VSRS Sklep X DoR 137/2025-6

Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče z materialnopravnega vidika pravilno priznalo neposreden pravni interes tožnicam glede varstva zaradi zatrjevanega prikrajšanja osončenja pri gradnji sosednjega objekta?

2. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, predlagatelju naložilo obveznosti izdelave dodatnih sestavin oziroma delov projekta, ki niso predpisani z zakonom in z na zakonu temelječih predpisih?

3. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in s tem neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse, ko je v zvezi s presojanjem vplivov gradnje na osončenje sosednjih objektov preložilo dokazno breme s stranskih udeležencev na investitorja oziroma projektanta?

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnic, odpravilo gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-171/2017-60 z dne 20. 3. 2019, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (I. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožnicam nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), in da stranka z interesom sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe, sklicujoč se na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000, presodilo, da ni mogoče šteti, da se tožbene navedbe, da naj bi predvidena gradnja stranke z interesom v območju, v katerem odmiki gradnje od parcelnih mej sosednjih parcel niso predvideni, posegla v osončenost prostorov tožnic v sosednjih objektih, ne nanašajo na varstvo njihovega neposrednega pravnega interesa. Po presoji Upravnega sodišča namreč ne gre le za ugotavljanje izpolnitve splošnih pogojev v javnem interesu, temveč so ti pogoji hkrati namenjeni zagotovitvi kakovostnih bivalnih razmer, sožitja v neposredni soseski in spoštovanja predpisanega načina uživanja lastninske pravice tudi drugim lastnikom stanovanjskih objektov na območju načrtovane gradnje. Upravno sodišče je dalje ocenilo, da gre po določbi tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji med vplive na okolico uvrstiti tudi primerno osončenost prostorov obstoječih objektov. Navedlo je, da drži, da tožnice za svoje trditve, da bo načrtovana gradnja njihovim prostorom odvzela možnost njihove neposredne osončenosti, niso predložile dokazov, a hkrati tudi drži, da vpliv predvidene gradnje na sosednje objekte v smislu njihove osončenosti ni prikazan niti v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato po naziranju Upravnega sodišča tožnicam ni mogoče očitati, da za svoje ugovore niso predložile primernih dokazov, saj tudi dokazi o tem, da gradnja na osončenost njihovih prostorov ne bo vplivala, niso bili predloženi. Zaključilo je, da zavrnitve ugovora tožnic o vplivu gradnje na osončenost njihovih prostorov zgolj s trditvijo, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ne predvideva vpliva na sosednje objekte, ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

3Stranka z interesom je vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je predlagala, naj revizijo dopusti zaradi naslednjih pravnih vprašanj:

1. Ali je Upravno sodišče z materialnopravnega vidika pravilno priznalo neposreden pravni interes tožnicam glede varstva zaradi zatrjevanega prikrajšanja osončenja pri gradnji sosednjega objekta?

2. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, predlagatelju naložilo obveznosti izdelave dodatnih sestavin oziroma delov projekta, ki niso predpisani z zakonom in z na zakonu temelječih predpisih?

3. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in s tem neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse, ko je v zvezi s presojanjem vplivov gradnje na osončenje sosednjih objektov preložilo dokazno breme s stranskih udeležencev na investitorja oziroma projektanta?

4Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Gre namreč za pravna vprašanja, ki so pomembna zlasti za zagotovitev pravne varnosti in razvoj prava prek sodne prakse. Vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, je, ali lahko sosed mejaš svoj pravni interes, da v tujem postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje svojo „pravico do osončenja“, opira le na pravico do zdravega življenjskega okolja iz prvega odstavka 72. člena Ustave Republike Slovenije, čeprav prostorski akti parcelnih odmikov, ki najbolj vplivajo na osončenost sosednjih objektov, ne določajo. In v zvezi s tem vprašanje, ali mora projektant v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma projektno dokumentacijo vključiti tudi prikaz skladnosti predvidene gradnje s pravico sosedov mejašev do osončenja že na podlagi njihove ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Poleg tega se odpira tudi vprašanje, ali je stališče Upravnega sodišča v obravnavanem primeru v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, po prvem odstavku 65. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za svoje trditve predložiti dokaze.(1) Vrhovno sodišče je zato predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).
6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

(1) Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.