5. člen ZNISESČP

Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.

Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji. Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija za to neobstoječo tožnikovo terjatev skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti. V zvezi s pomisleki Upravnega sodišča, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Republika Slovenija je prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti. Upnica se z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna. Informativni izračun se na (višjo) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša, zato se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo. To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičence

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. Sodba ... za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantna, saj tožeči stranki le nalaga obveznost, da A.A. izplača 106.000,00 CHF, ko bo lahko ponovno razpolagala s predmetno devizno vlogo. Navedena obveznost tožeče stranke ne vpliva na razmerje med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, ki je dolžna tožeči stranki kot imetniku neizplačane stare devizne vloge skladno z določbami ZNISESČP izplačati njegovo terjatev, zmanjšano za naknadna dejanska izplačila iz naslova devizne vloge. Gre za dvostransko razmerje med Republiko Slovenijo ter imetnikom neizplačane stare devizne vloge, ki je nastalo na podlagi določb ZNISESČP in na katero ne vplivajo inter partes razmerja med imetnikom devizne vloge in tretjimi.

Republika Slovenija je prevzela obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb na podlagi ZNISESČP, zato je ne zavezujejo določbe pogodbe o vezavi glede višine obrestne mere. Republika Slovenija je prevzela le obveznost izplačila devizne vloge, v višini na dan 31. 12. 1991. Obresti, ki so predpisane s 3. členom ZNISESČP, so namenjene ohranjanju vrednosti devizne vloge na dan 31. 12. 1991 in ne plačilu za uporabo tujih sredstev, kar je (bil) namen pogodbe o vezavi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski sklad pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne uporabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge, zaradi česar mora pristojni organ za njihovo ugotovitev izvesti ugotovitveni postopek.

Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun. Razlog za prenos deviznih sredstev na enotni privatizacijski račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti.Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d.

Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija?

Upnica se s tem, ko ni vložila ugovora zoper informativni izračun, ni odpovedala zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo, po kateri so ji priznani tudi pravdni stroški, prav tako pa se tudi ni odpovedala izvršilnim stroškom. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP (to je do 4. 7. 2015) že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo.

Po ZNISESČP je bistveno to, da je Republika Slovenija za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, s tem zakonom prevzela poplačilo obveznosti banke do upravičencev oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo (2. člen ZNISESČP). Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. Prenos sredstev ni bil avtomatičen, ampak odvisen od varčevalcev, saj je po predpisih FBiH obstajala možnost izbire med devizno vlogo ali certifikatom.

Republika Slovenija je za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali z ZNISESČP prevzela poplačilo obveznosti Banke do upravičencev oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo. Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), pa ne gre več za devizno vlogo pri banki oziroma (njeni) podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. Slediti tudi ni tožbenemu stališču, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu Glavne podružnice Sarajevo.

Na podlagi napotka ESČP iz zadeve Ališič in drugi (št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014) je zakonodajalec sprejel zakon, po katerem se bo sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal v verifikacijskem postopku s pomočjo instituta prevzema izpolnitve.

Z odlogom odločanja v verifikacijskem postopku do pridobitve podatkov iz BIH, s katerimi niti toženka niti RS ne razpolagata, od česar pa je nedvomno odvisna odločitev o verifikaciji zahtevka varčevalca (torej presoja, ali gre za staro neizplačano devizno vlogo iz 2. člena ZNISESČP ali pa nemara za devizno vlogo, ki je bila upniku že delno ali v celoti izpolnjena) se tako zagotavlja varstvo javnega interesa države pred dvojnimi izplačili. Enostranski postopek, v katerem bi organ odločal o zahtevku varčevalke zgolj na podlagi njenih dokazil brez pridobitve podatkov banke o stanju na računu varčevalke bi namreč pomenil izključitev pravice države RS do nadzora nad uporabo premoženja v skladu s splošnim oziroma javnim interesom (drugi odstavek 1. člena Protokola št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah). Zato ni utemeljen očitek pritožbe o kršitvi pravice do sodnega varstva tožnice oziroma nesorazmernosti posega v njeno pravico do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo predlogu pritožbe, ki je predlagala prekinitev pritožbenega postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti prvega odstavka 20. člena ZNISESČP v povezavi z določbo prve