VSL Sodba I Cp 171/2025

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 119.502,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.367,51 EUR od 1. 1. 2018, od zneska 20.686 EUR od 1. 1. 2019, od zneska 20.686 EUR od 1. 1. 2020, od zneska 17.530,67 EUR od 1. 1. 2021, od zneska 13.148 EUR od 1. 1. 2022, od zneska 22.878,55 EUR od 1. 1. 2023 in od zneska 16.205,64 EUR od 10. 5. 2022, vse do prenehanja obveznosti. V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožnica krije 40 %, toženec pa 60 % pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe graja odločitev o višini prisojene uporabnine. Meni, da bi ji sodišče moralo priznati zneske vseh najemnin, ki bi jih toženec po pogodbi lahko prejel, in ne zgolj dejansko izplačanih najemnin. Toženčeva neupravičeno pridobljena korist predstavlja celotno priznano in zapadlo terjatev do družbe A., d. o. o., saj ni izkazal, da izplačil ne bi mogel prejeti zaradi opravičljivih okoliščin.

Sodišče je zmotno odločilo o delnem zastaranju terjatve. Tožnica je tožbeni zahtevek po višini opredelila na podlagi letnih poročil družbe A., d. o. o., o vsoti vseh najemnin, izplačanih v preteklem poslovnem letu, saj drugih podatkov ni mogla pridobiti. Družba letno poročilo sprejme in odda do 31. marca za preteklo koledarsko leto, na strani AJPES pa se objavi med julijem in septembrom. Letno poročilo za leto 2017 ni bilo sprejeto pred 31. 3. 2018, kar je najzgodnejši datum, ko bi lahko izvedela za znesek izplačil. Ker je tožbo vložila 24. 6. 2022, petletni zastaralni rok še ni potekel. Poleg tega po 3. členu Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (ZZUSUDJZ) v času veljavnosti tega zakona roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, niso tekli. Odločitev glede zastaranja je napačna vsaj v delu, ki se nanaša na dva meseca po omenjenem zakonu.

4Toženec sodbo izpodbija v ugodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da sodna praksa delitev skupnega premoženja v pravdi dopušča le v izjemnih primerih. Tožnica bi sodno varstvo lahko uveljavljala v nepravdnem postopku, ki med udeležencema poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. N 365/2011. Tam je bil njen predlog za delitev najemnin že podan, zato obstaja litispendenca ter uveljavljanje zahtevka v tem postopku ni dopustno. Drugačna interpretacija vloge tožnice je v nasprotju z jezikovno razlago, še posebej, ker v nepravdnem postopku ni treba oblikovati določnega zahtevka. Sodišče je pri sklicevanju na argumentacijo v vmesni sodbi VSL I Cp 1263/2021, da je toženec tisti, ki bi se moral po zahtevi tožnice odzvati in predlagati ureditev razmerja na način, da mu pripadajo vse najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov, če bi bila takšna ureditev vrednostno uravnotežena, spregledalo, da je že tožnica kot predlagateljica nepravdnega postopka uveljavljala predlog za ureditev plačila najemnin in tožencu zato predloga ni bilo treba podati.

Toženec je v prvi pripravljalni vlogi opozoril na zapisnik z naroka v nepravdnem postopku N 365/2011 z 19. 4. 2017, iz katerega izhaja predlog tožnice, da sam v last prejme nepremičnine, ki so predmet najemne pogodbe. S tem je izključena utemeljenost očitka o toženčevi zlorabi pravice zaradi razpolaganja z nepremičninami.

Če bo sodišče zaključilo, da tožnica ni predlagala delitve spornih najemnin, toženec opozarja na zapisnik z naroka v nepravdnem postopku s 14. 9. 2023, kjer je izrecno predlagal, da se mu dodelijo najemnine, ki mu jih nakazuje najemodajalec A., d. o. o., iz naslova oddaje nepremičnin v najem. O tem bo tako odločalo sodišče v nepravdnem postopku.

Pri presoji zastaranja sodišče ni upoštevalo pravil Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožencu pomanjkanja dobre vere vse do 6. 7. 2018, ko je prejel tožbo v zadevi P 811/2018, ni mogoče očitati, zato za uporabo stvari po drugem odstavku 95. člena SPZ pred tem obdobjem ni dolžan plačati uporabnine. Za kasnejše obdobje pa je tožbeni zahtevek delno zastaral, saj je v skladu z drugim odstavkom 96. člena SPZ nedobroverni posestnik dolžan povrniti vrednost obranih plodov, tak zahtevek pa zastara v treh letih. Tako so zastarale najemnine, ki jih je prejel do 28. 2. 2022.

Zaključka glede plačila zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti, pri čemer toženec vztraja, da do prejema tožbe v zadevi P 811/2018 ni bil v slabi veri glede plačila najemnine. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna tudi porazdelitev plačila stroškov postopka.

5Obe stranki sta odgovorili na nasprotni pritožbi in predlagali njuno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O ozadju zadeve:

7Pravdni stranki sta bivša zakonca. Med njuno skupno premoženje, na katerem ima tožnica 40 %, toženec pa 60 % delež, spada tudi solastniški delež do 2/10 na nepremičninah - poslovnih prostorih v B., ki jih najema družba A., d. o. o., za opravljanje svoje dejavnosti. Toženec, na katerega je solastniški delež vknjižen, v celoti sam prejema in razpolaga z najemninami, zato tožnica v tem postopku zahteva izplačilo ustreznega deleža na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi za obdobje od leta 2017 do sredine septembra leta 2023. Med pravdnima strankama že od leta 2011 poteka nepravdni postopek delitve skupnega premoženja, ki je bil zaradi ugotovitve spornih dejstev in napotitve na pravdo večkrat prekinjen. Prav tako je odprt tudi istovrsten postopek po tožbi tožnice za izplačilo deleža prejetih najemnin za obdobje od 20. 6. 2014 do 31. 12. 2016, v katerem je višje sodišče izdalo vmesno sodbo in odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

O pritožbi tožnice:

8Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Okoriščenec je dolžan vrniti korist, ki jo je pridobil, torej doseženo korist, za katero je bil neupravičeno obogaten¹. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je tožnici prisodilo le sorazmeren delež tožencu izplačanih najemnin, in je njeno pritožbeno zavzemanje za izplačilo višjega zneska, kot naj bi izhajal iz najemne pogodbe, neutemeljeno.

9Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je zastaral del terjatev za obdobje od 1. 1. 2017 do 24. 6. 2017, torej pet let pred vložitvijo tožbe. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je višino obogatitve toženca po najemni pogodbi tožnica izpostavljala že v pripravljalni vlogi v zadevi N 365/2011 z 28. 9. 2012², in sicer v enakem znesku, kot ga je za utemeljitev višine tožbenega zahtevka navedla v prvi pripravljalni vlogi, s katero je spremenila tožbo, vloženi na sodišče 10. 5. 2023. Njene pritožbene navedbe, da ni imela podatkov za opredelitev tožbenega zahtevka, so glede na navedeno zavajajoče.

10Tožnica v pritožbi ne navaja okoliščin, zaradi katerih bi epidemija SARS COVID-19 zanjo pomenila nepremagljivo oviro, ki bi ji onemogočala sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (360. člen OZ). Kot je navedlo Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 19/2022, je bil cilj ZZUSUDJZ, da se na področju sodnih zadev omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. Zakon je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije covid-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (na primer zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje svojih pravic. Iz zakonodajnega gradiva ZZUSUDJZ nadalje izhaja, da je zakonodajalec s prvim odstavkom 3. člena želel urediti vpliv ukrepov zaradi epidemije covid-19 na področju postopkovnih rokov in materialnopravnih prekluzivnih rokov, medtem ko je štel, da takšna določba ni potrebna tudi za zadržanje zastaralnih rokov, saj je ureditev zastaralnih rokov v primeru izrednih razmer že urejena v 360. členu OZ.

11Tožnica v konkretnem primeru ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje.

O pritožbi toženca:

12Pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za izjemo od načela enotnosti delitve skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Slednji med strankama poteka že od leta 2011, pri čemer toženec celotno obdobje sadove skupnih nepremičnin uživa sam in z njimi razpolaga. V takšnih primerih sodna praksa drugemu zakoncu dopušča uveljavljanje terjatve iz naslova neupravičene obogatitve v pravdi ne glede na tek nepravdnega postopka za razdružitev skupnega premoženja. Obravnavani primer se namreč po svojem bistvu ne razlikuje od primera, ko bi skupni lastnik nepremičnino uporabljal sam, kjer se zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve praviloma rešujejo v pravdnem postopku. Tudi pravna varnost narekuje učinkovito varovanje lastninskih upravičenj skupnega lastnika, ki s čakanjem na odločitev o razdelitvi plodov nepremičnine kot dela skupnega premoženja v dolgotrajnem nepravdnem postopku ne bi bila zagotovljena. Pritožbeno sodišče zato sprejema odločitev sodišča prve stopnje, ki je enako, kot je to storilo Višje sodišče v zadevi I Cp 1263/2021 z 31. 3. 2022 ob obravnavi istovrstnega zahtevka tožnice za predhodno obdobje, o višini terjatve in njenem izplačilu odločilo po vloženi tožbi v pravdnem postopku. Predlog tožnice za delitev skupnega premoženja, po katerem bi toženec v last prejel nepremičnine, ki jih oddaja družbi A., d. o. o., pa na upravičenost delitve najemnin v obravnavani zadevi v ničemer ne vpliva.

13Sodišče je pravilno ocenilo, da med zahtevkom v tej pravdi in predlogom za delitev v nepravdnem postopku ni litispendence. Navedb predlagateljice v vlogi z 28. 9. 2012 namreč ni mogoče šteti kot predloga, da se v okviru nepravdnega postopka delijo vse bodoče terjatve iz naslova oddajanja nepremičnin v najem do morebitnega zaključka nepravdnega postopka, temveč se je predlog nanašal le na izplačilo sorazmernega deleža do takrat prejetih in zadržanih najemnin³. Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin s 24. 6. 2022, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde, pač pa kaže na ponoven poskus toženca, da bi se izognil izpolnitvi svoje obveznosti.

14Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje glede na zatrjevano pravno podlago pravilno uporabilo določila o zastaranju terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Prav tako pa tožbeni zahtevek ne bi zastaral ob uporabi določb SPZ. Toženec niti v času vložitve te tožbe niti 6. 7. 2018 ni bil dobroverni posestnik nepremičnine, saj sam izpostavlja, da ga je tožnica že v letu 2012 pozvala k izplačilu sorazmernega deleža najemnin iz naslova oddajanja skupnega premoženja. Neutemeljeno je tudi njegovo sklicevanje na triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 96. člena SPZ, ki velja za nedobrovernega posestnika, ker ta prične teči od vrnitve stvari, o čemer pa v spisu ni trditvene podlage.

15Razlogi, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo nepoštenost toženca, izhajajo iz 13. točke obrazložitve sodbe, zato pritožbeni očitek neobrazloženosti te ugotovitve pri odločitvi o zamudnih obrestih ne drži. Toženec ni bil slaboveren šele od 6. 7. 2018 dalje, saj je vedel za nestrinjanje tožnice z njegovim izključnim gospodarjenjem s skupnimi najemninami, a ji je z vrsto ravnanj kot formalno vknjiženi (so)lastnik skušal preprečiti, da bi prišla do poplačila (prodaja spornih nepremičnin, povratna prodaja in ustanovitev hipoteke).

16Po povedanem pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo pa nista prispevala k odločitvi, zato sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

¹ Primerjaj Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, str. 810.
² Priloga A6.
³ Predlagateljica je zapisala: "Glede na to, da nasprotni udeleženec zahteva bremenitev predlagateljice z zgoraj omenjenim domnevnim posojilom, predlagateljica predlaga delitev sredstev, pridobljenih z dajanjem nepremičnin v najem. Nasprotni udeleženec je vsa sredstva zadržal zase, zato predlagateljica predlaga njihovo delitev z izplačilom adekvatnega deleža".