65. člen ZGO-1-UPB1

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče z materialnopravnega vidika pravilno priznalo neposreden pravni interes tožnicam glede varstva zaradi zatrjevanega prikrajšanja osončenja pri gradnji sosednjega objekta? 2. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, predlagatelju naložilo obveznosti izdelave dodatnih sestavin oziroma delov projekta, ki niso predpisani z zakonom in z na zakonu temelječih predpisih? 3. Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in s tem neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse, ko je v zvezi s presojanjem vplivov gradnje na osončenje sosednjih objektov preložilo dokazno breme s stranskih udeležencev na investitorja oziroma projektanta?

Sodišče se načeloma sicer strinja s stališčem tožnice, da iz citirane določbe prvega odstavka 65. člena ZGO-1 nikjer ne izhaja zahteva, da mora stranka, ki nasprotuje gradnji, za svoje trditve predložiti (le) listinske dokaze, vendar pa morajo biti ti dokazi konkretni in strokovno podkrepljeni, torej kvalificirani v tem pogledu. Kot tak dokaz tako tudi po oceni sodišča nedvomno ni mogoče šteti npr. zaslišanja prič, ogleda obravnavane in sosednjih nepremičnin, vpogled v fotografije nepremičnine v solasti tožnice, ipd, kar je tožnica predlagala (tudi) kot dokaz v potrditev svojih trditev.

Stranski udeleženec v (tujem) postopku izdaje gradbenega dovoljenja mora svoje trditve glede smradu in hrupa konkretizirati do te mere, da uspe vzbuditi dvom v pravilnost projektne dokumentacije oziroma v rešitve v gradbeni dokumentaciji in s tem v skladnost predvidene gradnje s prostorskimi akti. To lahko naredi s predložitvijo strokovnega mnenja ali tudi na primer s predložitvijo podatkov na podlagi meritev ali izračunov, ki kažejo na drugačne rezultate, kot jih vsebuje investitorjeva dokumentacija. Ni pa tega moč doseči s posplošenim, pavšalnim in nekonkretiziranim nasprotovanjem gradnji oziroma spremembam v okolju, pa čeprav v neposredni bližini lastnih nepremičnin. Predvsem pa stranka ne more pričakovati, da bodo rezultati dokaznega postopka nadomestili njeno trditveno breme. Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.

Tožnika sta ob vpogledu v upravni spis zadeve zahtevala tudi preslikavo (kopiranje) dela dokumentacije. To pravico tožnikoma (kot stranskima udeležencema v upravnem postopku) daje prvi odstavek 82. člena ZUP, upravni organ pa jima jo je z vztrajanjem, da je glede dela dokumentov možen zgolj vpogled v spis, ne pa tudi njihova preslikava, kršil. Ob prejemu kopij zahtevane dokumentacije (ne glede na predhodni pregled upravnega spisa) sta se tožnika upravičeno zanašala, da so te istovetne izvirniku spisovne dokumentacije v zadevi, na tej predpostavki pa sta se tudi pripravila na ustno obravnavo. V položaju, ko se je na slednji izkazalo, da prejete kopije niso istovetne izvirniku dokumentacije, je upravni organ s tem, ko je ustno obravnavo (ob nasprotovanju tožnikov) kljub temu izvedel, nedopustno posegel v pravico tožnikov, da kot stranska udeleženca uveljavita in zavarujeta svoje pravice v postopku, ter kršil njuno pravico do izjave. Tožnika sta imela za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem gradnji dejansko na razpolago največ 8 dni. Tako omogočen rok je bistveno krajši, kot ga je za primernega v zadevi štel in določil že prvostopenjski organ (sam ta je d

V petindvajsetem odstavku 24. člena OPN MOL ID je oddaljenost stavbe od parcelne meje opredeljena kot najkrajša razdalja med mejo sosednjega zemljišča in tej meji najbližjo zunanjo točko najbolj izpostavljenega dela objekta (na primer napušč, konzolna konstrukcija, balkon in podobno). Izvzeti so napušč, konzolna konstrukcija, balkon in podobo. To pa pomeni, da gre za izvzem primeroma navedenih delov objekta, med kakršne bi bilo mogoče uvrstiti tudi prezračevalne jaške3, to tudi ob tem, ko ni sporno, da gre za montažno izvedbo teh ter ne za konstrukcijski del objekta, saj tožniki teh ugotovitev organa ne prerekajo. Glede na to sodišče sodi, da sta se upravna organa pravilno opredelila, da prezračevalnih jaškov ni mogoče upoštevati kot najbolj izpostavljenih delov objekta, od katerih se meri oddaljenost stavbe od parcelne meje (petindvajseti odstavek 24. člena OPN MOL ID).

Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, kar po vsebini uveljavljata tožnika, ni predmet presoje v upravnem sporu, pač pa je temu namenjena negatorna tožba na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ, medtem ko je tako imenovana popularna tožba po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ namenjena uveljavljanju zahtevka, da se odstrani škodna nevarnost. Tudi vprašanja uporabe tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del se ne obravnavajo v postopku upravnega spora, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. člena SPZ. Vseh opisanih zahtevkov torej tožnika ne moreta uveljavljati v postopku upravnega spora, pač pa v za to namenjenih civilnopravnih postopkih.

V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZGO-1 mora stranka, ki v pisni izjavi ali na obravnavi nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. To pa pomeni, da mora predložiti konkretno izvedensko mnenje oziroma študijo v upravnem postopku. V tem primeru je treba namreč upoštevati jezikovno razlago 65. člena ZGO-1, ki je jasna zakonska določba, da morajo biti trditve strank, ki gradnji nasprotujejo, podkrepljene z listinskimi dokazi, ki jih morajo predložiti stranke same. Postavitev posebnega izvedenca v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja tako ni predvidena.

Izločitveni razlog obstaja le ob določenem izkazanem, navzven zaznavnem ravnanju uradne osebe oziroma načelnika do stranke ali stranskega udeleženca ali do upravne stvari, ki poteka, mora pa biti takšno, da poraja dvom v nepristranost oziroma objektivnost. Sama reklama investitorja v prostorih, kjer deluje prvostopenjski upravni organ, ob izostanku ostalih okoliščin, ki bi utemeljevale dvom v nepristranost načelnice prvostopenjskega upravnega organa, narekuje odločitev, da se zahteva za izločitev slednje zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, na kakšen način mora stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja konkretizirati trditve glede smradu in hrupa.

Civilnopravno odgovorni projektant odgovarja projektantu, kot izrecno določa točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne drži, da je določba 2. člena ZGO-1 namenjena le olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu. Odgovorni projektant je posameznik, ki za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev, odgovarja projektantu. Napram tretjim pa odškodninsko odgovarja projektant, zato je sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve navedene določbe pravilno razumelo in obrazložilo, vključno z določbo 47. člena ZGO-1, tako da je podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta izključena.

Po izrecni določbi prvega odstavka 65. člena ZGO-1 mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze.

Tožnik varuje svoj pravni interes s trditvami, da bo hrup iz objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, presegel predpisano stopnjo varstva pred hrupom in da so določbe Odloka o številu parkirnih mest nepravilno uporabljene. Glede hrupa je tožnik svoje ugovore podkrepil z mnenji prof. dr. B.B., sodnega izvedenca strojne stroke za področje hrupa in predlagal, naj toženka v zvezi z vprašanjem, ali bo hrup presegal predpisano stopnjo varstva, postavi izvedenca za hrup. Prvostopenjski organ se o njegovem dokaznem predlogu ni izrekel in ni pojasnil, zakaj mu ni ugodil, tj. iz katerih razlogov mu tožnik ni vzbudil dvomov. Stranka strokovno podkrepljenih dokazov ne more predložiti drugače, kot da naroči mnenje strokovnjaka in ga predloži. Za odločitev o zavrnitvi dokazovanja z izvedencem so relevantni razlogi, zaradi katerih kljub konkretnim, strokovno podkrepljenim ugovorom, ki izhajajo iz mnenj dr. B.B., pri toženki ni nastal dvom v pravilnost PGD. Glede parkirnih mest je toženka svojo odločitev, da za prostore fitnesa ni potrebno zagotoviti nobenega parkirnega mesta oprla izključno na pojasnilo investitorja, da prostor ni namenjen zunanjim uporabnikom in ga je treba šteti k

Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno umestil nameravano dejavnost stranke z interesom med podjetje z visoko tehnologijo z (med drugim) registrirano dejavnostjo: razvoj, proizvodnja in trženje novih tehnologij, tehnološko zahtevnih izdelkov in storitev z visoko vsebnostjo znanja. Umestitev dejavnosti stranke z interesom pod namembnost tehnološko podjetništvo zadošča za ugotovitev o skladnosti dejavnosti stranke z interesom z dopustno namembnostjo. Drugi tožnik ni pojasnil, v čem se kaže njegov pravni interes v zvezi z ustrezno zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest, saj ga nedvomno ni mogoče šteti za nosilca javnega interesa. Kot zasledovanje slednjega (tj. javnega interesa) pa je ta ugovor mogoče tudi identificirati.

Sodišče se z organom strinja, da je (bil) v postopku vezan na zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja s priloženim PGD, izdelanim v skladu z veljavnim prostorskim aktom, saj tako izhaja iz 54. in 66. člena ZGO-1, ter da ni mogel upoštevati navedb tožnikov o morebitni (z njihove strani zatrjevani) neskladni gradnji (npr. če je investitor pravico iz izdanega gradbenega dovoljenja že pričel uresničevati), ali o morebitni drugačni uporabi obstoječe prostorske ureditve, kot je predvidena za prostorsko ureditev, ki je predmet gradbenega dovoljenja, saj gre tudi po mnenju sodišča za okoliščine, pomembne zgolj v postopku (inšpekcijskega) nadzora. Zatrjevana obstoječa z gradbenim dovoljenjem (lahko tudi s predpisi) neskladna uporaba objekta (za avtomobilistična hitrostna tekmovanja itd.), ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja, ni okoliščina, relevantna za odločitev o tem, ali je gradbeno dovoljenje izdano v skladu z zakonom, pač pa je razlog za vodenje postopka nadzora in v tem okviru za ukrepanje po zakonu in eventualno sankcioniranje kršitev.

Toženka s tem, ko je od tožnika zahtevala predložitev dokaza (izvedenskega oziroma strokovnega mnenja) in ne le dokaznega predloga, ni ravnala ne v nasprotju z jasnim jezikovnim pomenom prvega odstavka 65. člena ZGO-1, ne v nasprotju s pomenom oziroma smislom te določbe. Posplošene trditve o nesprejemljivosti gradnje ne omogočajo konkretne presoje podrobno in določno obrazložene presoje toženke o skladnosti nameravane gradnje z določbami OPN in s tem tudi z okoljskimi predpisi. Tožnik lahko v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja uveljavlja samo tiste svoje koristi, ki imajo podlago v predpisih, ki jih je treba uporabiti pri izdaji tega dovoljenja.

S tožbeno trditvijo, da ima kot občan Novega mesta pravni interes za obstoj in ohranitev registrirane kulturne dediščine na parc. št. k.o. ... se sklicuje (zgolj) na javni interes. V čem pa naj bi emisije, ki jih tožnik prav tako ne konkretizira, vplivale na njegovo (sosednjo) nepremičnino, in jih do zdaj ni bilo, tudi ne pojasni, temveč njegove navedbe ostajajo na ravni pavšalnosti in neargumentiranosti. Iz tega sledi, da pravnega interesa za izpodbijanje spornega gradbenega dovoljenja ni izkazal. Po mnenju sodišča je glede na vsebino postopkov za izdajo kulturnovarstvenih soglasij skladno z ZVKD-1 in upoštevaje, da je varstvo kulturne dediščine v javno korist, očitno, da pravni položaj tožnika, kot lastnika sosednje zemljiške parcele kot stranskega udeleženca v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerim je dovoljena rušitev kulturnega spomenika (in nadomestitev z gradnjo novega objekta), v določbah ZVKD-1, ni varovan. Tožnik pa v tožbi tudi ni pojasnil svojega pravnega interesa s tem v zvezi.

Toženka svoje ugotovitve o skladnosti PGD s prostorskim aktom oziroma pogojem, da je gradnja podzemnih etaž dopustna v primeru, če ne vpliva na stabilnost sosednjih objektov, opira na dopolnitev vloge za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 4. 5. 2018, kateri je priložen dodatek št. 3, katerega del je tudi Hidrogeološko mnenje. Zgolj z izjavo odgovornega vodje projekta o načinu izvedbe gradbene jame, ki ni sestavni del PGD in s tem tudi ne predmet projektantske odgovornosti zanjo, obstoj lokacijskega pogoja po presoji sodišča ne more biti izkazan. Ker gre za vprašanje izpolnjevanja lokacijskega pogoja, bi morala toženka ob taki vsebini PGD zahtevati njegovo dopolnitev, ali pa za ugotovitev, ali iz Hidrogeološkega mnenja (kot sestavnega dela PGD) izhaja, da podzemna etaža ne bo vplivala na stabilnost sosednjega objekta, izvesti dokazovanje z izvedencem.

Za izdajo gradbenega dovoljenja morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi (z zakonom in prostorskim aktom) predpisani pogoji. Torej morajo biti izpolnjeni tako v 23. členu PUP določeni pogoji glede velikosti funkcionalnega zemljišča, kot tudi v prvem odstavku 24. člena PUP predpisani pogoji o odmiku od parcelne meje in s tem povezanem soglasju sosedov.

Stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, mora za svoje trditve predložiti dokaze. Stranski udeleženec lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoje osebne pravice in pravne koristi, ki jih ima kot lastnik sosednje nepremičnine.

Sodišče meni, da upravni organ na podlagi določb ZGO-1 ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oziroma odgovorni projektanti, torej osebe, ki tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oziroma nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v 65. členu ZGO-1, do česar v konkretnem primeru, glede na predhodno obrazložitev, ni prišlo.