VSL Sodba II Cp 27/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 2.000,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2021 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženec dolžan tožnici¹ v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 379,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP². Navaja, da je sodišče napačno sledilo ugovoru toženke, da je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil potrebo po odreditvi pripora. Dokazno breme za to trditev nosi toženka, ki pa ga ni zmogla, saj ni navedla konkretnega aktivnega ravnanja ali opustitve tožnika, ki bi predstavljala razlog za odreditev pripora, za svoje trditve tudi ni predložila dokazov. Zgolj s povzemanjem oziroma prepisovanjem razlogov iz obrazložitev sklepov iz kazenskega postopka I Ks 000/2016 ni zadostila zahtevam 542. člena ZKP³ glede trditvene in dokazne podlage. Utemeljenost pripornih razlogov presojajo kazenska sodišča ob pravilih in temeljnih načelih kazenskega postopka, morebiten obstoj teh razlogov pa nima nujno zveze s tem, ali tožniku nato pripada odškodnina ali ne. Sodišče je brez ustrezne trditvene podlage samo ugotavljalo, da je bila tožniku vročena obtožnica in da je bil opozorjen na obveznost sporočitve spremembe naslova. Teh trditev toženka ni podala, saj je le povzemala kazenske sodne odločbe, pri čemer ni razvidno, da bi s tem navajala tudi dejansko stanje, ki bi ga bila dolžna pojasniti. Povzetki predstavljajo mešanico navedb o pravu in o domnevnem ravnanju tožnika, ni pa jasno, kaj od tega so dejstva in kaj interpretacija kazenskega procesnega prava. Sodišče je v nasprotju s 7. členom ZPP odločitev oprlo na neustrezno navedena dejstva, ki jih je ugotovilo samo neposredno iz dokaznih listin. S tem je bilo tožniku onemogočeno, da se o teh dejstvih izjavi, kar predstavlja kršitev 5. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo zavrnilne sodbe v ugodilno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000,50 EUR je tožnik temeljil na dveh pravnih podlagah, in sicer na prvem odstavku 542. člena ZKP zaradi odrejenega pripora v kazenskem postopku, ki se ni končal z obsodilno sodbo, in na 179. členu OZ iz naslova okrnitve osebnostnih pravic zaradi slabih razmer med prestajanjem pripora.

6Odškodninski zahtevek na podlagi 179. člena OZ je sodišče prve stopnje zavrnilo in za to v 18. do 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge, ki jih pritožba v ničemer ne izpodbija. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje v tem obsegu sprejema kot materialnopravno pravilne.

7Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka po prvem odstavku 542. člena ZKP. Tožniku je bil v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja velike tatvine pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 000/2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 000/2016 z dne 28. 6. 2019 pravnomočno odrejen pripor zaradi begosumnosti, ki je trajal skupno 22 dni od 26. 6. 2019 do 18. 7. 2019, dne 13. 11. 2019 pa je bila izdana sodba, s katero je sodišče obtožbo zavrnilo. Kazenski postopek se torej ni končal z obsodbo tožnika, a je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil sam s svojim nedovoljenim ravnanjem in da je zato pravico do odškodnine kljub zanj ugodnemu zaključku kazenskega postopka izgubil (tretji odstavek 542. člena ZKP).

8Iz toženkinih navedb, ki jih je tudi dokazno podkrepila s kazenskimi sodnimi odločbami, izhaja, da je bil tožniku pripor v kazenski zadevi I K 000/2016 pravnomočno odrejen iz razloga begosumnosti. Tožnik namreč ni pristopil na nobenega od treh predobravnavnih narokov, razpisanih za 9. 10. 2017, 22. 11. 2017 in 7. 12. 2017, njegove navzočnosti pa ni bilo mogoče zagotoviti niti s prisilno privedbo, pri poskusu katere je bilo ugotovljeno, da naj bi se nahajal v Avstriji, vendar pa tudi na tam ugotovljenem naslovu od avgusta 2017 dalje ni več živel. Sodišču je bil tožnik torej nedosegljiv in mu spremembe bivališča ni sporočil, čeprav je bil o taki dolžnosti obveščen ob vročitvi obtožnice, zato je bil za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku odrejen pripor in razpisana mednarodna tiralica.

9Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer drži, da toženkina zgoraj povzeta argumentacija v večini sloni na povzemanju obrazložitev kazenskih sodnih odločb, ampak hkrati to predstavlja tudi trditveni substrat njenega nasprotovanja tožbenemu zahtevku, saj določno in argumentirano pojasni tožnikova nedovoljena ravnanja, ki so bila že ugotovljena v teh kazenskih odločbah in s katerimi je tožnik sam povzročil potrebo po odreditvi pripora. Toženka je s tem zadostila trditvenemu bremenu, sodišče pa je z opiranjem na ta dejstva ni prekoračilo. Tožnik se je o njih mogel izjaviti in je to možnost, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju, tudi izkoristil in s toženkinimi navedbami obrazloženo (čeprav neutemeljeno) polemiziral. Pritožbeni očitek o kršitvah 5. in 7. člena ZPP je tako neutemeljen, podana pa ni niti kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Tožnik se je pred toženkinimi očitki branil z navedbami, da je sodišče seznanil s svojim naslovom v Avstriji ter da se udeležbi v kazenskem postopku ni izogibal in se v Avstrijo ni preselil prostovoljno, temveč prisilno zaradi prestajanja pripora in zaporne kazni, kar mu je tudi preprečevalo prihod na naroke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so njegove navedbe neutemeljene in jim ni mogoče slediti. Tožnik namreč sodišča s spremembo naslova zaradi preselitve v Avstrijo ni seznanil v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 000/2016, v katerem mu je bil odrejen obravnavani pripor, temveč v drugem postopku in pred drugim sodiščem (postopek preiskave I Ks 001/2016 pred Okrožnim sodiščem v Kranju), pa tudi sicer ga na tem naslovu ni bilo mogoče najti. Svoje odsotnosti na predobravnavnih narokih tožnik ni uspel opravičiti niti s sklicevanjem na prestajanje pripora in zapora v Avstriji, saj je bil tam priprt šele od 25. 6. 2018, zaprt pa od 3. 10. 2018 dalje, torej že po poskusu izvedbe prej navedenih narokov.

11Pravilnosti teh dejstev tožnik ne izpodbija, niti ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih na voljo ni imelo druge možnosti kot odreditev pripora. Do vtoževane odškodnine kljub zavrnitvi obtožbe tožnik zato ni upravičen.

12Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Upoštevaje razloge sodbe in slovnični spol strank je šteti za pomoten zapis, da je stroške dolžan povrniti toženec. Za odpravo pomote je pristojno sodišče prve stopnje (328. člen ZPP).
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 176/21, s spremembami in dopolnitvami.