopravnost varčevalcev po ZPONDV in ZNISESČP že zaradi različnih okolij in obdobij, na katere se nanašajo obrestne mere, ne more pomeniti zgolj matematično enakega obračuna obrestne mere.

35Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je šlo pri ZPONDV za prevzem državnega jamstva za bančne vloge in s tem za suvereno urejanje gospodarskega okolja na ozemlju države, pri ZNISESČP pa za odgovornost Republike Slovenije iz naslova lastništva in upravljanja Ljubljanske banke. Tudi ta okoliščina pomeni različni izhodišči za zakonsko urejanje in potencialno vzpostavlja različna utemeljena pričakovanja imetnikov starih deviznih vlog vsaj glede obresti.

36Že na podlagi teh primerjav je mogoče ugotoviti, da ZPONDV in ZNISESČP urejata različna pravna stanja.

37Ker so bili torej glede na predstavljeno položaji varčevalcev v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki jih ureja ZPONDV, ter položaji varčevalcev v glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, ki jih ureja ZNISESČP, s stališča zakonskega urejanja neprimerljivi, zakonodajalcu obračunavanja obresti za neizplačane devizne vloge tudi ni bilo treba urediti na enak način.

38Vrhovno sodišče pripominja še, da bi celo v primeru, če bi sledili revidentkini tezi o enakosti izhodiščnih položajev imetnikov "starih" deviznih vlog na ozemlju Slovenije in v glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, prišli do primerljivega rezultata. Če namreč za predmet urejanja poenostavljeno štejemo zgolj nominalno določitev obrestne mere za "stare" devizne vloge in zato sklepamo, da je predmet pravnega urejanja v obeh zakonih enak, prav tako ne moremo mimo okoliščin, opisanih v prejšnjih točkah obrazložitve, ki imetnike vlog postavljajo v bistveno različne položaje, ti položaji pa pogojujejo različno zakonsko ureditev obresti. V tem primeru bi bilo torej te okoliščine treba šteti za utemeljene razloge za razlikovanje, sorazmernost sprejetih ukrepov pa v takem primeru izhaja že iz prakse ESČP, kot je obrazloženo v točki 42. te obrazložitve.

39Po presoji Vrhovnega sodišča ne drži revidentkino zatrjevanje, da iz sodbe ESČP v zadevi Ališić izhaja zahteva, da bi morale obresti od neizplačanih starih deviznih vlog po ZNISESČP temeljiti na mejni posojilni obrestni meri ECB, ki se ji dodajo 3 odstotne točke. Takšne zamudne obresti je ESČP določilo le za pravično zadoščenje, prisojeno pritožnikom v zadevi Ališič⁷, v zadevi Hodžić pa se je tudi izrecno sklicevalo na načelo subsidiarnosti, v skladu s katerim je domačim organom treba dopustiti več možnosti proste presoje pri izvrševanju pilotne sodbe.⁸

40Bistvo te revizijske zadeve je vzpostavitev enakopravnosti med varčevalci, ki so imeli devizne vloge pri podružnicah Ljubljanske banke na ozemlju Slovenije z varčevalci, ki so imeli take vloge pri podružnicah iste banke v Sarajevu in Zagrebu, zato pri presoji ni mogoče niti mimo prakse ESČP po pilotni sodbi v zadevi Ališić. V tej sodbi je namreč ESČP določilo tudi merila za njeno izvršitev, med drugim, da mora Republika Slovenija sprejeti vse potrebne ukrepe, da bodo lahko osebe, ki so v enakem položaju kot pritožniki v zadevi Ališić, lahko dobile izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.

41Obveznost iz mednarodne pogodbe, ki jo je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP, njene značilnosti in tudi način njene izvršitve torej izhajajo iz pilotne sodbe ESČP. Odločitve, ki temeljijo na ZNISESČP je zato treba presojati v luči stališč in ugotovitev, sprejetih v pilotni sodbi.⁹ Vendar pa podrobnejše značilnosti obveznosti Republike Slovenije iz pilotne sodbe ESČP ne izhajajo, sodba pa je nedoločna posebej v delu, ki se nanaša na obresti.¹⁰

42Zato je bistvenega pomena, da je ESČP v sklepu v zadevi Vehbija Hodžić ugotovilo, da čeprav je možno, da bodo na podlagi ZNISESČP varčevalci pri sarajevski in zagrebški podružnici LB za obdobje od 1. 1. 1993 prejeli nekoliko manjše obresti kot domači varčevalci, ta zakon načeloma izpolnjuje navedeno merilo iz sodbe v zadevi Ališić, da mora Republika Slovenija sprejeti vse potrebne ukrepe, da bodo lahko varčevalci pri sarajevski in zagrebški podružnici LB dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kot tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Prav tako je ESČP v zadevi Stojan Zeljković ponovilo, da ZNISESČP izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi v zadevi Ališić.¹¹ Poleg tega je Odbor ministrov Sveta Evrope na 1310. srečanju, ki je potekalo od 13. do 15. 3. 2018, dne 15. 3. 2018 sprejel resolucijo, iz katere izhaja, da ZNISESČP zagotavlja izplačilo starih deviznih vlog pod bistveno enakimi pogoji.

43Ker torej 3. člen ZNISESČP po presoji Vrhovnega sodišča očitno ne nasprotuje izpostavljenim določbam URS in EKČP, Vrhovno sodišče tudi ni prekinilo postopka in začelo postopka pred Ustavnim sodiščem.

44Odgovor na revizijsko vprašanje, ali obrestne mere, predpisane v 3. členu ZNISESČP, predstavljajo neutemeljeno razlikovanje med varčevalci v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank, je tako nikalen.

Revizijska presoja v obravnavani zadevi

45V obravnavani zadevi je toženec obresti od revidentkinih starih deviznih vlog obračunal v skladu s 3. členom ZNISESČP. Iz izpodbijane sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je od priznanega stanja deviznih vlog na dan 31. 12. 1991 v znesku 23.384,17 DEM za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunal obresti po 6-odstotni obrestni meri v znesku 1.430,05 DEM in za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1998 po 1,79-obrestni meri v znesku 2.559,79 DEM, nato pa je ugotovil stanje na dan 1. 1. 1999 v znesku 12.186,22 EUR in do takrat natekle obresti v znesku 2.039,97 EUR. Za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2015 je obresti obračunal po 1,79-odstotni obrestni meri v znesku 3.708,27 EUR in za obdobje od 1. 1. 2016 do izdaje odločbe po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč v znesku 5,19 EUR.

46Ker je torej toženec obresti obračunal v skladu s 3. členom ZNISESČP, ki po pojasnjenem ne nasprotuje 14. členu URS, revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

47Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Odločitev senata

48Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 27/2018, točka 10.
² Na primer odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-181/16 z dne 15. 11. 2018, točka 28.
³ Na primer odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-217/14 z dne 7. 2. 2018, točka 10.
⁴ Na primer odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014, točka 7.
⁵ Sodba v zadevi Ališić, točka 83.
⁶ Sklep ESČP z dne 4. 4. 2017, pritožba številka 3461/08, točke 11-13.
⁷ Točka 159 obrazložitve.
⁸ Točka 13 obrazložitve.
⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-850/21-14 z dne 7. 12. 2023, točko 16 obrazložitve.
¹⁰ Prim. dr. Ana Polak Petrič in mag. Marko Matjaš: Izvrševanje pilotne sodbe ESČP v praksi - primer Ališić (devizni varčevalci), Pravosodni bilten 3/2019, str. 51.
¹¹ Točka 16 obrazložitve.