VSL Sklep II Cp 330/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Prva tožnica kot kreditojemalka in druga tožnica kot porokinja in zastaviteljica sta s toženko leta 2008 sklenili kreditno pogodbo z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe, izbris hipoteke in plačilo domnevno preplačanega zneska kredita. Vložili sta tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo s sklepom z dne 13. 6. 2024, s katerim je do pravnomočnega končanja tega spora zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo.

   Pritožbeni postopek:

2. Zoper sklep se pritožuje toženka in med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje neizpolnjenost pojasnilne dolžnosti ugotavljalo zgolj na podlagi trditev, ni pa izvajalo toženkinih dokazov, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena. Ni pojasnilo pojma zelo velike depreciacije vrednosti domače valute in črnega scenarija. Ni upoštevalo, da so krediti v CHF le majhen delež kreditov pri toženki, kar kaže, da [drugi] potrošniki takih kreditov niso jemali, ker niso hoteli prevzeti tveganj. Ni izkazano, da je bila toženka [subjektivno] slaboverna, da bi namerno prikrila oziroma zamolčala določene informacije. Ugotovitev neopravljene pojasnilne dolžnosti ne pomeni avtomatično, da je bila toženka slaboverna. Tožnici nista izkazali svojega premoženjskega stanja ter vpliva odplačevanja kredita na njune socialne razmere, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo izpolnjenosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.¹ Tožeča stranka ni izkazala, da je sploh preplačala kredit, napačno je izračunala, koliko je že plačala. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati obogatitvene obresti in nadomestilo za uporabo kapitala. Ni se opredelilo do pogoja reverzibilnosti.

3. Tožnici na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

   Uvodno:

5. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku zavarovanja z začasno odredbo. V teh zadevah je treba postopati hitro, začasno odredbo je mogoče izdati tudi brez poprejšnje izjave nasprotne stranke, tako da se kontradiktornost vzpostavi v ugovornem postopku, kar je bilo toženki omogočeno. Odločitev sodišča prve stopnje je obširno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Večkrat zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² ni podana.

6. Neutemeljene, pa tudi nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih ugovornih navedb toženke in da je njene trditve povzelo selektivno (pritožba ne povzame konkretno, katere so te navedbe). Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, sklicevanje na druge vloge v postopku ni upoštevno.

   Glede materialnega prava in sodne prakse:

7. Sodišče mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno. Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU.

8. V Sloveniji se je v zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF in vprašanji, ki so identična tu obravnavanim (ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF; pojasnilna dolžnost banke; pogoji za zavarovanje z začasno odredbo), sodna praksa spreminjala in razvijala. V razvoju sodne prakse je neizogibna časovna točka, ko se zaradi novih spoznanj, premislekov in preudarkov praksa (lahko tudi korenito, diametralno nasprotno) prelomi. V zvezi s krediti v CHF se je to zgodilo v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, ki so bile objavljene že pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki se na to prakso tudi večkrat sklicuje. Pravdnima strankama oziroma pooblaščencema so ta stališča nedvomno dobro poznana, zato jih pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo.

9. Pojem t. i. črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč³ dobro poznan in je sopomenka pojmu zelo velike depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU⁴ in Ustavnega sodišča RS.⁵ Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo pravilne in obširne razloge v 18. do 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10. V novejši sodni praksi se je utrdilo stališče, da se nepoštenost pogodbenega pogoja v potrošniških kreditnih pogodbah z valutno klavzulo presoja upoštevaje določbe Zakona o varstvu potrošnikov,⁶ ki določa, kdaj se pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah štejejo za nepoštene in posledično nične (23. in 24. člen ZVPot).

11. Pritožba navaja, da ugotovitev o neopravljeni pojasnilni dolžnosti sama po sebi še ne privede avtomatično do zaključka o slabi veri toženke in da je na tožnicah trditveno in dokazno breme glede domnevne toženkine nedobrovernosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa ter opombi št. 9 in 10), da je za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni niti jih ni želel.⁷ S trditvami, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena (več o tem v nadaljevanju), kar je vzpostavilo neravnovesje v smislu 24. člena ZVPot, sta tožnici v tej fazi postopka zadostili svojemu trditvenemu bremenu.

12. Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe (ponovitev ugovornih), da je predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen; o tem je sodišče prve stopnje zapisalo pravilne razloge v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi se pritožba konkretizirano ne sooči, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.⁸

    Glede pojasnilne dolžnosti:

13. Pritožba obširno kritizira dejanske zaključke in spoznavni proces sodišča prve stopnje, ki je privedel do ugotovitve, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti. Načeloma ima pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje v fazi odločanja o ugovoru (ko je začasno zavarovanje že odrejeno in torej ni več potrebe po takojšnem ukrepanju) moralo izvesti dokazni postopek, ki bi vključeval tudi zaslišanje prič. Vendar ne drži, da bi sodišče prve stopnje ne izvedlo nobenih dokazov (vpogledalo je listine) in da bi odločitev glede pojasnilne dolžnosti oprlo le na trditve tožnic, ker je upoštevalo tudi trditve toženke (19. in 20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); med drugim se je oprlo na trditev toženke, da ni dajala nikakršnih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tečaja, da ni pričakovala tega, kar se je zgodilo (apreciacija CHF), in o tem ni obveščala tožnic, ker teh informacij ni imela. Nadalje je izpostavilo trditev toženke, da je bila apreciacija CHF zgodovinsko unikaten primer in da zato toženka ni mogla pričakovati znatne in trajne spremembe valutnega tveganja. Glede na takšne trditve je tudi po oceni pritožbenega sodišča verjeten zaključek, da vsa tveganja kredita v tuji valuti tožnicama niso bila predstavljena na ustrezen način.

14. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v pritožbi ne konkretizira, o čem točno naj bi priče izpovedale, tako da trditev o kršitvi pravice do izjave niti ni mogoče preizkusiti.⁹

15. Toženka konkretizirano ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnicama zamolčala poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005, iz katerega izhaja, da je bil švicarski frank v času sklenitve pogodbe na relativno nizkih ravneh in da je bilo pričakovati njegovo apreciacijo; teh zaključkov pritožba ne more omajati z navedbo, da se sodišče prve stopnje »pavšalno« sklicuje na dokumente Banke Slovenije (zgoraj povzeta ugotovitev iz 20. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ni pavšalna) in da je toženka predložila »večje število dokazov« (ni pojasnjeno, katerih). Ugotovitve v zvezi s poročilom Banke Slovenije so tudi odgovor na pritožbene navedbe, da bi tožnici morali dokazati, da je toženka vedela, da so možna nihanja tečajev. Toženka bi se kot strokovnjakinja na področju bančništva mogla in morala zavedati posledic, ki lahko nastanejo za potrošnika v primeru velike spremembe valutnega tečaja CHF¹⁰ in bi morala, če bi spoštovala načeli vestnosti in poštenja ter dobre vere, vse te okoliščine nedvoumno in razumljivo predočiti potrošniku ter ga ustrezno opozoriti na možne posledice sprememb tečajev.¹¹

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morali tožnici dokazati, kaj je toženka vedela o možnih nihanjih tečajev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je varstvo potrošnikov načelo, ki ima v evropskem in posledično slovenskem pravu velik pomen. Nacionalno sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je stranka potrošnik, in evropsko potrošniško pravo uporabiti po uradni dolžnosti. Nacionalno sodišče mora po uradni dolžnosti proučiti nedovoljenost pogodbenega pogoja, če razpolaga s potrebnimi dejanskimi in pravnimi elementi.¹² Poleg tega sta se tožnici v zvezi s tem sklicevali na listino – poročilo Banke Slovenije, za katero ni dvoma, da je toženki moralo biti poznano.

17. Pritožbene navedbe v točkah 2.18 in 2.20 pritožbe, da splošno opozorilo o valutnem tveganju iz izjave o prevzemu valutnega tveganja ne more vsebovati vseh pojasnil, ki so bila tožnicama dana, in da je banka morala predstaviti »ravno dovolj« informacij za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic, toženki niso v korist. Razlaga v točki 2.18 pritožbe, da besedilo izjave o prevzemu valutnega tveganja potrjuje toženkine navedbe, saj sicer tožnici kot skrbni potrošnici take izjave ne bi podpisali, ampak bi zahtevali dodatna pojasnila, so zgolj toženkino ugibanje, ki ni utemeljeno glede na že predstavljene standarde novejše sodne prakse glede pojasnilne dolžnosti ter izrazitega informacijskega razkoraka med potrošnikom in banko. Pritožbene navedbe, da je pojasnilno dolžnost mogoče opraviti na razne načine, so nekonkretizirane.

18. Dejstvo, da naj bi krediti v CHF predstavljali le majhen del kreditnega portfelja toženke, ne pomeni nujno, da so potrošniki opozorila šteli za zadostna in se zato (na podlagi takih opozoril) za te kredite niso odločali; možne so tudi druge razlage (npr., da se je banka zavedala, da so ti krediti potencialno problematični in jih zato ni posebej ponujala; ali pa jih je začela ponujati šele pozneje kot druge banke).

    Glede pogojev za zavarovanje z začasno odredbo:

19. Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabilo evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode 272. člena ZIZ, pri čemer se je pravilno oprlo na novejšo sodno prakso in odločbo SEU C-287/22 (13., 27. do 30. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti razlogi SEU so v novejši sodni praksi slovenskih sodišč sprejeti in utrjeni.¹³

20. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jih je določilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97. Ta odločba je bila izdana v bistveno drugačnih okoliščinah: ni šlo za potrošniški spor in takrat Slovenija še ni bila članica EU, zato je ni zavezovala Direktiva in sodna praksa, ki Direktivo ter njeno uporabo v nacionalnem pravu razlaga.

21. Sodbo C-287/22 je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi sta tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe).

22. Zadeva C-287/22 ne določa, da je zavarovanje mogoče izreči le, če bi nadaljnje plačevanje obrokov povzročilo takšno poslabšanje potrošnikovega finančnega položaja, da slednji finančno ne bi mogel vložiti nove tožbe ali razširiti tožbenega zahtevka (zato ni pomembno, ali sta tožnici o svojem finančnem stanju podali ustrezne navedbe in predložili dokaze). Citirana sodba ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že preplačal kredit, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo do tega prišlo med sodnim postopkom (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22).

23. Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive (učinkovita zaščita potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; učinkovita preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev) reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Sodba SEU C-287/22 ne nalaga presoje posledic, ki bi lahko zaradi ukrepov zavarovanja nastale nasprotni stranki, prav tako ne omenja reverzibilnosti, zato pogoja iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nista pomembna. Ne drži, da se sodišče prve stopnje z reverzibilnostjo ni ukvarjalo; v 13. točki obrazložitve je pojasnilo, da ta kriterij ni pomemben, kar je glede na zgoraj povedano pravilno.

24. Pritožba nadalje navaja, da tožnici nista izkazali, da bi sploh že preplačali¹⁴ kredit in da je tudi napačno izračunano, koliko sta že plačali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem izpodbijani sklep kratek, vendar preverljiv (26. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje se je oprlo na knjigovodsko kartico, ki jo je predložila tožnica (priloga A2), iz katere izhajajo zneski, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženka se do te listine ne v pritožbi ne v ugovoru konkretizirano ne opredeli, niti ne predloži npr. svojega pregleda ali obračuna plačil in preostanka dolga, kar je brez dvoma v njeni spoznavni sferi. V ugovoru je v zvezi s (pre)plačili trdila, da glede na devizni kredit »plačila v evrih sploh niso relevantna«, kar pa evidentno ne drži, saj je bila valuta CHF zgolj obračunska, medtem ko sta tožnici kredit prejeli in odplačevali v evrih, v katerih tudi prejemata dohodke. Zato je za presojo vpliva kreditne pogodbe na ekonomski položaj potrošnika (in tudi to, ali pogodbena določila v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval) bistvena evrska protivrednost pogodbenih izpolnitev.

25. Pritožba obsežno navaja o obogatitvenih obrestih in nadomestilu za uporabo kapitala, te navedbe pa je mogoče strniti v tezo, da ji tožnici ne dolgujeta le (v evre preračunane) glavnice, ampak tudi obresti oziroma odmeno za uporabo njenega denarja. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso in teorijo (doktorat Karmen Lutman), vendar ti viri datirajo pred sodbama SEU C-520/21 in C-488/23, ki sta vprašanje obsega vrnitvenih zahtevkov pri ničnih potrošniških kreditnih pogodbah naslovili drugače.

26. Iz sodbe SEU C-520/21 izhaja, da Direktiva ne nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima potrošnik od kreditne institucije pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova nične kreditne pogodbe v tuji valuti, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13 in načelo sorazmernosti, in da Direktiva nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika v primeru nične kreditne pogodbe v tuji valuti zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. V navedeni sodbi je še zapisano, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina.¹⁵

27. V odprtih pravdah glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF, kakršna je tudi predmetna, ni enotne razlage vsebine in pomena zgoraj citirane sodbe SEU. Predvsem je sporno, kako razlagati načelo sorazmernosti in pojem »kapital« – ni enotnih stališč o tem, ali je v tovrstnih potrošniških sporih banka upravičena le do vrnitve nominalnega posojenega zneska v domači valuti (torej evrskega ekvivalenta prvotno posojenega zneska v CHF, po tečaju na dan nakazila kredita) ali pa je upravičena še do česa več, na primer pogodbenih obresti ali kakega drugega nadomestila za uporabo svojega kapitala.¹⁶ V zvezi s tem je VSRS naslovilo na SEU predlog za predhodno odločanje. Pritožbeno sodišče si ne zatiska oči pred dejstvom, da je to vprašanje v slovenski pravni teoriji in sodni praksi visoko kontroverzno. Vendar ocenjuje, da trenutno sodna praksa (vključno z dvema sodbama SEU) vsaj z verjetnostjo nakazuje, da je utemeljeno stališče tožnic, da v posledici ničnosti kreditne pogodbe v CHF toženki nista dolžni vrniti ničesar več kot nominalni posojeni, dejansko prejeti znesek. Torej sta tožnici (v tej fazi postopka, brez prejudica za končno odločitev) vsaj s stopnjo verjetnosti izkazali, da toženki nista dolžni plačati celotnega zneska, ki naj bi ga po domnevno nični pogodbi dolgovali.

28. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

29. Ker gre za sklep zavarovanja tekom odprtega pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.

² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

³ Npr. sodba in sklep VSRS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, točka 21.

⁴ Glej sodbe SEU C-609/19, točka 51, C-776/19 do C-782/19, točka 69.

⁵ Npr. odločbi Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, točki 14 in 16, in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, točki 18 in 19.

⁶ Uradni list RS, št. 98/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot. ZVPot implementira Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva).

⁷ Sodba VSRS II Ips 8/2022, tč. 54.

⁸ Enako stališče vsebuje tudi sklep VSL II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, na katerega se toženka sklicuje v pritožbi (opomba št. 5, točka 2.11 predmetne pritožbe).

⁹ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 136/2016 z dne 5. 10. 2017 in sklep VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.

¹⁰ Bankam je že v času sklepanja spornih pogodb moralo biti znano, da je CHF t. i. valuta varnega zavetja, ki v času vsakršnih kriz pridobiva na vrednosti, medtem ko vrednost potrošnikove domače valute v primerjavi s CHF v kriznih obdobjih (lahko, zelo verjetno) pada; več o valuti varnega zavetja glej sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 27.

¹¹ Več o tem glej sodbo VSRS II Ips 8/2022, tč. 35, 44, 63 in 65-71.

¹² Glej sodbe SEU C-240/98 do C-244/98 z dne 27. 6. 2000 (zadeva Océano Grupo Editorial in Salvat Editores, predvsem 25. in 26. točka obrazložitve) ter C-243/08 z dne 4. 6. 2009 (zadeva Pannon GSM, predvsem 35. točka obrazložitve).

¹³ Npr. sklepi VSL II Cp 2073/2023, II Cp 2054/2023, I Cp 1851/2023, I Cp 1880/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 1711/2023, II Cp 2109/2023, ki so bili vsi izdani že pred izdajo izpodbijanega; tem stališčem je pritrdilo VSRS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, točka 28.

¹⁴ Obstoječe ali grozeče preplačilo kredita iz nične kreditne pogodbe je eden od ključnih pogojev za zavarovanje v skladu s sodbo C-287/22.

¹⁵ Sodba C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve. Zelo podobno tudi sodba C-488/23.

¹⁶ T. i. obogatitvene obresti; pojem je pojasnjen v sodbi VSC Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2024.