3. člen ZNISESČP

Po presoji Vrhovnega sodišča so položaji varčevalcev v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki jih ureja ZPONDV, ter položaji varčevalcev v Glavnih podružnicah LB Zagreb in Sarajevo, ki jih ureja ZNISESČP, v delu, kjer ta zakona obračun obresti urejata različno, že v izhodišču neprimerljivi. Na obdobje po 1. 1. 1993 se ZPONDV, kar se tiče obresti, nanaša le v zelo omejenem obsegu, dejansko obrestovanje pa je odvisno od načina (omejenega) razpolaganja imetnikov "starih" deviznih vlog s temi vlogami. Vse oblike delnega razpolaganja (delna izplačila, delna vezava vloge, vrednostni papirji banke ali prenosljive obveznice RS) so usmerjene k zmanjšanju zneskov, ki štejejo za "stare" devizne vloge in s tem k zmanjšanju zneskov, za katere se uporablja obrestna mera, ki jo določa ta zakon. Glede na zakonske rešitve je mogoče zanesljivo sklepati, da je ta obrestna mera v relativno kratkem obdobju veljala le še za manjši del sredstev, ki so ob uveljavitvi zakona predstavljala "stare" devizne vloge, obrestovanje pretežnega in s potekom časa vedno večjega dela teh sredstev pa ni bilo več predmet urejanja tega zakona. Poleg tega so bile obrestne mere z ZPONDV določene za obdobje po uv

V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja. Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekon

Upravno sodišče mora v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku po ZNISESČP, presoditi zakonitost te odločbe glede na določbe tega zakona. Tudi če s tožbo ni uveljavljana nezakonitost izpodbijane odločitve temveč neustavnost zakonske pravne podlage zanjo, se mora Upravno sodišče samo opredeliti do teh tožbenih ugovorov in jih, če meni, da so neutemeljeni, obrazloženo zavrniti. Če pa meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne le Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi 14. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine ter enakost pred zakonom. Ne more pa Upravno sodišče te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, upoštevaje načelo zakonitosti, podlago, da v postopku odločanja o zahtevi za verifikacijo na podlagi ZNISESČP drugače, kot to določa 3. člen ZNISESČP, odloči o obračunu obresti od neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena ZNISESČP, ki je predmet prevzema izpolnitve obveznosti.

V postopku je ostalo nerazčiščeno, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu imela objektivno in upravičeno podlago za razlikovanje med obrestno mero, za katero se je v devetdesetih letih Republika Slovenija zavezala, da bo vračala prvotne vloge (in obresti), in obrestno mero, po kateri je izračunala vračilo stare devizne vloge tožeče stranke v izpodbijanem aktu, ki temelji na ZNISESČP iz leta 2015. Šele, ko bo tožena stranka podala dejanske razloge za različno obravnavanje varčevalcev v smislu objektivne in upravičene podlage morebiti tudi z vidika ekonomske in socialne (proračunske) politike, bo sodišče v upravnem sporu lahko presodilo, ali je to razlikovanje v skladu z s prepovedjo diskriminacije kot splošnim pravnim načelom iz Ustave in EKČP.

Med strankama je sporno le pravno vprašanje, do kakšne obrestne mere na višino glavnice terjatve je tožeča stranka upravičena za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015, upoštevajoč pri tem ZNISESČP v povezavi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališić in drugi. Ker tožena stranka na ugovor neenake obravnave tožnika v ugovoru zoper informativni izračun v izpodbijani odločbi niti v odgovoru na tožbo ni odgovorila je v tem ključnem elementu spora odločba ostala neobrazložena.

Pri izpolnitvi sodbe ESČP ima država oziroma zakonodajelec široko polje proste presoje, tako da lahko lahko upošteva vse politične, ekonomske, socialne in druge okoliščine, pri čemer mora biti presoja zakonodajalca razumno utemeljena, Sodišče sodi, da so razlogi za ureditev v ZNISESČP, ki izhajajo iz obrazložitve k predlogu zakona, razumni in utemeljeni na naravi stvari. Ustreznost sheme poplačila potrjujeta tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018 in ESČP v sklepih z dne 27. 4. 2017 v zadevi št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji) ter z dne 5. 9. 2017 v zadevi št. 33805/17 (Stojan Zeljković proti Sloveniji). Glede na dejstvo, da Ljubljanska banka d.d., Glavna podružnica Zagreb, ne obstaja več, bi bilo nemogoče določiti enak način izplačila za varčevalce podružnice v Zagrebu kot za varčevalce v domačih podružnicah. Poleg tega pa je izplačilo 30. dan po pravnomočnosti odločbe, kot določa prvi odstavek 16. člena ZNISESČP, bolj ugoden način izplačila terjatve varčevalca kot izplačilo v obliki obveznic oziroma obročno izplačilo, kjer je izplačilo razdeljeno na daljše časovno obdobje

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obrestne mere, predpisane po 3. členu ZNISESČP, predstavljajo neutemeljeno razlikovanje med varčevalci v Glavnih podružnicah Zagreb in Sarajevo ter varčevalci v domačih podružnicah slovenskih bank.

Kadar je prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na posebni enotni privatizacijski račun po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Republika Slovenija je prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti. Upnica se z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna. Informativni izračun se na (višjo) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša, zato se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo. To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičence

Sodišče poudarja, da je pri izplačilu deviznih vlog varčevalcev v domačih podružnicah slovenskih bank šlo za izplačilo v začetku devetdesetih let v drugačnih ekonomskih razmerah, kar se odraža tudi v načinu izplačila ter obračunanih obrestnih merah. Ker se je razmerje med banko ter varčevalcem ohranilo je tudi razumljivo, da se je za obrestovanje deviznih vlog na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPONDV uporabilo obrestne mere, določene za vezane devizne vloge, povečane za najmanj 0,25 odstotne točke, pri upravičencih po ZNISESČP pa so bile obrestne mere določene na drugačen način. Po presoji sodišča ima Republika Slovenija tudi v okviru navodil ESČP v sodbi v Zadevi Ališić dovolj široko polje proste presoje, da upošteva navedene okoliščine in hkrati zagotovi ohranjanje vrednosti deviznih vlog, kar je namen predpisanih obrestnih mer. Dokončen upravni akt posega v pravni položaj tožeče stranke le z izrekom upravnega akta, v katerem pristojni upravni organ odloči o predmetu postopka. Na podlagi navedenega sodišče s svojo sodno odločbo ne more nadomestiti manjkajoče odločitve o zahtevku stranke v izreku odločbe, saj brez odločitve upravnega organa v izreku odločbe ni prišlo do

Republika Slovenija je prevzela obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb na podlagi ZNISESČP, zato je ne zavezujejo določbe pogodbe o vezavi glede višine obrestne mere. Republika Slovenija je prevzela le obveznost izplačila devizne vloge, v višini na dan 31. 12. 1991. Obresti, ki so predpisane s 3. členom ZNISESČP, so namenjene ohranjanju vrednosti devizne vloge na dan 31. 12. 1991 in ne plačilu za uporabo tujih sredstev, kar je (bil) namen pogodbe o vezavi.

Upnica se s tem, ko ni vložila ugovora zoper informativni izračun, ni odpovedala zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo, po kateri so ji priznani tudi pravdni stroški, prav tako pa se tudi ni odpovedala izvršilnim stroškom. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP (to je do 4. 7. 2015) že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo.